Larsen

Odboj zvočnih pokrajin

Po svoje žalostno, a če Larsen ne bi objavljali plošč pri ameriških založbah in veliko sodelovali predvsem z ameriškimi glasbeniki, bi jih tudi v sosednji Sloveniji skoraj ne poznali. No, tudi tako Larsen v naših logih še niso dovolj znana skupina, na njihov koncert se je še vedno bilo treba odpraviti čez mejo. Prav tam, v tržaškem gledališču Miela, so maja nastopili skupaj z ameriškim duom Xiu Xiu in tam je nastal pogovor z neformalno vodjo Fabriziom Palumbejem.

Larsen so zgodaj začeli z mednarodnimi sodelovanji, že njihov prvi album No Arms, No Legs: Identification Problems (PDP, 1997) je nastal v produkciji cenjenega newyorškega producenta Martina Bisija. Njihov drugi album je nastal v razmerah, ki mejijo na mit, nekaj po zaslugi Larsen samih, svoje je dodal producent in založnik Michael Gira, in album Rever (Young God, 2002) je kmalu postal malodane kulten. Gira je kasneje na svoji spletni strani (oziroma strani založbe Young God Records) podrobno opisal proces snemanja plošče od priprav, preko potovanja v Torino do skrivnostnega komuniciranja med njim in skupino. Po njegovem pisanju v času snemanja sploh ni videl ne komuniciral s člani Larsen. Ker je še sam prispeval nekaj vokalnih harmonij, plošča še toliko bolj spomni na zadnjo fazo Swans.

Takoj po objavljeni plošči Rever so Larsen že pričeli s skladanjem gradiva za naslednji album, na katerega pa je bilo treba čakati tri leta. Vmes se je namreč zgodilo nekaj spontanih sodelovanj, najprej s pevko Jarboe, še eno nekdanjo članico Swans, zgodila se je skupina XXL, ki jo sestavlja kalifornijski duo Xiu Xiu in vsi člani Larsen (Xiu Xiu + Larsen = XXL), in plod sodelovanja je zabeležen na plošči !Ciautistico! (Important, 2005). Prav tako so Larsen vmes prišli na idejo za album priredb, na plošči bi bile le skladbe elektronskega dua Autechre, a ker so Larsen po lastnih besedah »slaba skupina za priredbe«, je iz tega nastal kar avtorski album Play (Important, 2005). In letos je končno le izšel CD SeieS (Important), pravzaprav šele tretji »pravi« album skupine, ki je počasi in zanesljivo postala mednarodno cenjena zasedba.

Gledališče Miela je prostor kot naročen za koncert skupine Larsen. Ravno prav »underground« in s sedeži v dvorani, ki pridejo prav skozi dobri dve uri trajajoč nastop. Ta je bil koncipiran simetrično iz razlogov, ki jih Fabrizio pojasnjuje v pogovoru. Najprej so nastopili Larsen sami, zatem sta se jima na odru pridružila Jamie Stewart in Caralee iz Xiu Xiu, v osrednjem delu sta imela nastop sama Xiu Xiu in koncert se je iztekel nazaj do sklepnega dela samih Larsen. Tako da je bila to celovita, celovečerna predstavitev vsega, kar zmorejo in želijo izkazati Larsen. Najraje se držijo ambientalne zasanjanosti, zavite v repetitivne vzorce, ki prerasejo (ali pa ne) v zvočni zid ali se razelektrijo skozi novovalovsko radoživost, še posebej, ko sta jim bila v oporo Xiu Xiu. A niti tedaj oder ni osvetljen z drugim kot z odsevi videoprojekcije na platno za skupino. V nasprotju s pričakovanji (osnovanimi na glasbi s plošč) je Fabrizio nenavadno živahen sogovornik. Z mislimi komaj dohaja samega sebe, praktično vsako pospremi s sugestivnimi zamahi z rokami in smehom. Končni vtis pa je, da stoodstotno stoji za vsem, kar pove.

Album SeieS ste snemali v obdobju dveh, treh let, od leta 2003 do 2005.

