Filmska glasba

Gospod Da Vinci à la Hans Zimmer

Sedaj, ko je ves svet ponovno ponorel za Danom Brownom in njegovim neverjetnim odkritjem vsega, kar je povezano s temno stranjo Vatikana, s skrivnostnimi potezami Opusa Dei in velikim Leonardom, da Jezusa sploh ne omenjamo, je svoje povedal še izjemni skladatelj filmske glasbe Hans Zimmer. Prav on pa je pogosto ime, ki ga srečujemo kot avtorja velikih partitur pri filmih, s katerimi so tlakovane današnje poti sedme umetnosti. Hans Zimmer bo praznoval naslednje leto 50 let (rojen je bil 12. septembra 1957 v Frankfurtu).

Svojo umetniško pot je pričel pri angleškem ansamblu The Buggles. Za vse, ki vam to ime ne pove prav mnogo, naj izdamo naslednji pomemben namig: njihov (in Hansov, seveda) svetovni uspeh je bila pesem Video Killed the Radio Star in njihov video, ki je obnorel tedanje MTV-zaprisežence (davnega leta 1979!). Skoraj preroške besede (I heard you on the wireless back in Fifty Two ...), ki so zazvenele v stilu oddaljenega zvoka iz telefona, in skoraj še pop-disco glasbena scena pa so prinesle nov pogled na tedanjo glasbeno sceno prav skozi videoprodukcije. In tedaj je mladi Hans stopil do skladatelja in dirigenta Stanleya Myersa in pričel svojo »klasično« pot do tega, kar danes imenujemo skladatelj filmske glasbe. V skoraj desetih letih študija starih mojstrov, kompozicije in orkestracije tujih del se je izbrusil do te mere, da je lahko samostojno pristopil k filmskim projektom. Eden prvih je bil v sodelovanju z režiserjem Berryjem Levinsonom. Film je dobil oskarja za najboljši film leta, Hans Zimmer pa nominacijo na originalno partituro! Govorimo o filmu Rain Man. Že naslednje leto je napisal partituro, ki je bila ponovno nominirana za prestižnega oskarja za glasbo – Šofer gospodične Daisy (Driving Miss Daisy, režija Bruce Beresford, v glavnih vlogah pa sta tedaj blestela Morgan Freeman In Jessica Tandy). Zlati kipec pa se mu je nasmehnil leta 1994, ko je prejel oskarja za filmsko glasbo za partituro pri Levjem kralju (Lion King). Leta 2000 je dosegel nekakšen zanimiv vrhunec kariere: album, torej njegov soundtrack za film Gladiator (režija Ridley Scott), je segel med 10 plošč z največjo prodajo in naklado vseh časov, partitura za film Poslednji samurai (The Last Samurai, 2003, režija Edward Zwick, v glavni vlogi Tom Cruise in Ken Watanabe) pa je bila njegova stota filmska partitura.

Zagotovo pa moramo omeniti še nekaj njegovih velikih del preden se zapodimo v razmišljanje o Da Vincijevi šifri. Tako ne gre prezreti izredno emocionalne partiture, ki jo je naredil za film Črni dež (Black Rain, 1989, režija Ridley Scott, v glavnih vlogah pa sta igrala Michael Douglas in Andy Garcia), nato vojne drame Dnevi grmenja (Days of Thunder, 1990, režija Tony Scott, v glavni vlogi ponovno Tom Cruise, ob njem pa Robert Duvall in seveda prelepa ter usodna Nicole Kidman) pa izrazito sodobno partituro za film Zlomljena puščica (Broken Arrow, 1996, režija John Woo, v glavnih vlogah John Travolta in Christian Slater). Filmi, ki bi jih lahko uvrstili v njegovo naslednjo dekado, pa kažejo na izraziti razcvet Hansa Zimmra, ki nam pokaže nove ideje in vnaša v filmsko glasbo sodobnejše prijeme – od elektronike dalje. Gre za filme, med katerimi so vojna drama Tanka rdeča črta (The Thin Red Line, 1998, režija Terrence Malick), že omenjeni zgodovinski spektakel Gladiator, nato drama Hannibal (2001, režija Ridley Scott, v glavnih vlogah pa Anthony Hopkins in Julianne Moore), nato še istega leta Pearl Harbour (režija Michael Bay), temu sledi Sestreljeni črni jastreb (Black Hawk Down, 2002, režija Ridley Scott) pa znamenita grozljivka Krog (The Ring, 2002, režija Gore Verbinski), že omenjeni Poslednji samurai, nato zgodovinska drama Kralj Arthur (King Arthur, 2004, režija Antoine Fuqua, v glavnih vlogah Clive Owen in Ioan Gruffudd) in končno Da Vincijeva šifra (The Da Vinci Code, 2006, režija Ron Howard, v glavnih vlogah pa Tom Hanks in Audrey Tautou). In tukaj se danes ustavimo.

