Cheikh Lo

V glasbi si vedno tudi ti

Pevec, kitarist in tolkalec ter seveda avtor Cheikh Lo se je rodil leta 1955 senegalskim staršem v Bobu Dioulassu v Burkina Fasu, kjer je že v 70. letih igral v zasedbi Orchestre Volta Jazz. Od konca 70. let je v 80. letih igral v več različnih zasedbah v Senegalu in nekaj časa preživel tudi v Parizu, kjer se je preživljal kot studijski glasbenik. Leta 1990 je v domačem Senegalu posnel prvo samostojno kaseto, sredi 90. let pa ga je opazil in se zanj zavzel tudi sam Youssou N'Dour. Tedaj je Cheikh Lo izdal prvi mednarodni album Ne La Thiass ter začel z zasedbo nastopati tudi po svetu in Evropi, najprej kot N'Dourjeva predskupina. V Ljubljani smo ga sredi maja, na ogrevalnem koncertu za Drugo godbo, videli drugič, ker pa je imel tokrat v nasprotju s prvič, jeseni leta 2000, ko je s podpisano preživel večer v studiu Radia Študent, precej natrpan urnik, sem ga za tale razgovor lovila že konec aprila po telefonu, ujela pa na predvečer prvega maja.

Ali lahko poveste kaj o čisto prvih glasbenih korakih?

Tega je že davno, že pri dvanajstih letih sem začel prepevati, zdelo se je, da bom postal glasbenik, udarjal sem po predmetih, kožah, na škatlo za paradižnik sem dal najlonske strune in tako naredil kitaro pa tudi bolj zares sem začel igrati že v Burkina Fasu, še preden smo se vrnili v Senegal. Pri enaindvajsetih letih sem igral v neki skupini v Burkini, potem pa, ko sem se vrnil v Senegal, sem tudi igral najprej raznotero glasbo, odkrival stvari. V Burkini sem igral s skupino, ki je igrala ogromno afriškega popa, imela je kup pevcev: iz Malija in Burkine, Konga in Gvineje – vse v eni skupini, torej je bil repertoar zelo pester in raznolik. V tej skupini sem začel, to je bila moja šola. To je pomembno tudi zato, ker sem torej igral afriški pop.

Torej ste se glasbe učili čisto sami?

Ja, nikoli nisem bil v šoli ali imel učitelja.

Rojeni ste v Bobu Dioulassu, kjer je četrt Bolomakote znana po glasbeni skupini Farafina, ki je hkrati tudi nekakšna glasbena šola – ali jih poznate?

Ja, tolkalci so, toda jaz sem igral v orkestru, Farafina so balet, imajo samo tolkala, skupina, v kateri sem igral jaz, je združevala kup različnih glasbil, torej je bila običajna glasbena skupina. Sicer pa dobro poznam glasbenike Farafine iz Bolomakoteja v Bobu, to je prestolnica bobna djembe. Ja, dobro jih poznam.

Kakšno glasbo poslušate?

Uf, poslušam po malo vsega po vrsti, vso dobro glasbo poslušam, imen si pogosto niti ne zapomnim, ampak poslušam vse, kar ugaja ušesu. Afriško glasbo in druge glasbe, tudi evropsko, vse glasbe od vsepovsod. Res, če je občutek, zvok v ušesih dober, potem poslušam, ne glede na to, kaj in od kod. Nimam specializiranega okusa, da bi lahko rekel, da poslušam, recimo, samo salso ali samo reggae ali kar koli. Ne, prav vse poslušam.

Imate posebej radi katere izvajalce, skupine?

Seveda, to je jasno. Povsem jasno. Zelo rad imam Alija Farko Toureja, ki nas je zapustil, z rajnkim sva pri isti založbi. Potem vse velike afriške glasbenike, denimo Salifa Keito, Moryja Kanteja, Alpho Blondyja, saksofonista Manuja Dibanga, Tabuja Leya iz Konga. Vse te imam res rad, veliko poslušam vse te afriške glasbenike, ki so delali ali delajo dobro glasbo. Rad imam senegalsko glasbo, a tudi kamerunsko in sploh vso. Vsaka ima nekaj svojega, privlačnega.

Ali ste kdaj tudi sodelovali z omenjenimi glasbeniki?

Ne, ampak delal sem nekaj malega s Papo Wembo v Parizu, ko sem bil bobnar za veliko različnih glasbenikov, tudi francoskih, če niso imeli bobnarja, sem pomagal, snemal in igral z njimi.

Ste živeli dolgo v Parizu?

Ne prav dolgo, kaki dve leti ali tri, a Pariza ne poznam zelo dobro. Živel sem blizu Place Clichy, od koder sem se vsak dan vozil z metrojem do Bastilje v snemalni studio in prostor za vaje, ki se mu je tedaj reklo Studio Campus, ne vem, če še vedno obstaja, no, torej tam sem preživljal vse dneve, zvečer pa sem se samo vrnil naravnost domov na Clichy. Le tu in tam sem šel na kakšne koncerte gledat jazzovske skupine in drugo, ampak ne veliko.