Pravzaprav ni trajalo toliko časa. Šlo je zato, da smo bili vmes zaposleni z drugimi projekti, predvsem ko smo začeli pripravljati ploščo Play, za katero smo se odločili, da jo tudi končamo prej. Obenem smo bili zaposleni s samostojnimi projekti. Druga stvar je; med pripravami se je zgodilo nekaj slabih stvari, obenem smo se za nekaj časa želeli oddaljiti od posnetkov, zato da smo jih kasneje lahko poslušali z drugimi ušesi, morda ocenili na bolj objektiven način. Kajti vmes so prišli nekateri zunanji vplivi in slabe vibracije, ki … Torej smo morali prečistiti naše misli in potem smo lahko šli še enkrat skozi posnetke in sedaj smo povsem zadovoljni s končnim rezultatom.

Ja, plošča zveni zelo celovito, ni nobenih odstopanj, zaradi katerih bi rekel, da to ni plošča skupine Larsen.

Hvala za to opazko, ker se zaradi dolgotrajnega snemanja zlahka zgodi necelovitost. Skladbe so bile vse napisane že pred tremi leti, vmes smo že začeli pisati povsem nove in na nek način smo želeli to ločiti. Za to rabiš čas, da preklopiš nazaj v določeno razpoloženje.

Ugibam, da ste album SeieS začeli pripravljati kmalu po objavi plošče Rever, ki zveni dosti drugače.

Pravzaprav smo že za album Rever imeli pripravljeno skladbo, za katero smo se odločili, da jo prihranimo za naslednjo ploščo (»naslovna« skladba Rever je pravzaprav objavljena na plošči SeieS, op. a.). To je povezava med obema ploščama, pomeni pa tudi, da smo že takrat čutili, da gremo naprej v drugi smeri. Recimo, da je SeieS naš najbolj pop album (z rokami nakaže narekovaje), se pravi najbolj pop, kot smo tega sploh zmožni. To, kar pripravljamo sedaj, je spet nekaj povsem drugega, bo umazano in grobo, v redu, še vedno bodo prisotni vsi ti elementi, »drones«, še vedno bomo mi, ampak bo drugačen zvok. Na nek način bomo pokazali, da smo zaključili z eno vrsto zvoka in gremo v drugo smer.

Še vsaj ena povezava je med ploščama Rever in SeieS, oba naslova sta simetrična. Je to namenoma?

Je del koncepta, ki se tiče delovanja naše skupine, ne kaže na podobnost obeh plošč. Larsen je bil namreč fizik, ki je odkril efekt feedbacka, torej gre za podobo refleksij. Všeč nam je ideja o odbojih zvoka, o zrcalnih, zvočnih podobah. Če postaviš dvoje zrcal vzporedno, obrnjena enega nasproti drugemu, potem dobiš tunelski efekt, v katerem se izgubiš v neskončnosti. To nas zelo fascinira, tako da se vračamo k temu konceptu tudi skozi naslove plošč. Zato pa je vmes plošča Play, ki izstopa že zato, ker je bila mišljena kot plošča priredb, čeprav na koncu to ni.

Ta simetričnost se kaže tudi v obliki vaših kompozicij, ki večinoma počasi naraščajo, pridejo do nekega vrhunca in potem spet padajo nazaj.

Ja, popolnoma smo navdušeni nad te vrste stopnjevanjem. Ujel si nas, ha, ha …

Ampak po drugi strani se nekatere skladbe prav na vrhuncu končajo z rezom.

Hm, dobro vprašanje. Pravzaprav nikoli nismo razmišljali o tem, to se zgodi povsem naravno. Naša glasba nosi nekakšno sanjsko dimenzijo in tudi pri sanjah nikoli ne veš, kdaj se končajo. Kar naenkrat se zbudiš. Čeprav se ne smatramo za psihedelično skupino, prej bi rekel, da ustvarjamo filmsko glasbo, in spet tam naletiš na takšne reze.

Vaša glasba je sčasoma postala instrumentalna, sicer so prisotni vokali, ampak brez razumljivih besedil.