Dies Mercurii i Martius

Tako se imenuje prvi del partiture. Gre za idejo naslova skladbe, ki je posvečena dnevu boga Merkurja, torej naša današnja sreda, v mesecu marcu. Merkur je mitologiji znan kot sin Jupitra in Maje, je bog zgovornosti, cest, trgovcev. Pa tudi goljufov in tatov. Sicer pa je Merkur tudi božji sel (bes. merx, mercis pomen blago) in je največkrat upodobljen z nožnimi krilci ter glasniško palico in mošnjičkom v roki. Zanimivo je, zakaj je Zimmer naslovil ta stavek z mesecem marcem, če pa se Brownova zgodba pričenja (šele) v aprilu, ko bi se naj Robert Langdon sestal z Jacquesom Saunièrom. Lahko pa razumemo, da pričenja glasbeno pripoved pred nesrečnim dogodkom, torej pred ubojem kustosa v pariškem Louvru. Prav to pa nas vodi k ideji tega glasbenega stavka, ki je zgrajen na ostinatnem sekvenčnem delu, ki ga ritmično zaokrožuje zelo prepoznaven pulz. Vokal, ki se pojavi zelo kmalu po uvodni glasbeni sekvenci, le stopnjuje pričakovanje, ki pa se razreši v enega najbolj priljubljenih zvokov – v zvok klavirja. Komornost, ki veje iz nadaljevanja tega stavka, je v bistvu oblika predaje v usodo. Hiter, skoraj teku podoben že omenjen ostinato, ki se razvije iz komornega dela se počasi pomika v razmerju tonične harmonije in vzporedne molove lestvice, nad katero se pne skoraj kipeča melodija. Sunek, simfonični klimaks pa preseka to motoriko in očitno zareže tja, kamor je udaril tudi Opus Dei – v skrivnost. Zimmer se vrne k vokalu, sedaj v poudarjeni moški part in izoblikuje več kot težko, moreče vzdušje. Razumimo ta del, še posebej njegov razplet, kot dvig zavese, kot uverturo v vse, kar bo pritiskalo na vprašanje skrivnosti, ki je pred nami.

L'Esprit des Gabriel

Gabrijelov duh je del partiture, ki nas v filmu uvaja v ideje dešifriranja in razvozlavanja sporočil, ki jih je dedek Saunièr pustil za svojo nečakinjo Sophie Neveu. Od Fibonaccijevega zaporedja do zlatega reza. Ko prisluhnemo temu glasbenemu stavku nekoliko natančneje, lahko zasledimo predvsem dvoje: razkroj ritmične strukture, ki se uvodoma spremeni v lebdeče akorde, skozi katere le stežka prodira pulz, nato pa motorično oblikovan basso continuo, s katerim Zimmer zasenči spiritualno harmonijo. Kot bi prisluhnili mislim iz daljave, prišepetavanju daljnih iluzij. Zborovski zvok se prelije v rapsodični sopran in glasba se obrne v sentimentalno pripoved. Kakor bi se zagledali v sferično zrcalo prazgodovine, ki nas vodi do novih in novih vprašanj. Zagotovo je ta del partiture eden najbolj zagonetnih. In prav je tako.

