In memoriam

Cheikha Rimitti (1923–2006)

V soboto, 13. maja 2006, je skupaj z »otroki«, šebi in šebami – Zahouanijo in Khaledom, Khalassom in Abdoujem, Houarijem Dauphinom, Moussom Maherjem ter DJ Kimom – navdušila na tisoče obiskovalcev festivala 100% rai v pariški dvorani Zenith, v ponedeljek, 15. maja 2006, pa je svet obšla novica, da je srčni napad popeljal mladostno triinosemdesetletnico, ki je bila sredi promocije nove plošče N'ta goudami, iz pariškega domovanja na oni svet.

V teh poletnih mesecih je Cheikho Rimitti[1] čakala vrsta nastopov po svetovnih festivalih in odrih, med drugim avgusta koncert v londonski dvorani Royal Albert Hall, ki naj bi ga prenašal Radio BBC 3 – in je seveda ni ali ne bo dočakala, razen morda v duhu, saj se je takoj napletla vrsta projektov, koncertov in festivalov v poklon prvi dami žanra gasba and guellal (piščal in boben), ki je postal v svetu bolj znan po pogostem medklicu ha rai! Stara dama je torej odšla v polnem poletu in blišču ... naj ji bo večnost radostna.

Beda kolonialnih let

Čeprav se biografije v nekaterih podrobnostih, kot sta letnica rojstva in družinsko ime, ki ga je dolgo, po nekaterih vse do konca skrivala, razlikujejo, poleg tega mrgoli tudi raznih zgodbic in anekdot, ki so povedane vsakokrat malo drugače, precej pa je tudi lukenj in zastiranja, si lahko življenjsko zgodbo Saadie Bediaf sestavimo vsaj približno in upamo, da je točna. Rodila se je 8. maja 1923 (1922?) v kraju Tessala pri mestu Sidi Bel Abbes blizu Orana v Alžiriji, njeno otroštvo in mladost nista bila lahka. Zgodaj je osirotela ter se preživljala s priložnostnim služenjem pri francoskih družinah, povečini le za streho nad glavo in nekaj hrane, pogosto je spala tudi v hamamih (javnih kopališčih) in celo mošejah ter se selila iz kraja v kraj. Ruralnih kolonialnih centrov 30. let 20. stoletja se je v pogovoru z B. Daoudijem za Liberation spominjala takole: »Pšenična zrna smo pražili kot kavni nadomestek, oblačili smo se v staro posteljnino, hrana je bila na bone in zlati louis je bil vreden 10 frankov. Kadar so zatulile sirene, smo pobegnili v vinograde in se poskrili v luknje.« Ko je prišla 2. svetovna vojna in z njo še hujša beda, se je Saadia pridružila popotnim glasbenikom bratovščine hamadši in dalje živela potepuško življenje ter z njimi plesala po beznicah in po slavjih, pogosto vse noči, dokler se ni zgrudila. Potem so se nad deželo zgrnile še hude epidemije in Saadia je iz vse te bede in obupa načrpala navdih za prve lastne verze. »Nesreča me uči, a nesreča ni šola, ki bi si jo človek želel ponavljati. Verzi se podijo po moji glavi in jaz si jih zapomnim. Ne potrebujem ne svinčnika ne papirja,« je rada ponavljala v redkih intervjujih.

