Letnik: 2006 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Jane Weber

Kozmična Amerika

Uvod v folkloristiko bluesa

Kot glasbeni urednik pri Radiu Slovenija sem imel priložnost delati s številnimi izvajalci bluesa, jih snemati na terenu v ZDA in na domačih odrih. Naredil sem številne pogovore, raziskoval sem repertoarje teh pevcev, jih primerjalno vrednotil in podobno.

Prvenstveno pozornost sem posvečal terenskemu delu in si ustvaril za naše razmere razmeroma velik etnomuzikološki arhiv. Sprva si seveda nisem postavljal jasnih teoretičnih izhodišč, a me je sproten študij teorije pripeljal do ključnega delovnega srečanja z Davidom Evansom, enim najbolj znanih učenjakov s področja folkloristike bluesa. Večino terenskega dela sem opravil, ko formulaične teorije Alberta B. Lorda in njegovih predhodnikov še nisem poznal, ključna informatorja pa sem snemal ob različnih priložnostih, zavedajoč se, da bom le na ta način lahko prišel do odgovorov.

Pri študiju bluesa sem si zastavil vprašanja:

a/ Kako glasbenik ob različnih priložnostih zaigra in zapoje določeno skladbo? Torej, ali jo bistveno spreminja glede na okoliščine?

b/ Kaj se zgodi s skladbo, ko od enega izvajalca pride do drugega, pa naj gre za ustni prenos ali za možnost, da je izvajalec določeno skladbo slišal le na posnetku in torej ni šlo za ustni prenos v doslednem pomenu besede.

Moje zanimanje za spreminjanje določene skladbe v času je bilo vsekakor ključno; na začetku terenskega dela pa nisem pomislil, da lahko pevec bluesa sproti komponira. Tej plati ustvarjanja zavestno nisem posvečal večje pozornosti, čeprav sem se zavedal, da glasbeniki skladbe spreminjajo in torej ohranjajo improvizatorsko naravo v vsaki izvedbi. Nenazadnje pa je improvizacija sprotno komponiranje, zato se izsledki šole ustne kompozicije kar sami ponujajo v uporabo pri študiju bluesa kot zvrsti z izjemno poudarjenim improvizatorskim značajem.

Med podrobnim študijem premis šole ustne kompozicije sem v spisih Millmana Parryja naletel tudi na ime Matije Murka in se zavedel njegovega velikega vpliva na razvoj ene vidnejših smeri v folkloristiki 20. stoletja. O tem Murkovem vplivu je bilo nekaj napisanega, a odločno premalo, da bi ga resnično dobro poznali.

Teoretična izhodišča in premise šole ustne kompozicije

Ker želim, da bi ta glasbeni esej za Musko imel jasne teoretične temelje, po različnih virih navajam ključne premise v razvoju šole ustne kompozicije, obravnavam pa tudi aplikacije Davida Evansa[1] za proučevanje bluesa. Za natančno umestitev šole ustne kompozicije v folkloristiko kot znanost bi bil sicer potreben pregled vseh ključnih šol folkloristike, vendar v pričujočem tekstu obravnavam le tiste, ki se zdijo za samo šolo ustne kompozicije ključne ali pa so nanjo neposredno vplivale.

Variantnost in stabilnost v folklori

Na stabilnost v folklori sem postal pozoren ob študiju bluegrassa[2]. Ni se bilo namreč treba poglabljati v bluegrass, da bi opazil, da je to nenavadno stabilna glasbena zvrst. Kajpak tudi v njej ne gre prehitro posploševati, a dejstvo je, da obstajajo festivali bluegrassa, ki so velikokrat celo tekmovalnega značaja in na katerih moraš določeno skladbo zaigrati na točno določen staromoden način. Žirija potem glasbenikovo izvedbo primerja z referenčnim vzorcem, ki je običajno posnetek s plošče, in čim starejši je ta posnetek, bolj zanimiv je za tekmovalce. Skratka, zdi se, da obstajajo žanri, ki se zdijo stabilni, medtem ko ima blues izrazito improvizacijsko naravo, a tudi to ne drži vedno. David Evans se tej zagati ogne z delitvijo bluesa na folk blues in na popularni blues. Znotraj koncepta folk bluesa pa govori o ustnem prenosu in izraziti nestabilnosti.

Eden vidnejših predstavnikov finske folkloristične šole Walter Anderson se je v nasprotju s finskim folkloristom Kaarlejem Krohnom (sinom Juliusa Krohna), ki je raziskoval variantnost, osredotočil na stabilnost v folklori. Vprašal se je, zakaj se folklora ohranja kljub spremembam. To stabilnost v folklori je opisal z zakonom samokorekcije, ki bi ga lahko opisali takole: nekdo sliši določeno zgodbo večkrat, preden jo sam pove naprej. Na podlagi več različic, ki jih je slišal, ustvari obliko, ki je sestavljena iz večine elementov, ki jih je slišal. Anderson trdi, da popravki poslušalcev bolj silijo pripovedovalca v ponavljanje kot v inovativnost (o razvoju šole ustne kompozicije glej v: Georges and Owen Jones 1995: 257-259).

