Igor Bezget, Sensor Records ...

Sedem

Pozno jeseni leta 2004 je neutrudni mojster različnih brenkal, še posebej seveda kitare, tudi skladatelj in aranžer, producent in pedagog (ter še kaj) Igor Bezget po daljših pripravah »zagnal« lastno založbo Sensor Records z izdajo svojega albuma Different Spaces.

Že ob njem sta bila izrečena tudi razlog in obet »novopečene« založbe: skrajšati čas, ki v tukajšnjem založniškem okolju poteče med dokončanjem posnetka za album in njegovim dejanskim izidom, ter hkrati vsaj malo zmanjšati število za izid pripravljenih, a potem nikoli izdanih jazzovskih albumov. V dobrem letu dni je Bezgetu uspelo ta obet v okviru možnosti, ki jih ima tako majhna (samo)založba, dovolj korektno uresničiti, saj danes njen katalog šteje že (vsaj) šest albumov. V skladu z napovedmi založbe ni uporabil (in jo aktiviral) samo takrat, kadar se mu je zahotelo izdati kaj lastnega, saj je bil že njen drugi izdani album Serendipity projekt pihalca Jureta Pukla in njegove mednarodne skupine, pri katerem Bezget kot glasbenik ni sodeloval. Sta pa prav prva dva albuma nakazala značilnost, ki je postala zaenkrat kar skupni imenovalec vseh izdanih albumov: njihova vsebina je rezultat sodelovanja z mednarodno glasbeno srenjo. Zaenkrat pa je tudi res, da je Bezgetov delež pri do sedaj izdanih albumih vseeno prevladujoč.

Ob izidu je album Different Spaces funkcioniral kot nekakšen Bezgetov avtorski prvenec, saj takrat ob vsem trudu nismo mogli najti njegovega z njim primerljivega diskografskega izdelka. Tedaj je bil razlog za takšno stanje seveda v njegovem preobilnem razdajanju v raznovrstnih projektih drugih ter nujnosti opravljanja pedagoškega in še kakšnega dela. Tako smo vedeli, da mu je sicer uspelo dokumentirati svoje številne pretekle projekte, a mu jih ni uspelo tudi obelodaniti. Čeprav se obseg njegovih angažmajev od takrat ni bistveno spremenil – ne nazadnje je prav v tem obdobju uspešno vzpostavil slovensko-indijski projekt Sagar - se je vsaj glede tega stanje pomembno spremenilo. Trije njegovi za Sensor Records izdani albumi namreč »pokrijejo« vse tri segmente njegovega aktualnega početja. Če bi mu ob njih uspelo izdati še že skoraj dve leti pripravljeni in napovedani newyorški projekt Statements, ki je ob prav tako lani (vendar za Goga Musica) izdanem albumu Ragas zagotovo vrhunec njegovega dosedanjega početja, bi bila koncentracija njegovega uspešnega dela že kar osupljiva.

