Letnik: 2006 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Katarina J.

Katalena

Grešniki v paradižu ljudske glasbe

Od zdaj že legendarne črmošnjiške delavnice, kjer so dva Boštjana (Narat in Gombač), Vesna Zornik, Tibor Mihelič, Polona Janežič in Robert Rebolj z art rockovskim plugom in elektrificirano brano zaorali po zaraščenih stezicah čuvane ljudske muzike in nehote (ali pa tudi ne) razsuli folkloristične (ter še kakšne) ideale, mineva že pet let. »In tistemu poletju 2001 ni videti konca,« je na drugi album Babje leto zapisal glava skupine, Boštjan Narat.

Katalena je in ostaja prvi slovenski bend, ki ga lahko prištevamo med drugo (mlajšo) generacijo slovenskih folk revivalovskih oziroma post tradicijskih skupin, za katere je značilna uporaba sodobne glasbene govorice, visoka stopnja individualnosti in moderni kompozicijski prijemi pri obdelavi gradiva, izrazit eklektični stilizem in esteticizem, tendenca projektnega načina dela, glasbena in osebna filozofija, ki se prepoznava tako v lokalnem kot v globalnem, medijska izpostavljenost in na daleč prepoznaven imidž. Prav zato lahko uspešno nagovarja tako mlajšo kot starejšo, domačo ali tujo publiko. Čistunski tradicionalisti v Kataleni radi prepoznajo ljudskoglasbeno delikventnost, morda celo nekakšno nujno zlo postmodernističnega dojemanja tradicije, za bolj zaplankane rokerje je muzika omenjene šesterice verjetno preveč čudaška in radikalna, da bi jo lahko vzeli za svojo, sredinski mediji ji navadno pojejo hvalnice, čeprav niso prepričani, v kateri predalček bi jo, nesrečnico, vtaknili. V tej konfuziji in dvigovanju prahu so doma sinovi in hčere Katalene. Po prvi petletki in zavidljivi koncertni kilometrini na domačih in evropskih, klubskih in festivalskih prizoriščih se zdi, da so, predvsem sebi na ljubo, že zdavnaj magistrirali iz teorije in prakse vseh mogočih in nemogočih implikacij katalenskosti. Ali katalenizma, če hočete.

Novinarji vas tlačijo od sodobnega ljudskega do rokenrol benda. Kako se pa vi opredeljujete?

Boštjan Narat (BN): Mi na vsakem koncertu povemo, kaj smo – povemo, da smo Katalena in da prihajamo iz Ljubljane in da igramo slovensko ljudsko muziko. Seveda je izjava, da igramo slovensko ljudsko muziko do določene mere sporna, saj vsak, ki nas pozna, ve, da so naše verzije slovenskih ljudskih komadov predrugačene že v tolikšni meri, da bi težko veljale za res ljudske, ker so precej avtorske. V bistvu to, vsaj jaz, izjavljam iz neke rahlo ironične trme. Gre za rahlo trmasto ironično pozicijo v smislu odnosa do okolja in tudi odnosa do sebe. Ljudskost doživljamo kot nekaj, kar nas označuje, ampak nikakor ne omejuje, kot nekaj, do česar je nujno treba imeti distanco in vsega tega ne jemati preveč resno.

Praviš, da ste sporni. Sporni za koga?

BN: Za tistega, ki bi to vzel preveč resno, ki bi temu verjel. Temu se ne sme verjeti, to je v bistvu laž.

A to isto rečete tudi, ko igrate v klubih pred mularijo?

BN: Ja.

Kako pa oni na to reagirajo?

Vesna Zornik (VZ): Ponavadi ploskajo (smeh).

Opazila sem, da ko igrate v klubih, mladi skupaj z vami pojejo vaše komade. To je precej nenavadno.

