Letnik: 2006 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Janez Pirc

CESARIA EVORA

Glasbe sveta '06, Cankarjev dom, Ljubljana, 17. 4. 2006

Kot Madredeus v lanskem letu predstavlja Evora največjo atrakcijo letošnjega abonmaja Glasb sveta in s tem tudi njegovo dobršno finančno zagotovilo. Cize je slovenskemu občinstvu dobro znana, saj je bil to že njen četrti nastop v Ljubljani in dvorana je bila razprodana že nekaj tednov pred tem. Občinstvo je pevko z osemčlansko zasedbo temu primerno zelo toplo sprejelo. Tokratna Evorina turneja je bila posvečena izidu pred kratim izdanega desetega albuma Rogamar, katerega skladbe so zasedle tudi večino koncerta.

V spremljevalni zasedbi je bilo tudi tokrat kar nekaj znanih obrazov glasbenikov, ki so povečini sodelovali tudi pri snemanju tega najnovejšega albuma. Ob tem je zanimivo, da omenjeni nastopajoči v inštrumentalnih delih skladb oziroma v dveh skladbah, kjer Cesaria ni pela, zvenijo ravno tako polno in kakovostno kot potem, ko z igranjem spremljajo Cesarijin vokal in se zdi, da bi skladbe brez njene prisotnosti popolnoma izgubile svoj čar in tehtnost. Sredinski prostor zvoka zasedbe je seveda vedno prepuščen Evorijinem vokalu, zato so bila tudi soliranja na glasbilih minimizirana. Nekoliko sta pri tem le izstopala saksofonist Antionio Fernandes in plešoči violinist Julian Subida. Drugi dve temeljni glasbili, kitara in klavir, pa sta se skoraj popolnoma zlili s štirimi ritmičnimi inštrumenti v ozadju: cavaquinhom, basom in tolkali. Ob tem je bil glas Cesarie Evore še vedno popolnoma nedotaknjen, močan in otožen ter je hkrati radostno objemal celoten avditorij. Predvsem v tem ter v njenem neposrednem pristopu do nastopanja (na odru) je tudi čar Evorine izredne priljubljenosti in dobrega sprejema pri poslušalstvu.

Kot smo pri Cesariji navajeni že iz njenih prejšnjih albumov in koncertov, je svojo glasbo predstavila dinamično z menjavanjem skladb bolj umirjenega tipa, morn, in živahnejših coladeir. Predvsem prva polovica nastopa je bila obarvana z igranjem skladb z nove plošče. Na začetku je bilo med posameznimi skladbami morda nekoliko premalo povezanosti, a se je zasedba kmalu ogrela. V precejšnji umiritvi vzdušja v sredinskem delu nastopa pa je to spet bolj oživelo v zadnji tretjini. Drugi del koncerta je prinesel tudi več starih uspešnic. Poleg obvezne Sodade tudi poživitvene udare, kot sta Sangue de Beirona ter Angola. Podaljšek pa je še enkrat pomenljivo postregel z uspešnico z Rogamara: Africa Nossa (naša Afrika).

Posebnih presenečenj torej ni bilo, lahko bi se reklo, da je šlo za standardno kakovost izvedbe. Cesarijin zadnji album zvočno spet odlično predstavlja kulturno-geografski prepih njenih rodnih Zelenortskih otokov med Afriko, Evropo in Latinsko Ameriko. V približno uri in pol je bilo prestavljenih okoli dvajset skladb ob subtilni razsvetljavi in v nepogrešljivem barskem ambientu mizice s stolčkom sredi odra, kamor se je Cesaria zatekla ob vmesni obvezni čikpavzi. Ni bilo torej presenetljivo, da je občinstvo zadovoljno zapustilo prizorišče. Glede na to da je bila zelenortska glasbena kultura prek Evorijinih nastopov pri nas že tako dobro predstavljena in sprejeta, bi bil spet čas za več drznosti in na naše odre bi po več letih lahko pripeljali tudi kakšno novo ime iz tega predela Afrike.

Janez Pirc