S ...Here We Go Again je Bezget izpolnil dolg do svoje glasbene preteklosti. Dejansko gre za »predzgodovino« albuma Different Spaces, za dokument, ki dopolnjuje vedenje o njegovem dosedanjem ustvarjanju za manjšo, bolj »mainstrimovsko« vpeljano jazzovsko zasedbo, ki jo (je) predstavlja(l) kot Plan 9. V osnovi gre za kvartet kitare, saksofona, basa in bobnov. Če je pri aprila 2004 v New Yorku posnetem Different Spaces v posameznih skladbah kvartet razširil tudi z nekaj gosti, je na albumu starejšega datuma ...Here We Go Again (posnet maja 2002 v istem newyorškem studiu) prisoten samo kvartet. Saksofonist je odličen Igor Lumpert in prav zato so ti posnetki še posebej zanimivi, saj vzporedno omogočajo tudi dokumentirano rekonstrukcijo ustvarjalnega napredovanja tega glasbenika po njegovem odhodu v New York. Namreč, so skoraj natančno leto dni mlajši od tistih, ki jih je Lumpert objavil na svojem avtorskem prvencu Innertextures (Goga Musica, 2004). Pomembna razlika je v tem, da je vseh sedem skladb na albumu Bezgetovih. (Zanimivost: tudi na Different Spaces jih je sedem njegovih, saksofonist pa je še eden izstopajočih predstavnikov tukajšnjega aktualnega jazzovskega dogajanja - Jure Pukl). Sicer ima ...Here We Go Again v zdajšnjem kontekstu Bezgetovega delovanja in še posebej glede na datum nastanka posnetkov predvsem dokumentarno vrednost; zapolnjuje vrzel v zgodovini slovenskega jazza, ki bi sicer v tem delu ostala le v dobrem spominu. Kar pa seveda ne pomeni, da ne ponuja glasbenih vsebin, ki potegnejo in ki »stojijo«; vseeno pa je prav ob poslušanju Different Spaces že slišen zgovoren napredek, ki je še očitnejši ob poslušanju albuma Paintings, kjer Bezgeta prvič slišimo v ustvarjalno radikalnejše zastavljenem kontekstu, z mnogo bolj odprto zasnovo in v družbi temu primernih glasbenikov. Opraviti imamo s kompaktnim kvintetom, v katerem je pravo odkritje pianistka Yayoi Ikawa, Bezget pa tokrat sodeluje že s tretjim izmed najbolj prodornih slovenskih saksofonistov mlajše generacije – Lenartom Krečičem. Morda je prav Krečič (ki po spletu okoliščin na tukajšnjih odrih žal še ni dobil prave priložnosti, da bi se izvajalsko in avtorsko ustrezno predstavil) tisti, ki bo še presegel sicer v zadnjem času že tako izjemne dosežke nekaterih tukajšnjih glasbenikov – njegovih sovrstnikov. Tako ne začudi, ko se ob poslušanju tega albuma izkaže, da je njegov bolj ali manj enakovreden soustvarjalec. In zato je bilo še kako modro Bezgetovo ravnanje, ko se je v kar obilnih pasažah v svojih (spet!) sedmih skladbah umaknil v ozadje in prepustil pobudo Krečiču (pa tudi pianistki Ikawi), da jih smelo nadgradita. Seveda pa sta svojo vlogo izvrstno opravila tudi basist Jim Robertson in bobnar Jamire Williams – še dva zanimiva pripadnika mlajše uveljavljajoče se newyorške generacije. Dodatna odlika tega prepričljivega izdelka je tudi njegova aktualnost: posnet sredi decembra 2004 (spet v istem) brooklynskem studiu je izšel že v drugi polovici lanskega leta.

Paintings je ta trenutek zagotovo Bezgetovo najbolj zrelo avtorsko delo v polju sodobnega jazza. Zato je še toliko bolj navdušujoče, da se je zmogel skorajda neposredno po njegovem nastanku lotiti vsebinsko in po pristopu povsem drugačnega projekta, katerega posnetki so nato nastali (že) marca lanskega leta na povsem drugem koncu planeta (v Indiji). Govorim seveda o slovensko−indijskem projektu Sagar in o njegovem rezultatu, albumu Ragas, ki je nato izšel praktično hkrati s Paintings. Ragas, ki je bil v tej reviji že predstavljen, omenjam tudi zato, ker ga je Bezget še isto leto uspešno nadgradil, o čemer priča njegov tretji lani za Sensor Records izdani album Pangea. A če je ta po glasbeni vsebini in ustvarjalnem pristopu neposredni »sorodnik« Ragas, je hkrati spet tudi nekaj več. Z njim je Bezget uresničil svojo dolgoletno željo: soočil se je z organizmom »velikega orkestra«, pri čemer je sam ta organizem tudi netipično oblikoval. Hkrati pa je v projekt »sintetiziral« svoje izkušnje zadnjih let; tudi pedagoško, saj jedro »big banda« ob nekaj gostih (npr. Igor Lumpert, Matjaž Albreht, Igor Matkovič) sestavljajo (v glavnem) mlajši jazzerji, s katerimi se srečuje pri glasbenem pouku, v glasbenih delavnicah in na »jam sessionih«. Okrog tega jedra je organiziral nabor gostov iz glasbenih okolij, ki so mu ljuba; z newyorškega in s sosednjih evropskih prizorišč, povabil jih je iz Indije in Makedonije. Ob orkestrski podlagi se družijo in izmenjujejo rap in indijska violina, tabla in kaval, sarod in tapan; močno tolkalno sekcijo prepričljivo ritmično nadgrajuje in prizemljuje bobnar Michael Parushev, dogajanje občuteno umirja in usmerja pianist Marko Črnčec, skozi vse to pa ob izbranih trenutkih oddrvi (sama ali pa v družbi še kakšnega mojstra) Bezgetova kitara (kadar ne poprime za sarod ali oud, da bi skupnemu zvoku dodal še kakšno žlahtno barvno plast). 24 glasbenikov se smelo sprehodi skozi devet skladb. Dve sta priredbi tradicionalnih indijskih kompozicij, (pri tem je Bezgetu pomagal violinist Sharat Srivastava Chandar), ostale so Bezgetovo avtorsko delo. Tudi podatek, da mu je vse skupaj uspelo izpeljati v (samo) dveh dneh lanskega decembra, ni zanemarljiv. Zagotovo je ta njegov najbolj svež izdelek tudi najbolj ambiciozen, po vložku in obsegu izplena je že kar malo šokanten, čeprav bi bil lahko njegov končni »izgled« s finejšim in vztrajnejšim »poliranjem« tudi sijajnejši. Seveda ne dvomim, da bi bilo to izvedljivo v ustrezno boljših delovnih pogojih.