Srečanje z znanim mojstrom gasbe Cheikhom Mohamedom Ouldom Ennemsom je bilo odločilno za življenje nadobudne mlade glasbenice. Čeprav je imel že deset otrok, je začela živeti z njim, on pa jo je vpeljal v umetniško in glasbeno srenjo ter jo poslal snemat na Radio Alžirija. Sama zatrjuje, da se ji je sreča nasmehnila na enem od številnih nastopov v šotorih Sidi Abeda pri Relizanu, kjer je njen glas opazila neka gospa ter jo predstavila Francozu, ki je snemal mojstre in mojstrice alžirskih obmestnih ruralnih godb (cheikhe)[2], ki so igrali spoj šir el melhuna (narečne poezije) in bedaouija (beduinskih godb) ter glasbe meddahat (ženskih zasedb za ženske), tisto godbo, ki ji Cheikha Rimitti pravi piščal in boben (gasba ou guellal) in ki je postala v svetu – tudi zaradi Cheikhe Rimitti – znana kot korenine, iz katerih je pognal (pop) rai šebov in šeb, zatorej imenovana »stari rai šejkov in šejk«; R. Mezouan omenja, da se je žanr imenoval tudi gharbi ('zahodni', verjetno v nasprotju s 'šarki' ali orientali pa tudi z godbami alžirskega vzhoda), in navaja številne izvajalce, katerih zvok je obvladoval alžirski zahod v prvi polovici 20. stoletja, torej tudi čas, v katerem je Saadia odraščala: Cheikh Mohamed Snoussi, Cheikh Hamada, El Khaldi, El Madani idr. Ter seveda ženske: Fatma Bent El Meddah, Kheira Guendil (pesmi Sidi Boumediene in Ghir el Baroud, prva Khaledova (alžirska) uspešnica, druga tudi Rimittina, sta verjetno njeni), Zohra Bent Ouda, Zohra Relizania in druge. Žal je posnetke teh mojstrov in mojstric še vedno silno težko najti, čeprav so tudi v Alžiriji tedaj precej snemale številne evropske družbe, ki pa so te posnetke v zadnjih desetletjih 20. stoletja zaradi dragega skladiščnega prostora in hrambe začele na veliko metati stran; projekta reševanja se je lotil gospod Hachelaf z založbo Club du disque arabe ter rešil, obdelal in ponatisnil precej stare zakladnice.

Malo preden je Saadia Bediaf leta 1952 posnela prvo ploščo za Pathe Marconi, je bojda v šotorišču Sidi Abeda (kraju za zelo neortodoksna slavja in obrede, kar koli že to pomeni) dobila tudi ime, s katerim je zaslovela. Zaradi hude nevihte je bil nastop odpovedan in z glasbeniki se je zatekla v »enega tistih bifejev, kjer so bile vse natakarice Francozinje«, pripoveduje. »Tedaj sem bila že precej znana, ljudje so se vrstili pred mano in me prosili za to ali ono pesem. Moj glasbenik mi je rekel: »Zdaj si zvezda in bi bilo prav, da vse častiš.« Odvrnila sem: »Prav, toda ker ne znam francosko, ti naroči, jaz pa plačam.« Vendar je vztrajal, da moram sama naročiti za vse, zato sem zapela natakarici: »Rimitti, madame, rimitti (remettez), allez, madame, rimitti.«[3] Vsi prisotni so izbruhnili v glasen krohot ter začeli skandirati: »Rimitti, pevka!« Ime je ostalo.

Raztrgaj! Podri!

Cheikha Rimitti Relizania je v domači Alžiriji zares zaslovela leta 1954 s pesmijo Charrak Gatta (Pathe), ki so jo nekateri razumeli kot napad na tabu devištva:[4] »Raztrgaj, podri, Remitti bo popravila! / Sama sem razparala pulover, / sama ga bom zašila. / Pot v Blido je dolga, / ampak pojdeva s taksijem. / Jaz sem najela šoferja / in jaz ga bom plačala. / Dajva se raje ljubkovati / kot včeraj na postelji. / Prekuc za prekucem, / ljubimcu ugodim v vsem. / Padam na prodajalce sadja, / predvsem tistega s turbanom in z lepo golobico.« Štiri leta pozneje sta jo uspešnici El Hmam in Dabri dabri naredili za absolutno referenco. Kakšna je ta prva Dabri dabri, ne vem, predvidevam pa, da se tista s koncertne plošče Aux sources du rai od nje ne razlikuje preveč; tudi najnovejša s tem naslovom z nove plošče N'ta goudami je v zvoku in ritmu še prepoznavna, čeprav tudi zelo prirejena, zanimivo sta tudi besedili enako prepoznavni, a se hkrati tudi precej razlikujeta. Koncertna Debri debri (tako zapisana) iz leta 1994 je v spremnem besedilu prevedena takole: »Znajdi se, najdi kraj, / kamor boš položila v posteljo ljubega. / V hotel Fichet, / ki stoji na vogalu ulice, / prihajajo pijanci in odhajajo iz njega. / Nisem prišla sama, / moj ljubimec me je pripeljal / v modrem avtomobilu, / ki ga je vozil Bouziane. / Dva dneva in dve noči / je trajalo slavje na postaji Bou Hanifa. / Dva dneva in dve noči, / ne da bi lahko potešila / demone, ki so spali / v najinih telesih. / Objemi, poljubi in pripravi / ležišče znova ...« Nova Dabri pa gre po prevodu iz spremne knjižice takole: »Znajdi se, znajdi se, znajdi se ... / Kam boš dala spat ljubega? / Kako se boš zabavala z njim? / In kako boš povrnila dolgove? / Znajdi se, znajdi se, znajdi se ... / Cesta v Rahouio razpada, / hotel Vichy je ob robu avtoceste. / Objemi in poljubi ...«