BN: Nekdo, ki si popeva kakega od naših komadov, se pravi popeva sam zase ali v družbi, bo še vedno pel ljudski komad, saj melodičnih linij ne spreminjamo. Aranžmaji, pristop k vsemu skupaj, pa je bistveno drugačen. To, da pa morda mlajši to oznako 'ljudska glasba' jemljejo malo bolj resno, se pravi z manj distance, je pa velikokrat edina pot, preko katere ta glasba sploh pride do njih. Da ni tako šolska, toga, zaprašena, dolgočasna. Saj ne, da bi sama po sebi to bila, ampak govorim o načinu, preko katerega jim je ta v učnem procesu predstavljena.

VCankarjevem domu igrate tudi za otroke (v okviru šolskih predstavitev ljudske glasbe – Katalena za vas ... in mesto – op. K. J.). Mladi so precej zahtevna publika. Kako se torej lotevate takšnih prezentacij, kako jim to ljudsko gradivo predstavite?

BN: Predstavimo jim terenske, folklorne in zborovske vire. Poleg tega seveda vedno odigramo tudi našo verzijo.

VZ: Pri nekaterih komadih razložimo osnove – ritem, melodijo, temo, improvizacijo. Na voljo imamo 45 minut, kar gre hitro naokoli. Odziv je bil kar dober.

Ali to šolarje pravzaprav sploh zanima?

VZ: Na začetku jih pravzaprav ne, potem pa sem jim zazdi, da to le ni tako dolgočasno, da gre za ogromno možnosti, s katerimi se lahko poigraš. Ponavadi jim na koncu nariše nasmehe na obraz.

BN: Dejstvo je tudi, da največ odklonilnega odnosa prihaja ravno iz ljubljanskih šol.

VZ: Tu je najtežje prebiti zid, čeprav ga tudi predremo. Meni je to vedno intrigantno, ker je večje zmagoslavje prepričati nekoga, ki ti ne verjame, kot tistega, ki ti je že na začetku verjel.

Kdo vas potemtakem posluša? Lahko govorite o tako imenovani 'zvesti publiki', kot se temu reče?

VZ: Imamo zvesto publiko, imamo pa tudi veliko ljudi, ki pridejo enkrat in se vračajo. To se nam zdi vzpodbudno. Imamo zelo raznoliko publiko, tako da je ne bi mogli determinirati – od otrok, ki se naučijo stisniti play, ker jim je všeč kak naš komad ali starejše ljudi, ki pridejo na koncert že veliko prej, da si zagotovijo sedeže, do tega, da se naša glasba širi med mladino. Začeli pa smo s publiko, ki je naš krog ljudi, ampak se je to zelo hitro razširilo.

Boštjan, v nekem znanstvenem tekstu si napisal, da je ljudska glasba lahko konkurenčna ostalim glasbenim zvrstem, za kar pa mora za to sprejeti določene kompromise. Kakšne kompromise je morala sprejeti ljudska glasba, da je postala 'katalenska'?

BN: Ta kompromis, ki je bil sprejet, nikoli ni bil zares sprejet, ker je bil logičen. Šlo je zato, da smo mi, zato da smo to muziko začutili, morali to glasbo nekje srečati. To, da smo se je lotili s sredstvi, s katerimi smo se je lotili, da smo jo predrugačili tako, kot smo jo, po lastnem okusu, nam logičnih in a priori jasnih predstavah, je v bistvu že kompromis, ki je bil sklenjen. In pa to, da se navzven obnašamo, kot se obnašamo – da dajemo intervjuje, da imamo koncerte, snemamo videospote, imamo fotosešne ... Da se torej navzven obnašamo identično, kot če bi delali avtorsko muziko. Te stvari so se pri nas zgodile zelo spontano in to je način, na katerega delamo in na katerega bi delali tudi, če bi ustvarjali drugače.

Zasledila sem, da igra Katalena intelektualni folk oziroma intelektualno muziko. Je res treba biti intelektualen, da zaštekaš vašo muziko, vaše sporočilo?