Konec leta 2004 sem ob Different Spaces zapisal, da njegova vsebina vzpostavlja nekakšno dovolj kompaktno in v domišljenosti rešitev dovolj prepričljivo »nulto točko«, ob kateri bomo mnogo lažje primerjali prihodnji razvoj Bezgetovih ustvarjalnih ambicij. Ugotovitev se je izkazala za pravo in uporabno. Tudi za same ambicije se je pokazalo, da niso majhne in da so v svoji dosedanji uresničitvi tudi že trdno oprijemljive; obeti so zato zelo vzpodbudni. Zapisal sem tudi, da ga bomo zelo verjetno prihodnjič poslušali z rezultati slovensko-newyorškega projekta, ki so bili takrat že v grobem materializirani, projekta, ki združuje vidne newyorške glasbenike in perspektivne slovenske izvajalce, njegova delovna oznaka pa je Statements. Čeprav so bili potem posnetki res dodelani in pripravljeni za izid, pa žal do njega (še) ni prišlo. Namreč: upoštevajoč njihovo izjemno kvaliteto, intrigantnost in tudi mednarodno relevanco je bila tudi ambicija, da bi za njihovim izidom stala kakšna od Sensor Records mednarodno močnejša založba, razumljiva. Nerealizirana pa zna žal povzročiti prav nasproten učinek: da bodo (če sploh bodo) izšli prepozno, z večletno zamudo, zgolj kot dokument o še enem pomembnem dogodku v zgodovini slovenskega (in v tem primeru zagotovo tudi planetarnega) jazza, katerega potencial je bil zapravljen. Prav zato pa tudi, ker tvori bistveno sestavino Bezgetovega (in hkrati tudi Krečičevega) ustvarjalnega obdobja, o katerem je tokrat govora, se mi zdi prav zapisati golo informacijo o tem (ne)obstoječem albumu. Nastal je leta 2004 na enaki podlagi, ki jo ima album Paintings, slednji je - paradoksalno – po svoje stranski produkt prav projekta Statements, ki je v vseh pogledih nadgradnja, kvalitativno nova, višja stopnja v Bezgetovi dotedanji glasbeni karieri. Če imamo pri Paintings opraviti z njegovim avtorskim projektom, je Statements avtorsko skupinski podvig. (Spet!) sedem skladb zanjo so prispevali vsi sodelujoči: ob Bezgetu in Lenartu Krečiču že omenjena pianistka Yayoi Ikawa ter dva izmed newyorških ikon sodobnega jazza – basist Reggie Workman in tolkalec Gerry Hemnigway. O nečem, česar (še) ni mogoče slišati, seveda ni primerno pisati, vendar naj mi bo dovoljeno vsaj, da tokrat zaključim z ugotovitvijo: Bezget in še posebej Krečič sta se prav v tem okolju izkazala za vsega zaupanja vredna sodelavca, izvajalsko v vrhunski formi in v vseh segmentih zgodbe ostalim povsem enakopravna soigralca. Statements bi morala biti zanju izkušnja, ki bi jima omogočila nov kvalitativen preskok na njuni ustvarjalni poti v polju sodobnega jazza. Na morebitne rezultate in še posebej na njihovo morebitno koncertno predstavitev v tem okolju nestrpno čakamo.

Zoran Pistotnik