The Paschal Spirit

Medla harmonija, sestavljena bolj iz kvint, kvart in oktav kot pa iz konkretnejših akordičnih struktur, se zgrinja preko timpanovega tremola in v pulzih dovoljuje filmski sliki, da postavi svojo pripoved na Brownovi kriminalki. Ta del je ujet v filmske spomine Sophie, ki ima na umorjenega dedka kar se da različne spomine. Prav to glasbeno idejo pa slišimo tudi pri temnih odločitvah Aringarosa in dejanjih Silasa. To, v kar se sprevrže eterično vzdušje tega stavka, lahko preko filma razumemo tudi kot dotikanje in razkrinkavanje različnih skrivnosti, ki pa naj ostanejo raje zaklenjene in nedosegljive – saj kot takšne prinašajo nekakšen umirjen red in zavezo tistih, ki te skrivnosti varujejo. Hans Zimmer je mojster orkestrske barve in sozvočij. To je dokazal že v prenekaterih filmih in ta stavek v partituri je prav dejanje njegovih instrumentalnih palet, s katerimi zapolnjuje filmsko dogajanje in mu daje čar zamaknjenosti in hkrati dramske napetosti.

Fructus Gravis

Težki sadeži, ki so v bistvu planeti, nas preko ideje o padlem jabolku pripeljejo do razrešitve priorskega sklepnika. Ali je res ključ do grala skrit pod rožnim znamenjem? Težki sadeži in težke odločitve. Sopranska melodija, tako blizu Zimmrovi poetiki, se zelo hitro prekrije s svojim miselnim in dejanskim kontrapunktom – rapsodičnim basom in neizprosnim pulzom, ki vodi v pravo bakanalijo plesa idej in osončja, s katerim se srečujejo junaki reševanja sklepnikove uganke. Če smo prešli megličasto idejo rahlega in medenega začetka tega odlomka, potem smo se ob koncu znašli v kruti realnosti matematičnih odločitev kozmičnega reda, s katerim se lahko kosa edino prava in resnična skrivnost. Pa naj bo to razmerje med Jezusom in Magdaleno ali med pričevanji in evangeliji. Kakor koli, mati Cerkev ne počiva, gospodovalni Vatikan razpira svoje nevidne lovke, prav tako pa ne počivajo jurišniki velikega Opusa Dei, ki hočejo enkrat za vselej ustaviti napačne resnice. In Zimmer dodeljuje tem filmskim potezam vedno resnejše in resnejše tone. Izzven stavka je več kot jasen – pričela se je vojna. Ponovno.

Ad Arcana

Morda je ta del partiture to, kar je Hans Zimmer poimenoval »skrivnost«. Že beseda arcana nam razkriva ta njegov namen, torej k skrivnosti, bi prevedli. A kaj nas pelje k tej skrivnosti? Kaj nas vodi do arcane? Melodični razvoj, ki je položen v glas violine, se preplete z idejo transcendence, lahko bi celo rekli v nujno odsotnost, ki pa jo razumemo le preko simbolnega sveta. Tako kot ima magični tarot svoje velike in male arkane, tako moramo tudi mi stopati po Zimmerjevih korakih naprej v neznano. Samo poslušamo lahko vabljivi zvok godala, kot bi prisluškovali sirenam in bi se morali izogibati smrtonosnim čerem. Toda, posluh in misel nas morata pripeljati do nekega cilja in ta je ponovno – skrivnost. Kakor sveti gral pod vrtnico. Je odgovor res v kripteksu? Tudi tega ne vemo, partitura nam ponuja le sprehod skozi pojočo frazo, skozi rahlo vzvalovane harmonije preteklosti, ki jih zapolnjuje harfa, kot bi bila Eolova ljubica. Tudi Langdon ne ve naprej – prepusti se pradavni skrivnosti. Prepusti se ljubezni.