Besedila Cheikhe Rimitti pojejo o tem, kako je biti ženska v tem moškem svetu, in pripovedujejo tudi o telesni nasladi. Toda plodna avtorica, ki je spisala več kot sto ali dvesto pesmi, ne govori le o vseh oblikah ljubezni, ampak slavi tudi prijateljstvo, razlaga o pobegih v alkohol, opisuje popotno življenje in sodobne pridobitve, kot sta telefon in hitri vlak TGV, ter preprosto pripoveduje življenjske zgodbe. Na novi plošči je tako recimo tudi pesem Daouni o avtomobilski nesreči, ki jo je pred več kot tridesetimi leti preživela s svojimi muzikanti, o tem, kako so nekateri umrli, ona pa se je zbudila v bolnici.

Vendar kratki prevodi, ki jih ponujajo njene plošče, puščajo občutek, da so bolj povzetki, vsekakor pa strežejo z eno samo dimenzijo brez opomb in razlag. Poznavalci njene glasbe in njenih besedil namreč pogosto omenjajo večpomenskost, igre ter večplastne podobe. Tako na primer Rabah Mezouane pravi, da tisti, ki znajo dešifrirati njeno sporočilo, najdejo duhovnost duhovnih, privlak ženske k svetlobi. Zanimiva opazka za besedila ženske, ki se je morala tudi zaradi svojih besed, obtoženih za nemoralne, leta 1979 izseliti v Francijo, kjer je bojda do konca živela v skromni hotelski sobi v 18. okrožju v Parizu, čeprav je res ves ta čas eksila ohranjala tudi poletni dom v oranski regiji v Alžiriji, kamor se je bojda pogosto vračala. Bolj v skladu z običajnimi besedami o Cheikhinih besedah so besede Rachida Tahe,[5] ki je enkrat izjavil, da bi ob besedilih Cheikhe Rimitti, če bi jih res razumel, zardeval celo Serge Gainsbourg – vendar beroč prevode ne vidim razloga, zakaj; R. Taha sicer pogosto trdi tudi, da (novi, pop) rai šebov in šeb nima besedil, da so zanič in brezzveze, medtem ko so besedila šejkov in šejk (torej tudi Rimittijeve) in meddahat odlična ter na visoki pesniški ravni.