VZ: Če bi to pomenilo, da smo tako zakomplicirani, da se nas ne da razumeti, bi bila to velika kritika. Če pa to pomeni, da ti naša muzika da misliti, je pa to super. Je pa res, da ko smo začeli delati, smo se najhitreje obnesli pri ljudeh, ki so bili malo starejši, malo bolj izobraženi, umirjeni. Vendar pa se to kasneje ni izkazalo kot edino pravilo.

Ko poslušata svoje komade v refleksiji ali retrospektivi, vama torej potegne na intelekt, na to, kako glasbo mislimo, ali na intuicijo?

VZ: Pri nas je tako, da imamo dva zelo močna pola, ki sta ravno ta dva – intelekt (predvsem Boštjan, ki stoji za vsemi plani), jaz pa sem intuicija, eksplozija emocije. To očitno funkcionira.

Se pravi on je glava, ti si duša?

BN: Jaz sem glava, Vesna ima pa jajca.

Če pustimo organe ob strani, gre pri vašem delu za precej študiozen način obdelovanja gradiva, ali ne?

VZ: Nikoli nismo tavali brez glave, vedno smo zelo trdno postavljali stvari, tudi v smislu tega, da naše vaje nikli ne trajajo več kot dve uri, razen tistih, ko se zapremo za en teden in delamo skorajda 24 ur na dan. Navajeni smo efektnih vaj, kjer se v bistvu dobimo takrat in takrat in delamo do takrat in takrat. Ne izgubljamo časa. Takrat se točno skoncentriramo in vemo, kaj delamo.

Ali je proces prirejanja ljudskih komadov bolj študiozen, kot če bi igral neke rock priredbe?

BN: Bolj študioznen definitivno je, ampak priredbe lahko delaš na različne načine. Čim se jih lotiš ustvarjalno, je to takoj veliko bolj zahteven proces.

VZ: Vse je odvisno od pristopa, od načina, s katerim se lotiš stvari. Odvisno je seveda od tega, kaj ti pomeni študiozno, kaj spontano in kaj kopiranje.

BN: Je pa pri obdelavah ljudske muzike potrebno več vsaj nekega kvaziraziskovalnega dela, da nabereš vire. Gradivo je treba vsaj preposlušati.

VZ: No, s terena ravno nismo (smeh).

Kako izgleda proces od zamisli do realizacije posameznega komada? Kako ga najdete, kje, zakaj, kako ga potem skupinsko preoblikujete?

BN: Odvisno. Vsaka od plošč je nastala po drugačnem sistemu. Prva je bila večinsko postavljena v Črmošnjicah, na naši delavnici, kjer so bile stvari večinoma pripravljene vnaprej. Okvirno sem postavil kakih dvajset komadov, iz katerih smo kasneje črpali, druga pa je nastala sproti in posledično smo jo delali bolj kot bend. Seveda sem jaz še vedno prihajal z nekimi skladbami, z idejami, aranžmaji, ampak smo potem na vajah to pilili in delali skupaj. Tretja je pa nekaj posebnega, ker je veliko bolj konceptualno zastavljena, kar pomeni, da so bili vsi komadi že izbrani z razlogom in tudi nekako že razporejeni, postavljeni v nek kontekst. Zato je bila plošča pripravljena že vnaprej. Kar pa ne pomeni, da bomo od tega trenutka dalje delali izključno po tem principu. Pogovarjamo se, da bi v princip dela radikalno spremenili. Obstajajo različni pristopi, ampak Kmečka ohcet kot album je, zato da je tak, potreboval tovrsten pristop. Pri Kmečki ohceti sem jaz za vse pripravil delovno gradivo – originale in svoje demo verzije, tako da so že v izhodišču imeli vsi poleg originala tudi zvočni zapis nekega osnovnega aranžmaja.

VZ: Smo jih pa potem vsak s svojim dodatkom še precej predrugačili. Ravno zato, ker smo jih naredili tako začrtano, smo se pogovarjali, da bi bil naslednji projekt nekaj popolnoma drugačnega – da vsi preposlušamo vse, brez vnaprejšnjih dogovorov in vidimo, kaj lahko nato ustvarimo. Tokrat si ne nameravamo zadati nikakršnih rokov, ampak bomo pustili stvari malo bolj organske.