Na začetku smo imeli v skupini pevko in basistko, kar je bilo v redu, tako ali tako je bilo njeno petje le dodaten instrument. Nismo preveč dobri z besedili, kot sem rekel že prej, raje slikamo zvočne pokrajine in besede so tu odveč, kajti besedila pritegnejo določeno pozornost, česar nočemo. Želimo ostati abstraktni, kot je le mogoče. Jarboe je odlična avtorica, pa vendarle smo uporabili le petje brez besedil, tudi na skupnem albumu s Xiu Xiu so le tri pesmi vokalne. Tudi naslednji album z njima bo tak, večinoma instrumentalen. Pač poskušamo ohraniti neko identiteto skupine.

Povej kaj o tem sodelovanju s Xiu Xiu.

Najprej bi te popravil, to ni sodelovanje, to je ena skupina, prava skupina. Predvsem v Ameriki se dogaja veliko sodelovanj, verjetno zato večina sklepa, da je tudi to le sodelovanje, ampak ni. Resda imamo le en album, imeli smo le nekaj nastopov, šele sedaj imamo daljšo turnejo, ampak novembra gremo na daljšo turnejo po Združenih državah, decembra snemamo drugo ploščo, tako da nadaljujemo. Kako je prišlo do združitve? Predvsem nam je všeč glasba drugega, vsi v Larsen smo veliki ljubitelji Xiu Xiu in Jamie Stewart je velik ljubitelj naše glasbe, ampak tega sploh nismo vedeli, dokler se nismo srečali, kar se je zgodilo po naključju. Od takrat smo veliki prijatelji in vsakič, ko se moramo raziti, ko moramo mi nazaj v Italijo in Jamie v Ameriko, smo žalostni. Zato pravim, da to ni le sodelovanje, ker bi bili radi več časa skupaj in to se bo v prihodnje tudi zgodilo, o tem sem prepričan.

Vendar je dokaj enostavno razmejiti, kateri so njegovi prispevki oziroma pesmi in kaj je vaš delež.

Razumem tvoje sklepanje, ampak v resnici je ravno obratno. Tudi sami smo se temu smejali, ker je večina teh pop ali rock elementov na plošči !Ciaotistico!, ki bi jih pripisal Xiu Xiu, pravzaprav naše delo. Za nas je bilo snemanje te plošče sprostitev, ker običajno nismo ne-vem-kako pop in v tej skupini smo lahko marsikaj, kar sicer nismo. In tudi Jamie je lahko igral ambientalno glasbo, prispeval je torej te zvočne pokrajine, mi smo prispevali rife. Sploh so bile vloge lahko precej premešane. Caralee, ki v Xiu Xiu večinoma igra na klaviature, je lahko igrala bobne, naš bobnar je postal kitarist, jaz sem postal tolkalec, kar nikoli nisem bil. Bilo je zabavno kot še nikoli. Zaprli smo se za dva tedna v studio in uživali. Ker, Larsen smo skupaj že 15 let, Xiu Xiu sicer nekaj manj, ampak vsi smo že zgradili neko identiteto in krasno je bilo izskočiti iz lastne kože. Posneli smo vse, kar se je dogajalo v studiu, in šele potem urejali posnetke. Skratka, šlo je za precej sproščen proces, zato je plošča tako močna in radoživa.

Kdo bi si mislil, da ste zmožni posneti priredbo pesmi Adama Anta.

Ta res zveni kot Xiu Xiu, ampak nam je bilo vseeno, če zveni neumno, mi smo preprosto uživali in menimo, da je ta plošča najboljša od vseh, pri katerih smo kakor koli sodelovali. Zato tudi pravim, da je to ena skupina, ki ima spet svoj zvok, svojo smer, svoj način dela.

Kaj pa sami Larsen, se kdaj sproščate na vajah tako, da igrate bolj neposredni rock'n'roll, na primer preigravate Ramonese ali kaj podobnega?

Ne. Sicer imam rad Ramonese, ampak rock'n'roll ni del našega zanimanja. Radi imamo vse vrste skrajne glasbe, celo Abba so mi všeč, ker so tako skrajna pop glasba. Rad imam skrajne oblike metala, v tej skrajnosti najdem določene kvalitete, ampak rock'n'roll … ne. Vedno ko primem v roke kitaro ali violo, pride iz instrumenta nekaj temačnega in grozljivega, čeprav nisem te vrste človeka (smeh).