Ali govorite jezik bobnov? Ko ste leta 2000 igrali z bobnarjem, ki igra tamo, v studiu Radia Študent , sem imela občutek, da se z glasbo čisto zares pogovarjata ...

Tolkala? Ja, tudi tolkala igram, konge ... Aja, ja ja, nekako se pogovarjamo, včasih poveš kakšno frazo, jo zaigraš, ritem podpre besedo, recimo. Tako.

Kakšne pa so razmere za delo glasbenika doma v Senegalu?

Razmere za delo tukaj v Senegalu so dokaj težavne, ker še vedno primanjkuje infrastrukture, da bi se skupinam bolj odprlo. Kajti obstaja veliko nadarjenih skupin, ki pa nimajo dovolj možnosti za igranje, produkcijo, prodor in to je slabo. Veliko več skupin bi moralo dobiti možnost za igranje. Nekatere igrajo enkrat, dvakrat in izginejo, druge vztrajajo dolga leta, pa tudi nimajo dosti možnosti za igranje. In to skupaj s pomanjkanjem studiev ... No, zdaj jih nekaj imamo, kar precej malih studiev, ki jih odpirajo ljudje, ki se vračajo iz tujine in investirajo v glasbo. Vendar tu vlada tudi ta bolezen, ki se ji reče piratstvo in ki napada vse dežele: povsod se ljudje, glasbeniki dušijo zaradi piratstva. Zdaj vlada in ministrstvo za kulturo iščeta možne poti, kako izbrisati to zlo.

Ali poznate Mamaduja Konteja in njegovo Africa fete?

Ja, ja, seveda, zelo dobro poznam. Delali smo skupaj, bil sem prvi glasbenik, ki je nastopal pri njem na prizorišču, ki se mu reče Le Tringa, potem so tam igrali tudi drugi, ampak jaz sem bil prvi, ki sem igral tam, vsak petek. Mamadu je tam prirejal tudi projekcije kratkih filmov za ljubitelje filma, pred projekcijami pa sem tam igral jaz, sam s kitaro, torej sem prvi, ki je igral pri Mamaduju, pozneje, čez leta, je pri njem igralo veliko glasbenikov, v 90. letih je Mamadu priredil tudi festival Africa fete v Združenih državah, tako da sva se spet srečala v New Yorku.

Kakšen je vaš postopek ustvarjanja glasbe?

Vedno sem zlagal s kitaro; napišem besedilo, vzamem kitaro in poskušam, kakšen koncept bi šel dobro skupaj z besedilom, kakšna glasba bi bila primerna zanj. Tako delam in ko imam aranžmaje končane, pokličem glasbenike, da gremo v studio.

Torej so vedno najprej besede?

Ja, veliko pišem, že z besedami gre glasba, ampak potem vzamem kitaro in vidim, ali bo šlo in kako bo šlo. Kajti tudi če najprej narediš glasbo ... no, to je odvisno od metod, ki jih uporabljajo ljudje, nekateri pravijo, da mora biti glasba napisana najprej, potem pa zanjo poiščeš besede, ampak to je res odvisno od posameznika in tega, kaj mu ustreza. Morda nekateri mislijo, da je eno ali drugo bolj logično, ker so jih tako naučili na glasbeni šoli: da morajo delati tako in tako in tako, ampak mi nismo bili nikoli v šoli, torej delujemo po naših močeh in naredimo tako, kot nam najbolje ustreza.

Kaj pa odnos, razmerje med vašo glasbo in duhovnostjo?

Ja, vsekakor, to se vedno prepleta. Seveda imam tudi pesmi o skupnosti Baye Fall in drugem, to je normalno; če napišemo 10 ali 13 pesmi, je vmes vedno tudi kakšna, ki govori o tem, kar živimo, kar nas zanima. Glasbo delamo sicer za vse ljudi, za vse dežele, ampak v njej si vseeno ti, tiče se te in ti imaš pač svoje življenje. Mislim, da je veliko, res veliko skupin in vsak umetnik ima neki duhovni koncept, ki ga morda ni očitno izrazil ali govoril o njem, ampak čisto vsak verjame v kakšno stvar. Vsakdo ima nekje neko vero. Morda je le ne opazimo, ker niso nič rekli. No, ampak zame je normalno, da se ve, a zaradi mojih dredlokov in videza in ker ne vedo, kaj je Baye Fall, mislijo, da sem rastafarijanec. Zato sem pač enkrat moral povedati, da bi ljudje zvedeli, da so v Afriki dredi, ki niso raste. Gre torej za drugo stvar. Kajti ko me ljudje vidijo, takoj vprašajo: kaj si rastafarijanec ali kaj? Zato sem začel razlagati, da sem bayefallovec, to je naša verska skupnost v Senegalu, in zdaj, ko to razlagam, mislim, da so ljudje začeli razumeti, da obstajajo dredi tudi v Afriki.

Zadnji album ste posvetili Cheikhu Ibri Fallu, ne? Zakaj Lamp in iz katerega jezika je to?

