Letnik: 2006 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: BIGor

Kultur Shock

Balkanizacija globalizacije

Natančno pred letom dni smo v julijsko-avgustovski številki Muske pisali o ukrajinsko-rusko-židovsko-ameriški navezi iz New Yorka Gogol Bordello. Ravno v času, ko se je skupina angažirano prebila iz glasbenega podzemja na medijsko bolj izpostavljen piedestal. Danes ni več neznanka. Skovanka njenega frontmana, Jevgenija Hütza, gypsy-punk je postala nova, splošno sprejeta glasbeno-žurnalistična trofeja, s katero se je najlažje popredalčkalo vzporedno, dislocirano poplavo podobnih burkaških skupin. Med njimi se je znašel tudi seattlski Kultur Shock.

Ob popularizaciji in komercializaciji etno godb na svetovnem glasbenem tržišču v zadnjih dvajsetih letih, s prebojem etno melosov v evrovizijske kroge v zadnjem desetletju, z uporabo ritmov in melodij tradicionalnih godb sveta v elektroglasbi se takšnim trkom ni izognil niti underground, kaj šele bolj izpostavljena alternativna glasbena scena. Pravzaprav ne gre za nič novega! Ne pozabimo na punkovsko zlitje frankofonskega in iberskega v godbi Les Negresses Vertes, na etno-ska-punkovsko navihanost Mano Negra, na irske Pogues ali na z Balkanom navdahnjene 3 Mustapha 3, na sovjetski uporniški rock, na vpletanje afriškega in arabskega v zahodnoevropsko (Rachid Taha, Dazibao ...), na mešanje tradicionalnega in modernega v Skandinaviji (Hoven Droven, Hedningarna ...), na motorheadovsko polko Polkacide itd. Gypsy-punk je nadaljevanje te zgodbe pa tudi nov ameriški izvozni artikel, a hkrati nevarna molotovka za ZDA. Za njim stoji vzhodnoevropska imigracija v Združenih državah. »Ne verjamem zgodbi, kako zahodna kapitalistična globalizacija na pohodu požira vse pred seboj. V Ameriki sem dobro videl, da tudi njih požira globalizacija, ki pa prihaja z naše strani. Tako kot smo mi pod njihovim vplivom, so oni pod našim, prek imigrantov,« mi je zatrdil »bosanski psiho« Damir Avdič v intervjuju za prejšnjo Musko.

Sarajevski Ricky Martin

Skoraj istočasno, ko je Ukrajinec Jevgenij Hütz zbral Gogol Bordello v New Yorku, je na drugi strani ZDA, v epicentru grunga, Seattlu, Gino Srđan Jevđevićzbral skupino Kultur Shock. Nihče od njiju ni zamolčal svoje krvi. Če prvi ni mogel skriti vzhodnoslovanske, je slednji pokazal, da mu po žilah še kako teče južnoslovanska. Vplivom Turkov se ni mogel izogniti. Kako da ne?! Jevđević prihaja iz obleganega Sarajeva, kjer je nekoč, sredi 80. let prejšnjega stoletja, pel v uspešnici Amerika: »Kada jednom pođem ja / negdje na kraj zapada / je li protiv vjetrova, moja vožnja daleka/kada jednom pođem ja. // Idem tamo da vidim / kako se dižu mostovi / i da li je Amerika, baš toliko velika / i dal' je blizu Meksika. // Aj' aj-ja-ja / koliko je velika Amerika / Aj' aj-ja-ja / nikad dalja ti neće biti Amerika. //« Takrat je bil z Merlinom, s Tifom, z Valentinom in s skupinama Crveno jabuko ter Hari Mata Hari osrednja faca bosanskega mainstreama v jugoslovanski popularni glasbi. Pisal je glasbo za gledališče, z zlatimi albumi dosegel blišč in sloves Rickyja Martina, kot danes pravi Gino. Potem je prišla prekleta vojna in mu obrnila življenje na glavo. Spoznal je, kako kratko je življenje in kako se ne izplača zapravljati dragocenega časa za denar. Po preboju blokade in po koncu vojne je s pomočjo prijateljice Joan Baez odpotoval v ZDA, oziroma na povabilo Warner Music International in Universal Pictures sodeloval pri filmu Aldena Robinsona. Tako je iz mainstreama stopil v underground in začel novo življenje v Ameriki!

Balkan nu metal

Bosansko-bolgarsko-japonsko-ameriška naveza je angažirana banda glasbenikov, ki ne pozna meja in se z glasbo in besedili zavzema za njihovo ukinitev. So svojevrstna tutti-frutti transverzala. Skozi njo so šli različni glasbeniki, med drugim tudi multiinstrumentalistka Amy Denio, ki jo je v začetku lanskega leta zamenjal Matty Noble. Bolgarskega bobnarja Borisa »Bobbyja« Iočeva, ki se je v ZDA preselil s prijateljem-kitaristom Valerijem Kiossovskim kot politični azilant, je nadomestil Chris Stromquist. Ob Ginu pa so ostali jedro kitarist Mario Butković iz Brčkega in basist Masa Kobayashi iz Tokia. Z njimi nam Gino prinaša iz Amerike godbo, ob kateri se na tem koncu lomijo kopja – zbujajo nasmešek, sprožajo zavračajoče zamahe z roko nad še enim »turbofolkom«, rajcajo k plesu in h krikom ob razbitem kozarcu na tisoč koščkov. Naveza žaga na kitare, trobi s polnimi pljuči v pihala, mlati neparne ritme, nateguje harmoniko, trga lok na violini, večglasno poje in v multi-kulti maniri meša bosanščino, angleščino, bolgarščino, španščino, arabščino in makedonščino; je še en dober primerek pozitivnih plati globalizacije. V stompedu čez sevdalinko, rumbo, reggea, zborovsko petje »alla Bolgarke« vedno zapeljejo v balkansko območje, sarajevska duhovitost pa ne more izginiti v prepričljivem balkan nu metalu.

Po akustičnem uvodu, ki je postal preglasen in s publiko prerazuzdan za seattlske restavracije in kafane, so se z elektrifikacijo preselili v seattlske klube in postali klubska senzacija. Druženje s Krisom Novoselićem iz Nirvane je pripeljalo na njihov koncert samega Jella Biafro, ki je informacijo o čudaškem bandu iz Seattla posredoval naprej nekdanjemu basistu Faith No More, Billyu Gouldu, ta jih je vzel pod okrilje založbe Koolarrow in jim kot prijatelj-istomišljenik odprl vrata iz Seattla. Uvodnemu, živemu prvencu, na katerem so preigrali tradicionalne pesmi Balkana, je sledil album Fucc The I.N.C., ki jih je porinil v krog gypsy-punkerjev. Pri nastanku tretjega se je Gouldu pridružil tudi Jack Endino, ja, tisti, ki je naredil t. i. sub pop zvok, in nastala je prelomna balkan-rumba-gypsy eksplozija KulturaDiktatura. Letos mu sledi We Came To Take Your Job Away, ki z naslovom napoveduje še bolj angažiran kulturno-politični nastop Kultur Shock.

BIGor