Na spletni strani pitchforkmedia.com …

K vragu z njimi …

… so v recenziji plošče SeieS zapisali, da se Larsen razlikujejo od ameriških skupin le po tem, da v Larsen igrajo Italijani.

Mislim, da obstaja velik problem s pitchforkmedia in vrsto drugih revij, namreč, sploh ne marajo glasbe. Pravzaprav je recenzija naše plošče pozitivna, ampak vseeno je ignorantska. Namreč, ko naletijo na nekaj, česar ne morejo razumeti ali nečesa ne razpoznajo, potem na to dajo nalepko in napišejo, da smo postrock. Osebno mislim, da nimamo veliko skupnega s tako imenovanim postrockom, naše zaledje je povsem drugje, več imamo skupnega z minimalizmom, zvočnim skulpturizmom, na nek način smo bližje celo novemu valu. Ampak pitchforkmedia je vodilna indie rock spletna biblija, v naši glasbi slišijo kitare in ker to ni rock je pač postrock. Čutimo, da nimamo dosti skupnega z Mogwai ali Tortoise, tudi ne trdim, da smo absolutno izvirni, da zvenimo kot nihče drug, ampak če že iščeš primerjave, jih moraš poiskati drugje. Prav tako sem prepričan, da nosimo posebno italijansko ali morda evropsko kvaliteto. Larsen zvenimo kot evropska skupina. Prihajamo s severa Italije in ob omembi Torina zagotovo ne dobiš asociacije na sonce, morsko obalo, na špagete – kar so sicer stvari, ob katerih uživamo – naše naravno okolje so zasnežene gore in tovarne in to je prej podoba srednje Evrope. Tudi če se sprehajaš po ulicah Torina, boš opazil znake naše preteklosti, ki je dokaj barbarska, je edino mesto v Italiji, ki je kdaj imelo kralja, tako da imaš te mogočne stavbe. Tudi če bi hoteli, se temu okolju ne moremo izogniti, to nekako povratno vpliva na nas.

Uporabljate tudi harmoniko, ki je spet evropski instrument.

Kar se tiče harmonike je zanimivo to, da po svetu uporabljajo podobna glasbila, ampak z različnimi uglasitvami in različnimi zvoki. Zanimivo je, kako različne kulture uporabljajo ta instrument, kako so medsebojno povezane, naj si bo to ljudska glasba Amerike, Afrike, po Evropi.

Torej bi bila vaša glasba drugačna, če bi odraščali, na primer, v New Yorku?

Zagotovo. Ne vem kako, ampak zagotovo bi bili drugačni. Ker je tvoj vsakdan del tvoje umetnosti. Zato tudi ne verjamem, ali vsaj ne jemljem resno, glasbenih pojavov, kot je reggae skupina z Dunaja. Mislim, lahko so zanimivi in imajo vso pravico, da me ne bi narobe razumeli, ampak … to ne more biti prepričljiva skupina, kot mi ne moremo igrati drugačne glasbe, kot jo.

Dokaj zgodaj ste se usmerili ven, predvsem v Ameriko, plošče izdajate pri ameriških založbah, sodelujete s tamkajšnjimi producenti, glasbeniki. Je to zaradi tega, ker če te opazijo zunaj, te bodo šele cenili doma?