Malleus Maleficarum

Kladivo hudobije, mesarica zla, neizprosna usoda, ki se je poigrala z davno ljubeznijo med Jezusom in Magdaleno in je več kot očitna partnerica v tem, kar želi Sophie Neveu razvozlati. Čemu se ne prepustiti toku dogodkov in čemu ne pristati na peklenski načrt, ki se ga sedaj tako ali tako ne da več ustaviti? Skrivnostnost ni več samo v tem, da obstaja sveti gral, temveč je tudi v tem, kaj sveti gral, ta čaša nesmrtnosti, sploh je. Ugotavljamo lahko le sledeče: odgovor na skrivnosti leži v ženski. Ženska je skrivnosti par excellence. Če razmišljamo v tej smeri, potem razumemo soigro ženskih in moških glasov tega stavka kot preplet spraševanja in odgovarjanja, vrtenje zgodovinskega kolesa, v katerega vsake toliko udari neizprosno in težko kladivo, nakovalo s svojo izprijenostjo, s svojimi zli nameni. Valovanje, s katerim Zimmer zapolnjuje jedro partiture, pa postane naenkrat valovanje maternice, iz katere izhaja Jezusova in Magdalenina rodbina, rodbina kraljev iz davnine, iz hiše Davidove.

Daniel's 9th Cipher

Vedeti moramo, da je v hebrejski bibliji Danielova knjiga apokalipsa. Pisanje teh knjig se je razmahnilo po Preroških knjigah. V apokalipsah ni več zgolj besedila, pač pa so v njih že videnja in razlage sanj, prikazni in duhovi. Daniela se sicer šteje med preroke, saj mestoma govori o vstajenju mrtvih, kar so kristjani povezali z Jezusom in njegovim vstajenjem. S tem se je vzdignila vera preko same smrti, premagala je večni strah pred dokončno minljivostjo in vzpostavila možnost (obljubo), da bosta nekoč telo in duša spet združena. Danielova knjiga (v stari zavezi) govori o sanjah babilonskega kralja Nebukadnezarja (se spomnimo imena ladje iz filmske trilogije Matrica?), v katerih se mu je prikazalo novo kraljestvo, ki bo nasledilo sedanje kraljestvo zlata, srebra, medenine in železa. To novo kraljestvo bo mešanica železa in ilovice, zato bo trdno. Toda hkrati bo tudi krušljivo, ker se pač oba elementa ne moreta sprijeti. Ne moreta postati enotna zmes. Telo in duh? Morda pa le odpiranje kripteksa preko Zimmerjeve glasbe. Brown zapiše takole: Stara beseda modrosti zvitek osvobaja, roko njeni razdrti družini podaja, nagrobnik, ki častijo ga templjarji, je ključ, in atbaš bo resnice luč. [i] Ta jambski enajsterec je v bistvu ritem pesmi – ritem, ki ga povzema Zimmer kot smernico za sestavljanje glasbenega loka. Jamb – ritmična stopica, sestavljena iz nepoudarjenega in poudarjenega zloga. Kot jin in jang, kot uravnotežen par. In ker je teh stopic pet, gre za idejo o pentametru, za idejo o Venerinem pentagramu. In seveda za sveto ženskost, kot tudi ugotovita Robert Langdon in Sophie Neveu. Korenine jambskega enajsterca pa segajo daleč v poganske čase. Melodični tok Zimmrove teme se pne počasi in premišljeno. Ženski vokal sledi počasni gradnji, vzponom in razvezom. Je to vse? Zagotovo ne. A del partiture je vendar pod vprašajem apokaliptičnega očesa Daniela. Tridelnost, ki spominja na odsanjani valček in tvori drugi del stavka, nam ne sme in ne more uiti. Zrcali se v predhodni dvojnosti, kot se zrcali obrnjena piramida pred Louvrom. Tridelnost in dvodelnost skupaj pa tvorita ponovno magično število pet. Stopimo še dalje, filmski glasbi naproti.