Tatovi besed

»Arzew je lep, / palme ga še polepšajo. / Nevesta je usojena izseljencu, / usoda jo je izstrelila v Francijo. / Molimo Boga za njuno srečo,« prepeva Cheikha Rimitti v pesmi La Camel, ki sta jo prevzela Cheb Khaled in Safy Boutella za prvo mednarodno ploščo Kutche. »Ukradla!« bi verjetno vzkliknila rajnka Cheikha, ki se je po pravici jezila, da drugi, ne le Khaled, temveč tudi Zahouania, Abdou itd. kradejo njene pesmi in jih prodajajo kot svoje. »Naj pridejo k meni in me vprašajo zanje – in rada jim jih dam,« je rada govorila – kadar je sploh govorila, vedno v alžirščini, z (maghrebskimi) novinarji. Cheikha Rimitti je bila namreč upravičeno mnenja, da so novinarji tatovi besed, ki z intervjuji le kradejo umetnikove besede in glas. Tako nekako mi je razlagal v zgodnji drugi polovici 90. let njen menedžer Nourredine Gafaiti v nekem pariškem bližjem predmestju, kjer sem legendarno starosto alžirske glasbe ujela na zelo intimnem koncertu v mali dvorani, v kateri je uživalo kakih 50 ljudi vseh starosti, povečini magrebskega rodu. Cheikha Rimitti je namreč kljub svetovnemu slovesu legende, mita in kulta povečini nastopala na slavjih, porokah in dogodkih za maghrebsko skupnost ter po malih dvoranah. Seveda je nastopala tudi po vsem svetu, od Japonske do ZDA, od desne proti levi in tudi po velikih dvoranah, a ne vedno brez nezgod. Gospod Gafaiti mi je tedaj namreč razlagal tudi, da je moral zaradi njene neuklonljivosti zahodnim tržnim in promocijskam metodam odpovedati marsikateri dogovorjen nastop v veliki dvorani, zgodilo pa se je tudi, da ni hotela na oder, dokler so bili v dvorani akreditirani novinarji, lahko pa bi si kupili vstopnice in prišli nazaj.[6] Kakor koli že mi je tedaj gospod Gafaiti razlagal o težavah z večno brezkompromisarsko upornico alžirske glasbe z ostrim in hudim jezikom, ki se ga je z vsem dolžnim spoštovanjem bal tudi Khaled, je Cheikha Rimitti občasno vendarle stopala v soj svetovnih žarometov – nazadnje spet od jeseni dalje, ko je predstavljala novo ploščo N'ta Goudami, ki je izšla 28. novembra 2005, ob izidu pa je obiskala tudi studio Radia Beur ter precej odgovorov v živahnem pogovoru kar zapela. In kot je dejal Khaled v hommageu legendarni šejki na prav tem Radiu Beur nekaj mesecev pozneje, je živela polno in plodno življenje, ki je osrečevalo mnoge, za seboj pustila celo zakladnico godbe in zgodb ter številno potomstvo (sedem otrok, ki imajo vsi otroke) in nas zapustila srečna in nenadoma, brez bolečin ter »odšla tja, kamor ji bomo (spet kot ponavadi) vsi sledili« – in vendar ostaja z delom in posnetki hkrati z nami za vedno.

TC Lejla Bin Nur

Opombe:

1 Tudi Remitti ali R'mitti ali Rmitti.

2 Cheikh (izg. šejk ali šikh), pomeni star in učen. Konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja so tako imenovali številne glasbenike, vsaj od 30. in 40. let pa tudi vse več glasbenic. Cheb (izg. šeb) pomeni mlad, tako so poimenovali Khaleda in druge, ki so v 70. in 80. letih prenovili in nadgradili repertoar cheikhov in cheikh. Khaled je pridevek Cheb odvrgel, ko je prekoračil 30. leto, medtem ko ga je Cheb Mami obdržal kot del (umetniškega) imena. Nova zvezda alžirskega in francoskega priseljenskega prizorišča Abdou, ki ga vsi kličejo Cheb, vztraja, da ni cheb, temveč cheikh, ker igra ta repertoar in so ga vzgajale meddahat (pevke za ženske druščine na dekliščinah ipd.). Zasledimo lahko tudi, da arabski tisk Rachida Taho, ki sicer navaja gasbo and guellal kot enega od številnih navdihov, medtem ko odločno (in pravilno) pravi, da ne igra raija, zdaj večkrat imenuje cheikh, sam pa se je v intervjuju z D. Caubet opredelil kot un meddahat (m. sp. za samostalnik, ki pozna le obliko v ž. sp).

3 »Še eno rundo, gospa, še eno rundo, dajte, gospa, še eno rundo.« Zgodbo in citat povzemam po članku Ponoči so vse pesmi sive izpod peresa Rabaha Mezouana z ovitka Cheikhine plošče Ghir el Baroud.

4 Prevod po francoskem iz knjižice ob koncertni plošči Aux Sources du Rai (IMA, 1994).

5 V 80. letih se je s skupino Carte de Sejour poklonil Cheikhi Rimitti s skladbo Rimitti, podobno tudi samostojno s pesmijo En Retard s plošče Made in Medina (2000) ter še katero.