Anderson in drugi so raziskovali variantnost in stabilnost znotraj določene skupnosti in niso imeli namena raziskati 'vsega sveta naenkrat'. Ameriška antropologinja Ruth Benedict je leta 1924 začela terenske raziskave pri ljudstvu Zuni in odkrila, da lahko njihovi pripovedovalci svobodno uporabljajo teme in dogodke. Torej nimajo jasnih pravil, na podlagi katerih bi gradili zgodbe. Poslušalci od pripovedovalca pričakujejo, da bo ustvaril dolgo zgodbo iz raznih tem. Sklepamo torej, da se pripovedovalčeva spretnost pri Zunijih meri po tem, kako izbere teme in kako gradi vsebino. Skratka, ustvari se vtis, da pripovedovalci pri Zunijih ustvarjajo zgodbe med samim pripovedovanjem. Te terenske raziskave, kot piše J. Modell, predstavljajo temelje, na katerih je delala Benedictova (o Ruth Benedict in njenem delu glej v: Modell 1988, 1-7).

Sprotno ustvarjanje pripovedi ali ustna kompozicija

Prav sprotno ustvarjanje pripovedi, ki ga je odkrila Benedictova, je bila središčna točka raziskav Alberta B. Lorda.[3] Lord je torej predstavnik šole ustne kompozicije[4] in je bil učenec Milmana Parryja. Parry je študiral pri Georgeu Lymanu Kittredgeu, ki pa se je učil pri Francisu Jamesu Childu. Harvardska univerza, kjer so delali vsi ključni predstavniki šole ustne kompozicije in kjer je študiral tudi moj informator David Evans, je danes mednarodno znana in cenjena kot središče za zbiranje in študij ustne književnosti. Tovrstne študije tam potekajo od leta 1856[5] (glej v: Georges and Owen Jones 1995: 257-259).

Šola ustne kompozicije in njeni dosežki

Šola ustne kompozicije je za folkloristiko[6] izjemno pomembna, saj je spodbudila zanimanje za kontekst s tem, da še vedno ohranja tudi zanimanje za tekst kot tak. O šoli ustne kompozicije piše Regina Bendix: »Pomembno središče takšne smeri je bil Harvard v Cambridgeu pri Bostonu, kjer je učil Francis James Child (*1825, †1896). Najprej je bil specializiran za Canterburyjevske balade Geoffreyja Chaucersa, znan pa je zlasti po zbirki The English and Scottish Ballads (1857–1859), ki v desetih delih zajema 305 v kanon sprejetih balad. Za Childa sta bili odločilni dve leti študija v Berlinu, kjer je leta 1840 poslušal predavanja bratov Grimm, in tudi nanj sta Grimma podobno kot na druge slušatelje naredila močan vtis. Do konca življenja je delal na titanskem projektu zabeležiti vse škotske in angleške balade in njihove paralele pri drugih ljudstvih.[7] Pospremil naj bi jih s kritičnim komentarjem, šlo pa naj bi za nekakšen namišljen kanon ljudskih balad.« (Bendix 1995: 46-47).

Kljub temu da ga to ni več veselilo, je Francis James Child delal na tem do konca življenja. Tedanji raziskovalci so menili, da je število teh balad končno, kajti čas njihovega razcveta naj bi bil že davno mimo. Child kot literarni znanstvenik ni zaupal ustnemu izročilu in je slonel predvsem na zgodovinskih rokopisih (povzemam po Bendix 1995: 47).

George Lyman Kittredge (*1860, †1941) se je podobno kot Child ukvarjal z baladami, vendar je svoje zanimanje od balad razširil še na druge žanre ustne tradicije, kot so pregovori in ljudske povesti, zanimal pa se je tudi za zgodovino verovanj v čarovnice[8] (glej Lévy Zumwalt 1988: 49).

V uvodu izdaje English and Scottish Popular Ballads iz leta 1932 je Kittredge formuliral teorijo izvora balad, ki je bila pod vplivom spoznanj Grimmov in britanskega raziskovalca balad Gummereja[9]. Govorila je o potisnjenem ljudskem duhu. Miti, pravljice in pesmi so tako s tega stališča dokazi za to, kako so na primer Nemci nekoč v ozki skupnosti komponirali tako rekoč iz enih ust. Folk je bil postavljen kot nasprotje osamljenemu pesniku. Stvaritev mnogih nacionalnih epov in mitov je bila pripisana anonimnim nosilcem številnih neznanih glasov. Kittredge, naslanjajoč se na Gummereja, torej zastopa teorijo communal origin, skupnostnega izvora balad.

Literarnemu znanstveniku je bilo namreč težko razumeti, da bi lahko med preprostimi[10] ljudmi našli nadarjene pesnike, ki bi lahko ustvarili tako lepe balade. Da bi pojasnili, kako je tako lepa ljudska poezija nastala iz nič, so si pomagali s teorijo, da je balada izšla iz tako imenovane singing dancing throng (pojoče in plešoče množice) (povzemam po Bendix 1995: 48-49; glej tudi Lévy Zumwalt 1988: 52).