Ja, ja, vsekakor, naslovna pesem Lamp Fall je napisana zanj. Lamp pomeni luč, kličemo ga Lamp Fall, ker je to luč džinov. V wolofu bi rekli drugače (ler?), a ker je bil Senegal dolgo francoska kolonija in so ljudje govorili francosko, obstaja v naših jezikih tudi precej besed, prevzetih iz francoščine. Torej je ta beseda prišla s to generacijo, rekli so Lamp Fall in lamp je luč, svetilka.

Kakšna pa je zgodba Cheikha Falla?

Zgodba Cheikha Ibre Falla je zelo obsežna in dolga, a bom vseeno nekaj malega povedal, ker je on odkril Cheikha Ahmaduja Bambo, velikega marabuta in ustanovitelja muridizma. Imel je dredloke in krparije (patchwork), bil je visok, močan in lep, hehe. Vsak dan je prosil miloščino ... Vse, kar je zaslužil, je prinesel v bratovščino za potrebe vseh ljudi, ki so bili tam. V bratovščini je bilo 53 sodov, v katerih hranimo vodo. Vsako noč je kot po čudežu Cheikh Ibra Fall sam napolnil z vodo vseh 53 sodov za vse. Prinašal je jedačo, hrano, obroke, ki so prišli od neznano kje, kajti take hrane tu pri nas nimamo. Za ljudi je bil to čudež. Torej ne vemo, njegova zgodba je velika, naredil je veliko, ogromno čudežev. Povsod po svetu obstajajo ljudje, ki so delali čudeže. In njihova zgodba ostaja. Ampak zgodba Afrika ostaja zakrita, kajti kadar koli je bila kje kakšna zmaga Afrike, Francozi tega niso objavili, pripovedujejo le o porazih, boleznih in negativnih stvareh na splošno. Vsaj tako sem razumel: ko govorijo o Afriki, govorijo vedno o negativni plati, nikoli o pozitivni. Toda v Afriki je tudi zelo veliko pozitivnih stvari, a o teh molčijo.

Še tole: Cheikh Ahmadu Bamba je obiskal tudi Gabon, koloni so ga odpeljali tja za kazen. In vsi, ki so šli v Gabon, se niso nikoli vrnili. Temu so rekli potovanje brez vrnitve.

Zakaj?

Kajti vse Afričane, ki se niso hoteli pokoriti, so odpeljali tja na neki otok z imenom Mayombe v Gabonu – in tam so vsi pomrli. Cheikh Ahmadu Bamba je edini, ki so ga odpeljali tja z ladjo in ga pustili tam, pa se je vrnil – po kakšnem čudežu, s čim se je vrnil nazaj v Senegal, celo preden se je vrnila ladja z moštvom, ki ga je tja odpeljalo? To je bil res velikanski čudež. Ni imel letala, ni imel čolna, izkrcali so ga in odšli. Kako se je torej vrnil? In to prej kot ljudje, ki so ga odpeljali! To je samo eden od čudežev. Ampak bilo jih je veliko več, o katerih zdaj ne morem govoriti na kratko, ampak res jih je bilo ogromno. In na to smo zelo ponosni. Prav on nas je rešil tudi, če povem naravnost, suženjstva. Premagoval je Francoze, edini v Afriki, pred komer so bili Francozi venomer znova poraženi. Kajti vsi Francozi, ki so prišli sem in v druge dežele, so vedno zagospodarili vsem drugim. Ampak odkar je šel Ahmadu Bamba tja in se vrnil ... Odpotoval je celo na Gorée, položil roko na vrata, skozi katera so pošiljali sužnje, na vrata je položil svojo čarno roko in rekel: Od danes naprej ne bo skozi ta vrata šel noben Afričan več v suženjstvo. In res se potem to ni več zgodilo. On je od nas odgnal suženjstvo in on nas je izvlekel iz okov. Torej slediti nekemu čudežu tako, v deželi, kjer si ... Najbolje je, da sledimo človeku, ki dela čudeže, ker je naredil nekaj, česar drugi niso zmogli, čisto sam, proti vsej vojski. In to so čudeži.

Zadovoljen sem, da so ljudje v Gabonu odprli ta kraj, to bo sovpadlo z veliko stvarmi, o katerih sem že nekaj let govoril, o mestu Saint Touba in Cheikhu Ibri Fallu, kajti tam bo tudi njihova prisotnost, videti bo moč tudi zelo veliko dokumentov, vse bo dokumentirano, torej bodo ljudje po svetu lahko videli, da v Afriki, zahodni Afriki in Senegalu, še obstajajo čudeži.

Ali mislite, da je pravi čudež še možen danes ali jutri?

Verjamem, da čudež prihaja od Boga, in Bog je večen, danes, jutri, vedno je tu. Ljudje bodo morda preminili, a Bog, stvarnik, je vedno tu. Njegova moč in njegovi čudeži nimajo konca, a čeprav ima vsak začetek tudi konec, so nam že pokazali, da je z vero možno preseči omejitve. To je to.

TC Lejla Bin Nur