Letnik: 2006 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: BIGor

All Tomorrow's Parties

Festival brez primerjave

Po pesmi All Tomorrow's Parties naslovljeni festival že sedem leti buri duhove glasbenega sveta, saj ne pristaja na zakonitosti glasbene mašinerije.

All Tomorrow's Parties (ATP) je zamišljen kot odgovor na velike poletne glasbene festivale. Odlikuje se s programskim konceptom, z izvedbo, namestitvijo publike, pravzaprav s celotno ponudbo in redom. Že časovno obdobje, v katerem se zgodi, je povsem nefestivalsko – spomladi, aprila ali maja, in v začetku zime, decembra. Ena izmed izstopajočih odlik ATP so nastopi v zaprtih prostorih, kar prispeva k boljšemu zvoku nastopajočih in pristnejšemu koncertnemu vzdušju. Za kvaliteto programa skrbijo kuratorji, ki prihajajo iz vrst glasbenikov ali umetniških krogov. Na festivalu nastopijo njim ljubi, prijateljski izvajalci ali celo njihovi vzorniki. Domišljeno zaokroženi koncertni ekskluzivnosti se je že na papirju težko upreti. Bolj kot se sredinska in globalna glasbena ponudba uniformira, rutinira in posplošuje, bolj se veča pomen in smisel ATP, ki je kot eksotičen, pravljično nedotakljiv otok sredi divjega glasbenega oceana. Poudarek na kreativnosti, svobodi, tovarištvu in skupnosti pa je iz ATP naredil eno zanimivejših festivalskih znamk našega časa, ki idealistično zastopa postulate neodvisne in angažirane glasbene scene.

Že zapisan v zgodovino

V sedmih letih se je zgodilo že šestnajst ATP-zabav. Prva datira v leto 2000, ko je motor festivala, koncertni promotor in menedžer Barry Hogan, priredil prvi ATP v vzhodnem Sussexu pod kuratorstvom škotskih Mogwai. Zatočišče za festival je našel v počitniškem Camber Sands Holiday Centru, oddaljenem šestdeset milj od Londona v smeri Brightona, blizu zgodovinskega mesteca Rye in le nekaj minut hoda od atlantske obale. Ob bungalovih, ki jih je le za dva tisoč petsto obiskovalcev in vse nastopajoče, in različni športno-rekreacijski ponudbi ponuja to počivališče tudi objekt z izvrstnima dvoranama, malo v pritličju za okoli petsto ljudi in veliko v prvem nadstropju za več kot dva tisoč ljudi, kjer se vzporedno odvija koncertni program festivala. Camber Sands je postal epicenter angleškega dela festivala, ki so ga ob Mogwai doslej oblikovali še Tortoise (leta 2001 in 2004), Shellac (leta 2002 in 2004), Autechre (2003), brata-umetnika Jake in Dinos Chapman (2004), Stephen Malkmus and TheJicks (2004), Sonic Youth (2004), Foundation (2004), ponovno zbrani Slint (2005), filmar Vincent Gallo (2005) in Mars Volta(2005). Dober odziv publike in nastopajočih ter očitno odlično zamišljen festival se je med leti 2002 in 2004 odvil tudi na ameriški polobli v Kaliforniji, kjer so za program poskrbeli Sonic Youth (leta 2002), stripar, animator in avtor serije Simpsonovi Matt Groening (leta 2003) in Modest Mouse (leta 2004). Sloves festivala je trdo zakoličen in z njim se je podjetje ATP razvilo v koncertno agencijo in tudi glasbeno založbo. Leta 2005 je začelo prirejati v londonskih koncertnih dvoranah še obstranski projekt Don't Look Back, kjer izbrane legendarne, kultne ali vplivne skupine v živo odigrajo svoje ključne, prelomne ali zgodovinsko pomembne albume (glej okvir št. 1).

Izstopajoča odlika dejavnosti ATP je povezovanje polpretekle zgodovine s sedanjostjo in odpiranje vrat v prihodnost. Množičen odziv generacijsko zelo pisane publike in mešanje skupin iz različnih glasbenih obdobij je nagrada za uspešno zamišljen festival. Brez nostalgije skrbi za kontinuiteto glasbene scene, ki živi in se razvija vzporedno z veliko glasbeno industrijo. ATP pooseblja zgodbo godbe, ki je na uspešen način ujeta skozi Skrivnostno zgodovino rocka Ronija Sariga, ki pravi: »Obstajata dve zgodovini rocka – tista, ki je določena s tem, kar je v preteklosti poslušala sredinska (mainstream) publika, in druga, ki temelji na upoštevanju tistih, ki so vplivali na sodobno glasbo; seveda se medsebojno ne izključujeta.« Cela vrsta cenjenih, pozabljenih, na novo odkritih, uspešnih, vplivnih in marginalnih skupin se je zvrstila čez oder ATP in spisek vseh nastopajočih bi bil predolg, da bi ga navajali na tem mestu (glej: www.atpfestival.com). Njegova pot ga vodi k deseti obletnici, ko naj bi bila kurator, po besedah šefa festivala Hogan, škotska zasedba Belle and Sebastian. Tako se ji želi zahvaliti za idejo. Namreč leta 1999, ko je bil še njihov zastopnik, je skupina priredila odmeven Bowlie vikend festival v enem izmed britanskih počivališč, kar je bil povod za festival, ki si je nadel ime po kultni skladbi Velvet Underground.