BN: Katalena dejansko funkcionira drugače kot večina ostalih skupin, kar lahko izkoristimo v pozitivno smer. To je bend, znotraj katerega se dogajajo različni projekti. Kmečka ohcet je bila projekt z nekimi svojimi pravili, naslednji projekt bo gotovo drugačen. Opcij je ogromno, pahljača možnosti se na široko razpira. V končni fazi lahko bi šli čisto k virom in zavrgli električne instrumente, lahko pa gremo v čisto psihedelijo ali popolno dekonstrukcijo obstoječega materiala ali pa se gremo še precej bolj avtorse zadeve. Vse to je možno.

VZ: Edini okvirni dogovor, ki ga imamo in se ga zaenkrat držimo, je, da se ukvarjamo s slovensko ljudsko glasbo. To je tako neizčrpen vir, da ga je vredno razvijati naprej.

Kako ste sploh prišli na idejo uglasbiti kmečko ohcet?

BN: V bistvu sem moral o tem naknadno razmišljati. Še preden je obstajala ideja za celo ploščo smo naredili priredbo skladbe Dajte dajte, ki smo jo izvajali že na samostojnem koncertu v Linhartovi. Ta komad je zelo močen, zelo znan in že velikokrat uporabljen, po drugi strani pa me je zelo hitro nagovoril na zelo različne načine. Zato so na plošči tri različne verzije tega istega komada. Ker je motivno vezan na poroko, ki je zelo zanimiva izkušnja, se je potem od tod razvila ideja, da se na to rdečo nit lahko napne celo serijo nekih biserov. Potem se je stvar še dodatno razširila zaradi kmečke ohceti v Ljubljani, se pravi prireditve. To nam je spet služilo kot neke vrste zrcalo, kot neka osnova za refleksijo lastnega početja, ker očitki, ki so takrat leteli na ohcet v Ljubljani – kot prireditev, ki potvarja, po drugi strani pa vendarle ohranja –, ti očitki so zelo podobni očitkom, ki jih lahko upravičeno naslavljamo tudi na nas. Že mi sami. Recimo, da poskušamo prehiteti svoje kritike in biti kritični že sami.

Kmečka ohcet ali tretji prispevek k slovenski blaznosti. Še vedno ne vem čisto točno, kje oziroma kaj tukaj predstavlja to blaznost?

BN: To je tretja plošča in vsaka plošča je nek prispevek – naj bo torej to tretji prispevek. Igramo slovensko glasbo in smo del tega naroda, zato je logično, da gre tukaj za slovensko zadevo. In blaznost je zelo slovenska stvar, pri čemer si jo, vsaj sam, v tem kontekstu interpretiram kot nekaj izrazito pozitivnega. Kot norost, ki je temelj kakršne koli kreativnosti. Norost, ki je razumljena kot transracionalnost, ki nam omogoča, da zremo na svet z drugačnimi očmi in ga tudi posledično vidimo drugačnega ter ga zato lahko tudi v živopisanih barvah predstavimo drugim. Je pa sicer to parafraza naslova filma Trije prispevki k slovenski blaznosti.

Ste eden od bendov, ki je v vodah popularne glasbe (široko gledano) ljudsko glasbo pripeljalo najdlje, predvsem kompozicijsko. Ali obstajajo neke meje 'ljudskosti'? Kam še lahko peljete glasbo, da bo zvenela, recimo temu, 'ljudsko'?