Nobenega namena ni bilo, vse se je kar zgodilo. Le od začetka smo želeli sodelovati z ljudmi, ki so nam všeč in obratno. Tako se je počasi spletla mreža prijateljskih vezi, ne da bi imeli kakšen spisek ljudi ali da bi razmišljali o določenih ljudeh, s katerimi bi radi sodelovali. Vse se je zgodilo spontano, obojestransko. Z nikomer nismo sodelovali zato, ker je kul, ker je Američan in bi nas zato vsi imeli rajši in nas cenili. Vedno smo razmišljali le o tem, da nam je všeč, kar počnejo, in da bi bilo zanimivo sodelovati z njimi. In povsem naključno je bila ta mreža locirana predvsem v Ameriki in ne v Italiji. Ampak kot rečeno, temu ne pripisujemo kake posebne vrednosti. In konec koncev so bili Larsen vedno osrednja točka teh sodelovanj. V Italiji je kar nekaj dobrih skupin, všeč mi je, kar počnejo, in z nekaterimi tudi sodelujemo. Pred kratkim sem produciral nov album italijanskega glasbenika Mariaeja Nascentija, Paolo, naš harmonikar, je sodeloval s skupino With Spiritual Front, hočem reči, sodelujemo le z glasbeniki, ki jih imamo radi. Pravzaprav v Italiji težko govorim o sceni, prej bi rekel, da obstaja veliko dobrih glasbenikov, zanimivih ljudi, ampak nismo povezani. Mogoče tržišče ni dovolj veliko, težko preživiš v omejenem prostoru, kaj šele, da bi našel sorodne duše. V Ameriki celo v manjših mestih na srednjem zahodu najdeš klub, resda zanikrne vrste, ampak tam lahko igraš in imaš neko občinstvo, ki sicer spet ni prišlo zaradi tebe, ampak vseeno lahko funkcioniraš. V Italiji, in mislim, da ni dosti drugače drugje po Evropi, najdeš deset, morda petnajst primernih prostorov, v katerih lahko igraš v okviru turneje. In potem kaj? Čakaš dve leti, da boš lahko izvedel naslednjo turnejo? Izhod je, da greš ven v Evropo in čez v Ameriko. Prej bi dejal, da smo del globalne scene.

Če Larsen ne bi objavili plošče pri ameriški založbi, v Sloveniji verjetno nikoli ne bi slišali za vas.

To zagotovo drži. Mislim, to je problem z Evropo. Smo nekako podcenjeni in zadržani, kar čakamo, da bo kdo prišel in rešil naša življenja. Mislim celo, da imamo v Italiji nekatere sodobne glasbenike, ki sodijo v svetovni vrh, kot sta na primer Angelo Badalamenti ali Ennio Morricone, tudi drugje v Evropi so skladatelji, katerih kvaliteto so najprej prepoznali v Ameriki in šele potem so dočakali priznanje doma. Mi nismo čakali tega priznanja, ne potrebujemo nikogar, ki bi nam rekel, da zaslužimo priznanje. Ker to vemo sami, ne potrebujemo zunanje potrditve. Izhajamo iz majhne scene in naš uspeh, kar koli to pomeni, je že, da odpremo ušesa poslušalcem, da jih ni strah in da morda sami poskusijo kaj svojega. Nikoli nas ni bilo sram ali strah zaradi tega, ker prihajamo iz Italije in ne iz Londona. Ha, če bi bili iz Londona, bi bilo to nekaj absolutno najbolj groznega.

Razjasni še to zgodbo o sodelovanju z Michealom Girájem, okoli katere se je spletla že cela legenda.

Ah, to sem razlagal že tisočkrat, katero verzijo želiš slišati?

Torej verzija, ki jo je sam objavil na spletni strani, ne drži?

Hm, obljubil sem mu, da ne bom izdal resnične plati zgodbe, ampak večkrat sem že prelomil obljubo. Drži tisti del, ki se tiče našega dela na plošči, res smo želeli intimno vzdušje v studiu, želeli smo snemati za zaprtimi vrati, da nas ne bi kdo stalno motil. Bil je navdušen nad našim načinom dela, večina glasbe je bila improvizacija. On je v svojih skupinah običajno že prinesel oblikovane pesmi, mi nikoli ne delamo na ta način. Mi kar začnemo igrati in če se stvar razvija v pravi smeri, potem nadaljujemo in poskušamo narediti kaj iz tega. Torej skladamo šele kasneje, ko se kaj izcimi iz skupne improvizacije. Tisti del zgodbe, ki se tiče »čudnih« zvokov, ki prihajajo iz studia, je resničen, medtem ko tisti del, da je bila med nami in njim vedno zavesa in da nikoli ni videl naših obrazov, tisti del je izmišljen. Veš, Michael je tudi poslovnež, sem in tja si kaj izmisli, da naredi celo stvar bolj zanimivo. Američan pač.