Poisoned Chalice

Zastrupljeni kelih, čaša strupa. Zanimivo idejo povzame Hans Zimmer pravzaprav iz samega kripteksa, v katerem je čaša s strupom, ki se ob napačni šifri zdrobi in uniči pomemben dokument, ki se nahaja v notranjosti. Toda – ali ni bila po bibličnem izročilu tudi čaša, ponujena Jezusu v vrtu Getsemani polna trpke resnice, torej strupa in s tem smrti? Uvodni oddaljeni ženski vokal nas prepriča v pesem siren, ki pozorno varujejo skrivnost. Zborov part je le impulz, je le droben odmev, kot bi poslušali starodavni grški zbor v tragediji. Bogovi pa ostajajo oddaljeni in osamljeni. Moški glasovi se približujejo korakoma, skoraj usodno in brezkompromisno. Kot napovedan konec sveta. Sunkoviti impulzi, zraščeni skupaj z uvodnim sopranskim napevom presekajo vsakršno upanje na ugodno rešitev. Hans Zimmer ve natančno, kaj je želel Brown izpostaviti – ženskost za vsako ceno. Tudi za ceno strupa. Samo da izluščimo skrivnost, samo da izrečemo čarobno šifro, ki nas bo popeljala do srečanja s preteklostjo in nas osvobodila. Toda – ali smo dejansko pripravljeni na takšno osvoboditev? Smo lahko sploh kdaj pripravljeni na nekaj, kar se imenuje Smrt? Morda pa le. Partitura nam v tem svojem delu kaže prav to – pripravljeni moramo biti na soočenja z različnimi oblikami življenja: naj gre za mit iz preteklosti, kot so bili templjarji, ali za grozo sedanjosti, kot so Opus Dei, Vatikan in celotno rimskokatoliško legionarstvo. Smo sploh sposobni ugledati strup v čaši, v čaši opojnosti, prepolni lepe umetnosti, Mone Lise in vsega ostalega Leonardovega opusa? Potrebno je razbrati detajle. In Zimmer se jim ponovno posveča.

The Citrine Cross

V tem delu partiture, ki morda najbolj sledi filmskemu okolju katedral in rožne črte, ima vokalna glasba, natančneje zbor, najpomembnejše mesto. To zagotovo ni naključje. Izrazita sopranska zborovska linija se naslanja na že izoblikovano linijo prejšnjih delov, moški zbor pa de profundis ugotavlja, da obstaja tudi druga, prav tako pomembna plat skrivnosti. To je njena magična moč. Skozi oči in ušesa skladatelja filmske glasbe, kot je Hans Zimmer, se pojavi vedno glasbeni odgovor na že nekoč zastavljeno vprašanje. Ostinato, ki se vrti okoli svoje lastne osi in ne dovoljuje drugačnega razpleta kot v dinamičnem klimaksu, se preprosto ne zgodi. Ne dovoli, da bi kulminirali v nekaj odrešujočega, sproščujočega, katarzičnega. Obdrži vprašanje na samem mestu nastanka in seveda zastrahovanja in pritiskanja na pokončne posameznike in posameznice, ki so največkrat končali in končale na grmadah. To je pomembno dejstvo, saj nam Brown ponudi v razmislek naslednje besede: »... Cerkev ima dva tisoč let izkušenj s pritiskanjem na tiste, ki grozijo, da bodo razkrili njene laž i... Ne sme nas presenetiti, da so znova našli način, kako svet še naprej pustiti v nevednosti. Križarjev ne smejo več pošiljati pobijat nevernikov, toda njihov vpliv ni nič manjši. Nič manj zahrbten.«[ii] Toliko o tej Zimmerjevi ideji. Zanimivo je, kaj vse je možno izraziti s filmsko glasbo.