BN: Če bi hoteli biti zvesti ljudskemu, smo šli že zdavnaj predaleč. Zavedamo se, da ne igramo ljudske glasbe. Smo skupina, ki svojo glasbo ustvarja na podlagi ljudskih motivov, ljudskega materiala. Verjetno smo šli predaleč že z naborom instrumentov, aranžerskimi prijemi. Vse to so prijemi, ki so nas že oddaljili od tega originala. Po drugi strani pa lahko razmišljamo tako, da je dovoljeno vse, torej zavzamemo radikalno pozicijo. Kot del ljudstva sem lahko solastnik ljudske glasbe, glede na to, da je to dediščina človeštva. Ustvarjalec ima potemtakem vso pravico, da s tem gradivom počne, kar ga je volja oziroma da ga igra na tak način, ki je njemu blizu ali povšeči. Če bi šli zagovarjat tako radikalno pozicijo, bi pa spet zašli v problem, saj smo tudi pod vplivi drugih glasb, ki niso slovenske ljudske. Grešili smo, to je dejstvo. Samo bog nam še lahko pomaga.

Kako pa je s prodajo plošč?

BN: Prodamo desetkrat manj kot tisti, ki prodajo največ, in to se nam zdi veliko, glede na glasbo, ki jo igramo.

VZ: Ploščo se danes tretira kot neko vizitko, v katero veliko vložiš, imaš od nje več predvajanj in posledično več koncertov, ki pa so še vedno primarna dejavnost bolj ali manj vseh glasbenikov.

BN: Še vedno mislim, da so plošče tista glavna stvar, ki jih bendi delajo. Če pustimo ekonomski vidik ob strani, je ustvarjalno gledano delanje albumov bistveno, sploh če se ga lotiš kot celostnega izdelka, ki ima neko rdečo nit.

Ne bi pa verjetno počeli tega za ljubi kruhek?

BN: Naša življenja so mozaik različnih reči in Katalena je pomeben kamen v tem mozaiku vsakogar izmed nas, ni pa edini. Smobend, ki sebe ne jemlje življensko resno v smislu tega, da bi vsi umrli za to glasbo, za takšne reči smo tudi že malo prestari. Ko delaš svoj prvi bend v gimnaziji, takrat bi pustil vse in se šel rokenrol, samo zato, da bi uspel.Ko se enkrat bližaš tridesetim, pa drugače gledaš na te reči. To, da se ne jemljemo življensko resno, in to, da puščamo dihati drug drugemu, se nam je zaenkrat zelo obrestovalo. Jasno pa je, da je bend resna stvar. In Katalena je resna stvar. To ne pomeni, da se mi s temi rečmi šalimo. Jemljemo jih absolutno resno ter jim posvečamo čas in energijo, ki jim gre, ne moremo pa zahtevati ekskluzive od nikogar.

Vesna, v zadnjih dveh letih si se vokalno in vizaulno zelo razvila. Čemu to lahko pripišemo?

VZ: Ogromno kilometrine imamo za sabo, to je dejstvo. Poleg tega delam na sebi kot vsi drugi, še vedno pa se imam za samouka. Kljub temu se mi v zadnjem času pojavlja želja po dodatnem glasbenem znanju. Petje sámo je široka stvar, ki ne zajema le vokalne tehnike in absolutnega glasu v vsakem trenutku, ampak je predvsem stvar interpetiranja emocij. Vsa znanja, ki jih imamo na kakršnem koli področju, se izražajo skozi nas. Kar se telesa tiče, se vokal ne začne in konča v grlu, ampak gre za uravnoteženje – kar imaš v glavi in v telesu, daš ven.

Kako začutiš komade, ki jih prepevaš, na kakšen način pridejo do tebe, te prevzamejo?

VZ: Kar so. Včasih bi človek morda pomislil, da sem shizofrena. Komadi gredo skozi mene, ampak sem se kljub temu morala strenirati, da tam tudi ne ostanejo, ker drugače bi bila na koncu resnično shizofrenična ... Trudimo se, da so naše verzije vokalno blizu originalom. Na primer Škarbinina mi je v začetku predstavljala nekakšen hec – biti nekaj v nekem trenutku, kar drugače sploh nisem. Meni je to vse neke vrste igra. Morda sem samo en velik otrok.

Katarina J.