KONONO No. 1

Glasbe sveta '06, Cankarjev dom, Ljubljana, 10. 4. 2006

V času, ko se na lestvicah svetovnih glasb spet pojavljajo nove izdaje starih klasikov kongovske popularne glasbe, kot na primer Franca, in ko na naših odrih že dolgo nismo slišali česa, kar bi vsaj približno dišalo po panafriško znanem soukousu iz Konga, smo bili deležni nastopa v tem času najbrž najbolj vroče zasedbe od tam, če ne drugega pa gotovo ene najbolj nenavadnih. V dobro zapolnjeni Linhartovi dvorani se nam je namreč predstavila osemčlanska skupina Konono No. 1 iz predmestja kongovske prestolnice Kinshase. Kljub njenemu že približno četrtstoletnemu delovanju je bila to njena prva večja koncertna turneja zunaj domačih predelov, saj ji je belgijska založba, ki jo je znova »odkrila za zunanji svet« šele pred dobrim letom izdala odmevni album v ciklusu Congotronics.

Glavna značilnost in s tem tudi nenavadnost sestave ter zvoka skupine je namreč osredotočenje na tri elektrificirane palčne klavirje oziroma likembe in poleg teh še na tolkala. Vsi inštrumenti so bili prvotno narejeni doma iz različnih odpadnih materialov, to pa je veljalo tudi za vso elektrifikacijo oziroma ozvočenje. No, vsaj slednje je bilo v našem primeru posodobljeno za potrebe koncertnih nastopov na tujem, vseeno pa sta odrski ambient krasila na vsaki strani po en njihov domači megafon, eden od zaščitnih znakov skupine. Ta dva sta tudi izrazito pre(d)vajala glavne značilnosti zvoka skupine, ki bi jih v grobem in kaotičnem smislu lahko opredelili za hrušč, šum in prodirajočo ostrino likemb, tolkal in vokalov.

Nastop skupine je bil v celoti popolnoma neposreden s svojo bučnostjo in hitrostjo ritmov, z grobim in nerafiniranim zvenom likemb ter visokimi šumečimi vokali in vmesnimi medklici. S tem so ustvarili impresiven »drive« celotne zvočne fronte. Njena silovitost in neposrednost je bila, kot da bi lahko poslušali kotaleče se kamenje izpod gostih oblakov, iz katerih nas hkrati spremlja še zbijanje močnih kapelj toče po zemlji. Nedvomno so glavno barvo temu dali likembeji, elektrificirani palčni klavirji, kot jih na naših odrih še nismo slišali. Zvočno so namreč precej bolj prodorni, bobneči in globlji kot recimo sorodni inštrumenti iz Zimbabveja in Južne Afrike, ki smo jim v zadnjih letih lahko prisluhnili tudi v živo. Set dvojnih tolkal, zvoncev in bobnov za spremljavo je bil sicer zelo enostaven, vendar so s svojo ciklično impulzivnostjo inštrumentalistov dodali skupini tudi močno basovsko in transritmično komponento. Energija mladega tolkalca je bila neverjetna, na obilico njenih zalog pa je nakazoval tudi bobnar na prehodih v hitrejše dele skladb. Sicer pa razen zelo kratkih izletov soliranj med glasbeniki ni bilo.

Žal se je po dobri tretjini koncerta začelo kazati, da se dinamika nastopa, po zatonu prvega navdušenja in razburjenja občinstva, nekoliko izgublja. Čeprav je pozneje pevcu in glavnemu animatorju nekoliko uspelo ujeti stik z občinstvom, to razen nekaj navdušencev ni in ni vstalo s svojih sedežev, kar bi se ob takšnih glasbenih zvokih edino spodobilo. Nastop Kononoja je od vsega začetka pa do konca koncerta dajal vtis nezvezdništva in navidezne ali varljive statičnosti (njegovih članov), delno pa tudi nerazpoloženosti. Kljub zelo solidni izvedbi njihovega repertoarja je ravno slednje poleg pomanjkanja komunikacije z občinstvom najbrž pripomoglo k temu, da se nastop ni bolj sprostil in razvil v razigran plesni dogodek, k čemur je sicer težil. Po krajši vmesni neizrazitosti se je skupina bolj razigrala spet v zadnji tretjini, ko se je izkazalo, da ima še veliko energije in skritih zalog, ki so se kazale ob krajših bobnarsko-tolkalskih in tudi likembejskih valovalnih ekskurzih. Očitno bi bili za boljšo dinamiko dogodka potrebni neposredni klici občinstvu, ki pa se na nekaj vmesnih medklicev skorajda ni odzvalo do samega podaljška nastopa. Vseeno je bila to glasbeno prav posebno redka in dragocena izkušnja, ki si jo bodo poslušalci še dolgo zapolnili vsaj zaradi v celoti neobičajne zasedbe.

Janez Pirc