(Prihodnjič: Proučevanje bluesa po metodi Alberta Lorda)

Jane Weber

Viri:

Bendix, Regina 1995. Amerikanische Folkoristik, Eine Einführung. Berlin: Dietrich Reimer Verlag.

Georges, Robert A. and Owen Jones, Michael 1995. Folkloristics: an introduction. Bloomington: Indiana University Press.

Lévy Zumwalt, Rosemary 1988. American Folklore Scholarship: A Dialogue of Dissent. Indiana University Press; Bloomington and Indianapolis.

Modell, J. 1988. Ruth Fulton Benedict (1887-1948) v Gacs, U; Khan A. McIntyre, J. and Weinberg, R. (eds.) Women anthropologists: A biographical dictionary . New York: Greenwood Press.

Opombe:

[1] David Evans je eden tistih znanstvenikov, ki so izsledke šole ustne kompozicije priredili za študij bluesa. Torej ni edini, je pa bil verjetno prvi, ki je v bluesu uporabil Lordovo metodo. Vsekakor je Evansova aplikacija Lordove metode premišljena, kar bom skušal pokazati v nadaljevanju.

[2] Bluegrass je pravzaprav starinska countryjevska glasba. Praviloma je zaigrana na akustična glasbila in sicer so v zasedbi kitara, akustični bas, violina, bendžo, dobro in mandolina. Bluegrass je kot glasbeni slog ustoličil Bill Monroe, ki je v intervjujih govoril, da so nanj vplivali irski glasbeniki pa tudi pevci bluesa.

[3] Lord je svoje ključno delo "The Singer Of Tales" izdal 25 let po omenjeni raziskavi Ruth Benedict med Zuniji. O tem, kako cenjena je bila Ruth Benedict, pove tudi to, da smo njen portret lahko videli na znamki ameriške pošte.

[4] Šola ustne kompozicije je odkrila tehniko ustne od forme odvisne kompozicije ali oral formulaic composition.

[5] Na spletni strani www.chs.harvard.edu je več informacij o štirih generacijah znanstvenikov, ki so zaznamovali študij ustne književnosti na Harvardu. Avtor besedila "Four Generations of Oral Literary Studies at Harvard University" je David E. Bynum. Natisnjena različica besedila, objavljenega na omenjeni spletni strani, je v arhivu avtorja.

[6] Ameriška fokloristika se je pod vplivom strukturalizma iz zgodovinske in na tekste orientirane znanosti razvila v znanost o ljudeh in njihovem kreativnem potencialu iz sodobnosti. V širšem smislu lahko pokažemo na zvezo z lingvistiko, saj je imela tudi ta v 19. stoletju filološko-zgodovinske interese, ki jih je pod vplivom Ferdinanda de Saussurea razširila s sinhrono lingvistiko. Tudi v lingvistiki je torej prišlo do iste spremembe perspektive z vprašanj o historičnem izvoru tekstov k generativnemu izvoru človeške kreativnosti v izmeničnem učinkovanju kulturne tradicije in posameznikovega miselnega procesa (povzemam po Bendix 1995: 95).

[7] Omeniti gre Childov velik vpliv. Tudi Alan Lomax je na primer pri svojem terenskem delu, ko je raziskoval angleške in škotske balade, sledil Childovi zbirki. Petdeset let po tistem, ko jih je Child dokumentiral, so bile te balade še vedno navzoče v repertoarjih pevcev v Angliji, Walesu ter na Irskem in Škotskem. Seveda je možno, da so nekateri pevci določene balade povzeli kar neposredno po Childovi zbirki in da torej ni šlo za ustni prenos. Lomaxovi posnetki so izšli leta 2000 pri založbi Rounder pod naslovom "Folk Songs of England, Ireland, Scotland and Wales: Classic Ballads of Britain and Ireland, V. 1 in V. 2". Prvi album prinaša balade iz Childovega indeksa #2-106, drugi pa od #105-299.

[8] Na spletni strani www.chs.harvard.edu je obsežen zapis Davida E. Bynuma o Kittredgevem delu. Natisnjena različica je v avtorjevem arhivu.

[9] Francis Barton Gummere je bil po podatkih, ki sem jih našel, Američan, ki je študiral pri Childu. V strokovnih debatah je sodeloval med letoma 1894 in 1911, in tudi on je verjel v skupnostni izvor balad. Glej: Canadian Journal for Traditional Music (1984) in članek "C. Marius Barbeau and the Origins of Controversy" avtorice Janet McNaughton. (Najdeno na spletu: http://cjtm.icaap.org/content/12/v12art8.html, dne 5.7.2004.) Bendixova o Gummereju piše kot o angleškem raziskovalcu balad.

[10] Pod oznako preprosti bi lahko razumeli tudi, da so nepismeni. Nepismenost je namreč kot nekakšna garancija za pristen ustni prenos, ki pa ga folkloristi radi romantizirajo. Lord se je zavedal te pasti.