Naporen vikend paket

Festival ATP se skuša vedno znova prenavljati, nadgraditi in širiti dosedanjo prakso. Letošnji spomladanski festival je bil v barvah in zvokih United Sounds of ATP z ameriškimi kuratorji – Mudhoney, Yeah Yeah Yeahs, Devendra Banhart, Dinosaur Jr., Sleater-Kinney in Shins. V dveh majskih vikendih, med 12. in 14. ter 19. in 21. majem, se je zvrstilo čez šestdeset skupin aktualne rockovske godbe. Vstopnice so pošle že dva, tri mesece prej, vseeno pa so se našli preprodajalci ali nesrečneži z vstopnicami na londonski postaji Chasing Cross, s katere je najlažje in najceneje priti z vlakom iz Londona v vzhodni Sussex. Napotki na spletni strani festivala so več kot uporabni in ne skrivajo nobene zanke. Tudi strah in trepet pred redarji, ki dočakajo obiskovalce na vhodu v počitniški center in na vsakem koraku po njem, ni potreben. Fantje-omare in moškate dame so na uslugo obiskovalcem in skrbijo za njihovo varnost ter kljub številčnosti niso moteči. Visoka cena vstopnice, 125 funtov, tj. 40 naših tisočakov, se ob vsej trodnevni ponudbi izkaže za zmerno, saj ob tridesetih skupinah ponuja še vrsto druge zabave. V bungalovu, v katerega je možno vnesti prehrano, pijačo in ostalo kramo, ne čaka le ležišče, ampak tudi kuhinja z vsem kuhinjskim priborom, kopalnica in tudi televizija, ki ponuja poseben program. Na petem kanalu se je predvajal ATP TV program z najrazličnejšimi filmi, glasbenimi in znanstveno-fantastičnimi, animiranimi in umetniškimi, na šestem pa so prvi vikend festivala pripravili izbiro Mudhoney, Yeah Yeah Yeahs in Devendra Banhart. Bolj kot poležavanje pred ekranom je osrednja stvar ATP koncertni program, ki se začne odvijati ob dveh popoldan in traja naslednjih dvanajst ur. Omejeno število obiskovalcev festivala pripomore k sproščenemu vzdušju. Brez zvezdništva so se nekateri glasbeniki pomešali med publiko in prav presunljivo je bilo videti Marka Arma iz Mudhoney v prvih vrstah, ki si je kot Franz Beckenbauer na letošnjem svetovnem prvenstvu v nogometu ogledal prav vse nastope prvega večera, katerega kurator je bil. Vzporeden potek nastopov na malem in velikem odru je bil usklajen, da si lahko ujel dobršen kos nastopov vseh, a le če si bil pripravljen na ta fizični podvig. V privlačnem angleškem pubu so izbrani didžeji iz vrst nastopajočih zapeljevali podobno kot izvrstno ohlajen guinnes, ki je marsikomu že pozno dopoldan pomenil prvi kapučin. Na ATP je treba biti fleksibilen in pripravljen na kompromise. Dobra seznanjenost z urnikom nastopov pripomore k tekočemu spremljanju koncertov, zmotijo in prekinejo pa ga nova poznanstva in vroči pogovori. Čas se na ATP neizmerno hitro vrti in tja se ne gre počivat. Za to si je treba vzeti čas prej, saj celodnevno in celonočno dogajanje zahteva ogromno energije.

Med kuratorji prvega spomladanskega vikenda so največ pozornosti pritegnili Yeah Yeah Yeahs. Ob povabljenih Ex Models, Magik Markers, Blood Brothers in Liars v mali dvorani ter Oneida in TV on the Radio so se Yeah Yeah Yeahs izkazali kot ena najpriljubljenejših skupin med britansko publiko, ki pevko skupine Karen O časti kot pop divo. Takšnega odziva ni bilo ne prvi ne tretji dan, bilo pa je očitno, da so Mudhoney in Devendra Banhart pritegnili najbolj vročekrvne spremljevalce, ne le z britanskega kontinenta, ampak tudi iz Evrope in celo Japonske. Med Mudhoneyevimi izbranci so presenetili s pristnostjo in prepričljivostjo avstralski veterani Scientists in kalifornijski povratniki Flesh Eaters, navdušili so Total Sound Group Direct Action Committee in Comets on Fire, razočaral pa je avstralski up Drones. Odsotnost rapovskih pionirjev Watt Prophets je odgriznila čarobnost zaključnemu Banhartovem dnevu. Če je bil prvi dan festivala zelo razigran, drugi višek, je bil tretji v duhu umirjanja in meditacije. Čez rob so šli Bat for Lashes, Ramblin' Jack Elliott, Vetiver in seveda Devendra Banhart, posebno pozornost pa je pritegnil odtrganec Jandek.

ATP je posebna festivalska izkušnja, ki je neprimerljiva z drugimi festivali. Na pričujočem spomladanskem je režiser Jonathan Caouette s številno ekipo snemal dokumentarec o njem in zagotovo ujel njegovo lastnost. Brez ostudne gužve in živčnosti, z dušo in srcem zbere glasbene ljubitelje, ki niso evforično fanatični, kar se izkaže z nepozabnimi, spontanimi zabavami na travnikih počivališča, kjer se prav hitro znajdejo nastopajoči z inštrumenti kot na primer škotski Country Teasars. ATP je svojevrstna sodobna glasbena komuna, ki prisotne odreže od zunanjega sveta in od napumpanega, pohlepnega in potvorjenega glasbenega biznisa.

BIGor