Rose Of Arimathea

Vrtnica (roža) iz Arimateje je simbol. Tako kot več ali manj vse, s čimer se je Leonardo ukvarjal in s čimer se ukvarja Hans Zimmer za njim. In s čimer se ukvarjamo mi sedaj. Vedeti moramo le, kdo je bil Jožef. Tisti bogati Jožef iz Arimateje, ki je tako usodno povezan z gralom, s kelihom življenja, sangrealom. To je posoda, iz katere je po legendi dal Jezus piti vino svojim učencem. Ta posoda je kasneje prešla v last bogatega Jezusovega privrženca (Jožefa iz Arimateje), ki bi naj vanjo ujel nekaj krvi iz ran, ko so Jezusa križali. Ta veličastni simbol in hkrati tudi talisman večnega življenja je skrit v skrivnostnem gradu, ki mu vladajo gralski kralji, nasledniki Jožefa. Zgodba o pogumnem vitezu z dvora kralja Arthurja (Galahadu) pa pripoveduje, kako si vitez s premagovanjem neverjetnih težav in trpljenja lahko pribori nesmrtno zvezo z bogom. In ta Jožef je naredil še nekaj pomembnega – po apokrifni tradiciji naj bi bila zgodovinska moč Cerkve dana v roke Petru, medtem ko naj bi bila njena duhovna, torej spiritualna in mistična moč, skrita prav v gralu. Ta pa je bil dan Jožefu, ki naj bil odplul na zahod in tam pristal v tedaj rimski Bretaniji v kraju, ki se sedaj imenuje Glastonbury. In da je težava še večja – tam je ustanovil prvo cerkev, posvečeno Jezusovi mami, Mariji. Sploh pa je gral povezan samo s tremi ženskimi liki, to pa ga dela pravega peklenščka v moško nastrojeni sveti Cerkvi Vatikana. Gre za ideal matere Marije (matere zemlje in rodovitnosti), nato za ideal »gospe«, torej vitezove dame, izbranke in izvoljenke, ter za podobo same ženske, žene in ljubljene osebe v podobi Marije Magdalene. In njen simbol je vrtnica. Gral pa je posoda, maternica, skrivnost, ki se razodene le tedaj, ko se vrtnica razpre. Silno erotično. Vsa ta zgodba je zajeta v tem delu partiture, ki je, to moramo priznati, zelo nefilmska in skrajno pripovedna. Kot bi poslušali starodavno legendo o ljubezni, izdaji in snidenju onkraj smrti. Zimmrova partitura je izredno natančna. Uvodna sekvenca moškega zbora odpre možnost temnim godalom, da razvijejo moč basa in se udobno namestijo v počasni, skoraj molitvi podobni melodiji. Ko se le-ta ustavi kot prikovana, se iz nje razvije tiktakajoča ritmično-melodična sekvenca, s katero smo se v filmu že srečali. Odšteva čas, tako Langdonu, Sophiji, Mariji Magdaleni in vsem, ki drvijo. Zvon prekine to zvočno alkimijo, mi pa se ponovno znajdemo v objemu valečih se tonov de profundis. Tiktakanje se sedaj spremeni v pravo nočno moro in Hans Zimmer nam postreže z izhodom – kipečim klavirskim solom, ki izzveneva pod violinskim tremolom, kot bi odzvanjal nekje v daljavi, nekje na Alrischi, v stiku skrivnosti velikega v-ja, na dnu grala, v točki same resnice. Ta pa mora ostati zakopana skupaj z Magdaleno in njeno vrtnico pod konico veličastne piramide. In končno – odgovori ženski del zbora kot ad spitiru s samim sopranskim glasom sirene Magdalene. Klic iz prazgodovine v imenu ljubezni, ki ne mine, ki predstavlja jedro, točko nič v kelihu, v sangrealu. A o tem v nadaljevanju.