6 To slišat, mi je odleglo, saj je stala vstopnica za koncert, na katerem verjetno ni bilo novinarjev, manj od škatlice cigaret, zato nisem niti izgubljala časa in energije z akreditiranjem, sem pa poiskala menedžerja in zaprosila za intervju po vstopu v dvorano.

CHEIKHA RIMITTI

N'ta goudami

GPM/Because Music, 2005

Legendarna Cheikha Rimitti, do 15. maja živ spomenik alžirskim godbam oranske regije iz prve polovice 20. stoletja, je novembra izdala še zadnjo redno ploščo, vse od zdaj naprej (in verjetno jih bo kaj) bodo posthumne. Če izpustimo tiste raritete, ki jih je snemala v domači Alžiriji, in razne neavtorizirane ali piratske izdaje, njenih plošč niti ni tako veliko. Predvsem znani in cenjeni sta še vinilni album Ghir El Baroud, ki je izšel v 80. letih pri Michelu Levyju in bil kasneje ponatisnjen na zgoščenki, ter koncertna plošča Aux Sources du Rai z nastopov od 11. do 13. februarja 1994 v Inštitutu arabskega sveta v Parizu. Ti dve prinašata Cheikho Rimitti v esenci in osnovni podobi tistega, kar pomeni: vez med ruralnimi in urbanimi godbami, med beduinskimi ter ženskimi zasedbami, ki so muzicirale ob slavjih in obredih, in (pred)mestnimi pevkami iz beznic in bordelov; torej pojem za rudimentarno gasbo in guellal ali stari rai v osnovni akustični podobi: pevka (pevec), ki pripoveduje (pogosto improvizira) zgodbe z zanimivimi pevskimi in pesniškimi zasuki ob spremljavi obeh omenjenih glasbil, piščali gasba in podolgovatega bobna guellal ter pogosto tudi bendirja in darabuke.

No, in potem so tu njeni novejši, modernizatorski podvigi, ko je tudi ona »elektrificirala« rai, ampak po svoje, in hkrati njen nov albumi po novih standardih, na katerih je sicer ob novih pogosto preuredila tudi svoje stare pesmi. Ti so trije: najprej njen »pravi ameriški« album Sidi Mansour, kot pravi, pri katerem sta sodelovala Robert Fripp in Flea iz Red Hot Chili Peppers, potem bolj koreninarski, a tudi s kitarami in sintetizatorji okrepljen Nouar iz leta 2000 in zdaj še podobno ozvočen in moderniziran N'ta goudami. Kadar so jo povprašali, kako to, da uvaja kitare in sintetizatorje, se sicer ni razburila, kot se je ob vprašanjih o relizanskem obdobju, o katerem povečini ni marala govoriti, vendar tudi ni odgovorila naravnost. Povedala je, da dela, kar pač hoče, da ji nihče ne ukazuje in zdaj hoče to – spremembe, in da je še vedno ona absolutna avtorica svoje glasbe, ki je še vedno gasba in guellal in jo tudi dela tako, da ji glasbeniki, ki jih izbira previdno in ki morajo biti na isti valovni dolžini, da lahko igrajo z njo, le sledijo, kamor pač gre. In tam, kamor je šla s ploščo N'ta goudami, je sicer zelo prijetno in tudi kvalitetno, v električnem zvoku rahlo spominja na Chebo Zahouanijo in zgodnji pop rai, tudi gasba pogosto zazveni ob trobilih in stari žar starega raija je mnogo bolj očiten kot pri (zdaj ne več) mladih, vendar če smo čisto odkriti in pošteni, je Cheikha Rimitti prva (in hkrati ena zadnjih) ter najboljša v tistem, kar je počela večino življenja, to je v rudimentarni stari gasbi in guellalu, ko se je kljub inherentni repetitivnosti žanra ne naveličamo dolge ure, v ozadju ali ob pozornem poslušanju. Medtem ko se lahko z elektriko obdana Cheikha Rimitti prijetno suka v ozadju vsakdanjih opravil prav tako dolge ure, ne da bi se je naveličali, nam utegne ob pozornem poslušanju kmalu postati dolgčas. A naj te ta kritična opazka ne zavede – tole je še vedno ena najboljših plošč alžirskega raija, kar jih je najti, in tudi ena boljših na tržišču svetovnih godb.

TC Lejla bin Nur