FESTIVAL RADIKAL CHIC

Cankarjev dom, Ljubljana, od 22. do 24. 3. 2006

V že tako izjemno pestri ponudbi jazza, etna in druge ne-klasične godbe v Cankarjevem domu so letos zagnali še en festival, ki utegne, če bo zvest zastavljenemu konceptu: predstavitvi glasbe, ki so žanrsko težko določljive, postati eden osrednjih drugoglasbenih dogodkov pri nas. Že res, da na vseh domačih osrednjih jazzovskih festivalih ali ciklih (ljubljanski, mariborski in cerkljanski jazzfestivali ter Cankarjev jazz) občasno slišimo glasbo, ki (med drugim) prehaja tromejo jazza, klasike in improvizacije, a se mi zdi bolj prav, da takšne glasbenike, tudi zaradi ustvarjanja širše predstave o dogajanju v tem raznolikem zvočnem prostoru, lahko slišimo na prav takšnem, žanrsko izmuzljivi glasbi posvečenem festivalu.

Morda bi v prihodnosti kazalo malo vzpodbuditi domačo glasbeno (še zlasti akademsko) srenjo; ne le s koncerti, temveč tudi denimo s kakšnim predavanjem ali, še raje, z debatno okroglo mizo. Glede na paradoksno boren obisk prvega večera z zasedbo Bang on a Can All-Stars (ta je s svojim odprtim repertoarjem, ki je segel tako v novo klasiko /Philip Glass, dela ustanoviteljev zasedbe/ kot v dela improvizatorjev /Fred Frith/, ponujal zadosti široko podobo nove muzike), bi kazalo organizatorjem predstavitev festivala dodatno usmeriti prav k študentom in profesorjem AG, saj bi bil to lahko začetek spreminjanja okostenele miselnosti in morda bi se tudi pri nas lahko pojavila kakšna nova tovrstna zasedba!

Še dobro, da je igrala zasedba Bang on a Can na dveh večerih, saj je bil vtis po prvem koncertu precej medel, nekonkreten. Člani so igrali prav v nasprotju s pričakovanim: togo, zategnjeno, tudi rahlo zaspano, vsekakor pa s preveč akademsko poučno držo. Dodatna vaba in obetajoča se poslastica drugega večera je bila češka alternativka Iva Bittova, ki je z Bang on a Can predstavila album Elida, nastal prav v sodelovanju s to zasedbo. Še pred njunim skupnim nastopom pa je zasedba v prvem delu koncerta nastopila v popolnoma drugačni luči kot dan poprej: zagnano, vihravo, odločno in sproščeno. Bittova je drugi del večera začela sama, na oder je prišla kot kakšna dobra vila, nagajiva in skrivnostna, ter začela z minimalistično vokalno-godalno improvizacijo, se sprehajala po in pred odrom ter s svojim sproščenim odnosom dala pečat tudi nadaljevanju koncerta, ko so se ji na odru pridružili še člani Bang on a Can. Kaže, da so se zaradi njene očarljive prisotnosti tudi člani zasedbe sprostili; konec koncev je šlo za skupen projekt, pri katerem je vendarle ona imela glavno besedo. Pesmi z albuma Elida pa so zaživele veliko bolj neposredno kot na albumu. Bittova je prisrčno kombinirala vokalizacije in inštrumentalne parte; po violini je godla kakor da mimogrede, včasih le z nekaj zasanjanimi osamljenimi potegi, drugič spet je iz nje privabljala osupljive, vihrave linije, ki so ti nasršile kožo. Glasovno se je podobno gibala od razločnega pa tudi zamaknjenega petja do različnih vokalizacij: vzklikov, krikov, čebljanja, golčanja. Priča smo bili odličnemu in zabavnemu nastopu, enemu boljših na festivalu, zaradi katerih smo zlahka pozabili medlost prvega dne.

Tretji koncert je, razumljivo, saj je z mednarodno zasedbo KTU nastopal finski odtrganec Kimmo Pohjonen (dva člana tega dvojnega dua pa imata pedigre iz King Crimson), pritegnil veliko občinstva, ki je bilo priča eklektični fuziji elektronike, ambientalne glasbe, psihedeličnega in še kakšnega rocka. Bend je, čeprav je nastopal brez posebnega lučkarja, ki na Kimmovih nastopih poskrbi za vizualno podporo, postregel tudi z očem mikavnim nastopom, ko se je denimo Kimmo presedal na svojem stolu, pa vstajal in se zibal v smeri kitarista Treya Gunna, ta pa je bil že tako poglavje zase s svojo perkusivno tehniko igranja na posebno kitaro warr. No ja, bolj vizualno, zvočno pa so me prav njegovi prispevki kar nekajkrat razočarali, saj so razgibano godbo vlekli v meglice fusionsko nerazpoznavne gmote. Vendarle, bend se je na odru razdajal, in če odmislimo malce fusionskega tavanja, ponudil izvirno vizijo zlivanja raznorodne muzike in nenavadnega inštrumentarija (poleg naštetih še sempler Samulija Kosminena in ritmi Pata Mastelotta).

Bolj zabavnega (in radikalnega) konca festivala, kakršnega smo doživeli na odličnem koncertu peklensko energičnega tria The Thing, si ne bi mogli zaželeti. Koncert zasedbe, katere člane (Mats Gustafsson, Paal Nilssen - Love in Ingrebrigt Håker Flaten) smo ob več priložnosti v Ljubljani že lahko poslušali, v prestolnici pa prej ni igrala, je bil, za razliko od prejšnjih koncertov festivala, ki so bili v Linhartovi dvorani, v Klubu CD, kar je bila odlična odločitev. Bil je pravšnji prostor za zbito, hudo energično godbo tria, ki je našel enkratno formulo, kako združiti freejazz z rockom in punkom. The Thing namreč igrajo kar nekaj predelav kultnih rockovskih komadov (avtorjev, kot so The Sonics, Black Sabbath ali White Stripes), toda nosilne rife ali melodije vešče umeščajo v nabrito jazzovsko zvočno okolje. Izid je neverjetno zabaven in učinkovit, kot recimo takrat, ko povežejo udaren rif iz Iron Man Black Sabbath z nežno jazzovsko skladbo Mongezija Feze. Gustafsson je na saksofonih rjovel in krulil ter se razdajal do zadnje sape, nič manj nista zaostajala člana ritmične dvojke; oba sta k pihalskemu norenju pristavljala odbite mikrododatke: dodaten ropot po bobnu, zapleteno ritmično konstrukcijo, ki je navidez rušila tok komada, ali globoko brenčanje strun. Zabavnosti nastopa so prispevale Gustafssonove izvirne »napovedi« v slogu »ta komad je napisala moja devetletna hči«. Eden viškov večera je bil komad, ki ga je zanje napisal Joe Mc Phee, na vlaku, ko so na skupni turneji potovali iz Slovenije v Zagreb. Slišali smo aylerovski poduhovljeni liricizem in do bolečine prignano odrsko ekspresijo, s čimer so The Thing še enkrat pokazali, da niso le zabavljači z zabavnimi predelavami, temveč tudi globoki poznavalci jazzovske zgodovine. Vsekakor imeniten sklep festivala, ki mu v prihodnosti želim še več radikalnosti in še več šika!

Mario Batelić