PIHALNI ORKESTER AKADEMIJE ZA GLASBO V LJUBLJANI

Dvorana Karantanija hotela Lev, Ljubljana, 28. 3. 2006

Pihalni orkester Akademije za glasbo v Ljubljani vsa leta vodi redni profesor Milivoj Šurbek, ki je letos večino programa zaupal svojim študentom. To je nadvse plemenito dejanje; do zdaj namreč študentje dirigiranja Akademije za glasbo niso imeli kaj dosti priložnosti za javno nastopanje. In dirigentski poklic zahteva veliko prakse, učenja discipline, interpretacije ter forme.

Koncert se je začel s Slavnostnimi fanfarami Bojana Adamiča. Z orkestrom se je predstavil Ivan Marinović, sicer študent klavirja. V skladu s svojimi izkušnjami je skladbo korektno odtaktiral, kakšne močnejše intepretacije pa še ni zmogel. Druga skladba je bila popularni Koncert za marimbo in pihalni orkester Neya Rosaura, v katerem je kot solist nastopil Anton Alatič, dirigiral pa je Marjan Grdadolnik. Alatič je pokazal veliko spretnost in sposobnost tonskega nianisiranja; gre za nadarjenega tolkalista, ki bo zmogel pokazati še marsikaj. Marjan Grdadolnik se je spretno prebijal skozi ritmične pasti skladbe ter v drugem stavku zmogel doseči lepo subtilnost orkestrskega zvoka. Prava senzacija pa je bil nastop tretjega dirigenta, Slavena Kulenovića, ki je dirigiral Sinfonietto št. 2 Philipa Sparka. Mladi dirigent, prav tako odličen pianist, je doživeto ter z veliko mero energije in muzikalnosti intepretiral skladbo; orkester mu je sledil. Glasne ovacije so bile upravičene.

V drugem delu sta bili na vrsti dve skladbi študentov kompozicije: Nejca Bečana in Anžeta Palke – slednji je diplomirani kitarist, ki je zdaj vpisal še kompozicijo, oba pa sta iz razredov profesorja Janija Goloba. Nejc Bečan je predstavil skladbo Prelude to a kiss, lepo, romantično-impresionistično pobarvano skladbo, ki jo je solidno, a premalo zanosno dirigiral še četrti študent Tomaž Kmetič, nastopila pa sta tudi baletnika Alta Katarina Pruden in Igor Sviderski. Zadnja skladba je bila Fantasia flamenca za kitaro in pihalni orkester Anžeta Palke, ki se je seveda predstavil kot solist na kitari. Palka je napisal idiomatičen part za svoj inštrument, v katerem je pokazal vse svoje znanje in koncertantne izkušnje. Manj navdušujoče je izzvenela skladba sama; kljub nekaterim zanimivim momentom vse prepogosto zapada v značilne špansko obarvane klišeje, ki jemljejo ustvarjalno invencijo. Občinstvo je bilo navdušeno, a vendar se mi je zdelo, da manj, kot bi morda bilo, če bi imela skladba več izvirnega naboja.

Dvorana hotela Lev ni posebno primerna za koncert. Je sicer dovolj široka, a prekratka, da bi lahko sprejela dovolj poslušalcev. Tudi za zračenje ni bilo poskrbljeno. In še to: pihalni orkester Akademije za glasbo nujno potrebuje intonančno brušenje. Večkrat se je zdelo, da na odru igra kakšna neuglašena vaška pihalna »banda« ne pa tričetrt profesionalni ansambel.

Črt Sojar Voglar