Kako ste prišli v stik z Jarboe?

Mislim, da ji je Michael poslal to ploščo Rever in potem je sama napisala na svoji spletni strani, da ji je naša glasba všeč. Torej se je spet kar zgodilo. In to v pravem trenutku, bilo je namreč ravno takrat, ko se je naša basistka in pevka Silvia odločila zapustiti Larsen, kar je bil za nas dokajšen šok. Nismo bili vajeni igrati brez basa in brez ženskega petja, sedaj smo povsem zadovoljni tudi brez tega. No, takrat smo bili v šoku in smo začeli oprezati za nečim, kar bi bila primerna zamenjava za nekdanjo pevko. Jarboe smo poslali elektronsko sporočilo, da bi radi sodelovali z njo, da bi pela nekaj naših pesmi, tudi njej je ustrezalo, ker si je ravno opomogla po tisti grozni prometni nezgodi in je želela na evropsko turnejo in mi smo vskočili kot spremljevalna skupina. Sicer se med nami ni zgodila tista alkimija kot pri nekaterih drugih sodelovanjih, ampak pomembno je, da smo jo spremljali na turneji in da je ona odpela nekaj pesmi za nov album.

Posnetek nastopa na Poljskem je izšel tudi na DVD.

Ja, objavljen je samo del skupnega nastopa, kajti na evropski in ameriški turneji smo igrali mi posebej in kot spremljevalna zasedba Jarboe. Takratna turneja po Ameriki je bila nočna mora. Sami koncerti so bili v redu, ampak imamo različne poglede, različen odnos do … nočem biti žaljiv, Jarboe je odlična pevka, odlična performerka, avtorica, kar je naredila za našo ploščo je odlično, ampak trenja med nami so osebne narave. Tega ne bi rad izpostavljal. Naj ostane pri tem, da je trdo delala za nas.

V redu, naj preidem na nekaj povsem drugega. Larsen ste prispevali en posnetek za dobrodelno kompilacijo Not Alone, pa me zanima, kakšno je vaše mnenje o dobrodelnih akcijah tipa Live8?

Zelo slabo. To je popolnoma hinavsko, mislim, to bi morali preprosto ukiniti. Na tej ravni je ves smisel tega le plačilo pravic od televizijskih prenosov in posledično povečanje priljubljenosti teh izvajalcev, nima nič skupnega z Not Alone, ki je povsem v etiki naredi sam in mišljeno povsem iskreno. David Tibet, ki je prišel na to idejo, je tako dober človek in res sočustvuje z vsemi, ki na tem svetu trpijo, česar večina na Live8 ne more razumeti, kar je razvidno tako iz njihove glasbe in besedil, medtem ko Tibet oziroma skupina Current 93 to, kar ustvarja, tudi razmišlja oziroma živi. Tudi organizacija Zdravniki brez meja je ena tistih, ki jim lahko zaupaš, spoštujejo človeka in bili smo več kot zadovoljni, da lahko damo enega od naših posnetkov. Tudi če to ne bi bil dobrodelni projekt, bi bili z veseljem zraven, ker smo nekako povezani z večino teh skupin. Z nekaterimi smo prijatelji ali ljubitelji njihove glasbe in lepo je že držati v rokah tako zbirko, naj si gre za glasbo ali za dober namen. Veseli smo, da smo del tega.

Prej si že omenil, da naj bi s Xiu Xiu posneli še en album, kaj še načrtujete?

Ja, s Xiu Xiu naj bi snemali konec leta, Larsen počasi pripravljamo nov material, Paolo ima svoj projekt Mannypol, ki naj bi se materializiral jeseni, jaz imam pripravljenih nekaj solističnih stvari, pod imenom (r) ali pod svojim imenom, z Julio Kent in s Paulom Beauchampom imam skupino Blind Cave Salamander, Paul igra sicer v spremljevalni skupini Stevea McKaya, saksofonista iz The Stooges, na njegovem albumu pa tudi jaz igram v eni pesmi.

Janez Golič