Letnik: 2006 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Matej Krajnc

Lesena kot kol: Zapuščina Eddieja Fontainea

Odkril sem, kaj bi naj ljubezen bila,

moja pojava to vsak dan izda,

ko vidim mojo malo, na kolena bi šel,

a ona je hladna in lesena kot kol.

Ata mi je pravil, da bo tak čas prišel,

da jaz bom ves mehek, ona pa lesena kot kol.

Pa greva k Joeju s klapo malce divjat,

tam vse nori, pri mir nihče ne sme stat,

rad bi objel jo, a to slab bo ulov:

ostane hladna in lesena kot kol.

Zakaj neki je takšna, da mi razganja pokrov?

Jaz sem ves mehek, ona lesena kot kol.

Ko je George Harrison julija 1963 zapel pesem Nothin' Shakin' Eddija Fontaina (glej prepesnitev odlomka izpod peresa spodaj podpisanega) v oddaji Pop Go The Beatles, so tisti, ki so pred sedmimi let kot Beatli gledali film The Girl Can't Help It, točno vedeli, za kaj gre. Preostali so bili samo navdušeni nad energičnostjo izvedbe. George Harrison je pesem odpel s svojim najboljšim »lennonovskim« glasom, prvič pa je bila objavljena šele l. 1994 na kompilaciji Beatles Live At The BBC.

Beatli so imeli sijajen občutek za izbiranje dobrih, a večkrat komercialno prezrtih pesmi z ameriških malih plošč. Leta 1963 je le malokdo v Angliji (in tudi v ZDA) (še) poznal zasedbo The Cookies Carla Perkinsa ali Eddija Fontaina, Beatli pa so vso to zapuščino preigravali že leta prej, tako v Liverpoolu kot v Hamburgu.

Za Eddija Fontaina so prvič slišali v že omenjenem filmu The Girl Can't Help It. Ta film iz novembra 1956 menda še vedno velja za najboljši rokenrolovski film vseh časov, v njem pa so se pojavili tako veliki in srednjeveliki zvezdniki (Fats Domino, Platters, Little Richard (čigar je tudi naslovna pesem) Eddie Cochan, Julie London in Gene Vincent), kot tudi manj znani izvajalci, ki pa v krogih poznavalcev glasbe petdesetih veljajo za kultne (Johnny Glenn, Teddy Randazzo, The Treniers in Eddie Fontaine).

Eddie Fontaine je imel od vseh, omenjenih v tem zadnjem oklepaju, verjetno najbolj zanimivo kariero – sodeloval je tako z velikimi pevci jazza in popevk (Frankom Sinatro, Natom Kingom Coleom, Bobbyjem Darinom, Sammyjem Davisom Jr.), kot tudi s pomembnimi rokerskimi veličinami (Bruceom Springsteenom). V šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih je igral tudi vrsto karakternih stranskih vlog v filmih in TV-nadaljevankah.

Že pri petih letih je med pavzami pel v gledališčih Queensa (New York), kjer je odraščal. Kot najstnik je bil ulični glasbenik, nakar je po vrnitvi s triletne vojaščine postal uspešen klubski pevec. Rojen leta 1927 je bil po letih blizu Fatsu Dominu, a vendar vsaj pet let starejši od prve komercialno uspešne rokabilijevske generacije studia Sun (Johnny Cash, Charlie Rich in Carl Perkins – 1932, Jerry Lee Lewis in Elvis – 1935, Roy Orbison – 1936). Leta 1954 ga je aranžer in skladatelj Neil Hefti (morda ga poznate po aranžerskih delih za Franka Sinatro) spravil k založbi RCA in takrat je že redno in uspešno nastopal po newjerseyjevskih klubih, za podružnico založbe RCA, ki se je imenovala X, pa je posnel malo ploščo Rock Love, ki jo je nato pel v prvem rokenrolovskem šovu Alana Freeda leta 1955 v Brooklynu. V že omenjenem filmu The Girl Can't Help It je pel pesem Cool It Baby, ki jo je sicer posnel za založbo Decca. Pesem, ki je uvedla naš zapis, se je leta 1958 brez njegovega privoljenja znašla na mali plošči založbe Argo, zraven pa so se kot soavtorji meni nič, tebi nič dopisali še trije modeli, ki niso imeli z avtorstvom pesmi čisto nič. Fontaine se je za vrnitev popolnega avtorstva boril dvajset let, kljub temu pa so na omenjeni kompilaciji Beatlov iz BBC-ja še vedno podpisani vsi štirje. Mala plošča Nothin' Shakin' je v Ameriki priplezala komaj do 64. mesta, v Evropi pa je bila bolj uspešna in Beatli so jo nedvomno zlahka dobili.

Konec petdesetih je Fontaine začel nastopati na Kubi vse do Castrovega prihoda, leta 1961 pa se je odločil, da bo poskusil srečo v Hollywoodu. Sprva je pel italijanske pesmi v nočnem klubu Puccini, ki je bil delno v Sinatrovi lasti, tam pa so ga slišali možje z Warner Brothers in ga najeli za TV-nadaljevanko The Gallant Men. Tako se je začela njegova uspešna televizijska kariera, med katero se je preselil v Dallas, se ločil in imel veliko uspešnico na Daljnem vzhodu – My Heart Belongs To You. Med nadaljevankami, v katerih se je pojavil, so tudi Planet opic, Kojak, Srečni dnevi idr. Televizijskega dela mu ni manjkalo, kljub temu pa se je l. 1978 odločil in se vrnil k rokabiliju – z Janis Martin, ki so jo v petdesetih klicali »ženski Elvis«, nato pa nanjo pozabili kot tudi na Perkinsa, Richa, Warrena Smitha in druge, sta kakih deset let uspešno nastopala. Konec osemdesetih sta mu umrla prijateljica in sin – te zadnje izgube ni nikoli prebolel; leta 1991 je še nastopil v nadaljevanki Sestre, 13. aprila 1992 pa umrl.

Pesmi Eddija Fontaina so na voljo predvsem na mnogih kompilacijah (najboljša je That'll Flat Git It založbe Bear Family iz Nemčije, ki je izhajala več let in vsebuje dvajset CD-jev pesmi komercialno večinoma prezrtih rokabilijevcev), medtem ko je kak njegov kompilacijski CD težko dobiti. Založba Big Beat je izdala zelo dobro kompilacijo Cool It Baby, kjer je na voljo 25 njegovih pesmi, tudi Nothin' Shakin'. Omenjen je tudi v biografiji Eddija Cochrana Three Steps To Heaven, za več informacij pa najbolje služijo razne internetne strani poznavalcev rokabilija in strani, ki vsebujejo podatke o televizijskih nadaljevankah. Tudi na znameniti Internet Movie Database je nekaj informacij. Za prvi vpogled toplo svetujem omenjeno kompilacijo Cool It Baby, medtem ko bo za kaj več treba v spletne antikvariate z izvirnimi malimi ploščami. Svetujem tudi ogled filma The Girl Can't Help It, zdaj je na voljo tudi na DVD-ju; gledalec in ljubitelj/poznavalec glasbe dobi ob ogledu Fontainovega nastopa v filmu približno predstavo o njemu kot performerju.

Matej Krajnc