Beneath Alrischa

Kaj je Alrischa? To je zvezda, imenovana tudi Alpha Piscium, glavna zvezda v zvezdnem sestavu Ribe. Beseda Alrischa izhaja iz arabščine in pomeni vrv, žico, struno pa tudi vozel. Od našega osončja je oddaljena približno 140 svetlobnih let in je več kot stokrat svetlejša od našega Sonca. Kar pa je pomembno, je njena pozicija. Tvori namreč spodnjo točko črke V, kjer se znaka ribe stikata. In ta znak, ta črka je simbol marsičesa. Od Da Vincija, do dela heksagrama, če preko njega potegnemo črto (skupaj z znakom za alfo predstavljata simbol večnega življenje itd.) pa tudi simbol za kelih, čašo opojnosti. In kaj je pod to zvezdo? Kaj je še dalje od nje? Ženska. Vedno znova in znova. Izginjanje in pojavljanje kratkih melodičnih dialogov, ki se razprejo v sunkovite akorde, v harmonije moči in prevlade, počasi zapolnjuje celotno glasbeno podobo tega dela. Gre za morda najsodobnejši del te filmske partiture, v katerem Zimmer koketira s koncertno glasbo poznega dvajsetega stoletja. Elektronsko oblikovan bas, ki utripa, kot bi šli za frekvenco oddaljene zvezde, v kateri so ujete nebesne ribe, pa nas uvede v impulzivni, temačni in mračni del pogleda v kozmos. Toda iz njega že vstaja nova glasbena tema. Oblikuje se počasi, kot bi um šele sedaj doumel, kaj je tisto, kar se ves čas išče. In da sam gral ni nič drugega kot samo pot. To, kar je vedno bil.

Chevaliers de Sangreal

In končno – vitezi svetega grala. Vitezi, ki niso na konju in niso v neprebojnih oklepih. Vitezi, ki branijo čast in skrivnost vednosti, ki se zavedajo krhkosti življenja in hkrati njegove moči, ki so prisegli zvestobo in se ji ne bodo nikoli izneverili. S kipečo in rastočo melodijo, ki jo Zimmer pelje v višavo simfoničnega zvoka zbora in orkestra, se pne upanje na zmago svetlobe nad temo. In ti vitezi, ti cheValiers so pogumni vojščaki nad grobom ožigosane Marije Magdalene, ki je Vatikan podtaknil zgodbo priležnice, cipe, prostitutke. Toda njen je gral, njena je moč maternice, saj je nadaljevala Jezusovo sporočilo ljubezni, njegove otroke in potomce tega izrednega človeka, katerega skrivnosti pa tako ali tako nihče ne pozna popolnoma. Zagotovo pa je, da je Zimmer postavil v ta del partiture izredno spevno glasbeno temo, iz ritmičnih elementov pa lahko razberemo zanimivo igro: če zapisujemo poudarjene in nepoudarjene dobe, dobimo sožitje dveh svetov, dveh elementov. Gre za znak, ki je sestavljen iz ene pike in črte (. –) in za znak treh pik in črte (. . . –). Seveda če jemljemo piko kot krajša doba in črto kot daljša. To nas pripelje do nove uganke, pred katero nas pa je postavil sam skladatelj. A je dovolj, da se spomnimo, kje v zgodovini glasbe smo že srečali podobne ideje. Seveda – pri velikem Beethovnu in njegovi znameniti 5. simfoniji. Začetek temelji na treh kratkih dobah in eni dolgi. To je Morsejev znak za črko V. Drugi znak pa je Morsejev znak za črko A. Kot bi zapisali dAVinci. Ko iz črke A izpeljemo trikotnik s konico navzgor, dobimo prastari simbol meča, pri črki V pa trikotnik s konico navzdol, ki je simbol keliha. V kolikor oba združimo, prekrijemo, nastane heksagram. V knjigi Dana Browna lahko beremo: »Meč in kelih varujeta mu vrata ...«[iii]

Tako pa nas tudi filmska partitura popelje v skrivnost razvozlavanja ugank, v katerih je skrito vedno več, kot je na prvi pogled vidno.

Mitja Reichenberg

Opombe:

1 Ibid. str. 316.

2 Ibid. str. 425.

3 Ibid. str. 471.