Letnik: 2006 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Janez Golič

BARRY ADAMSON

Stranger On The Sofa

Central Control International, 2006

Sproti, od plošče do plošče, je Barry Adamson prehajal od zgolj instrumentalne glasbe za izmišljene filme k vse bolj konkretnim realizacijam idej oziroma je med »značilne« filmske teme uvajal vokalne pesmi. Morda je začutil, da je njegova glasba izgublja smer, da se giblje brez cilja in namena. Pomagala bi vizualna komponenta, ampak njegova zgodnja glasba je znala to pričarati kar sama. Petje je najprej položil v usta drugih, že priznanih pevcev in pevk, kasneje je sam stopil k mikrofonu in s pridušenim petjem dodajal dimenzijo napetega pričakovanja. Torej je bilo njegovo petje le podaljšek instrumentalnih nastavkov in Barry albumov King Of Nothing Hill in As Above So Below ni rešil pred dokaj borno prodajo, ki je skupaj s kreativnim padcem pripeljala do prekinitve snemalne pogodbe z založbo Mute. Barry je tako nov album objavil v samozaložbi oziroma pri Central Control International in morda že zato, ker bo sam nosil posledice morebitnega (ne)uspeha, tokrat posnel poslušljivejšo ploščo. Barry Adamson je izvrsten glasbenik, aranžer, avtor, poznavalec vse mogoče glasbe, v tej smeri se mu res ni potrebno več dokazovati in vse, kar je že izkazal na prejšnjih šestih albumih, je zgoščeno na Stranger On The Sofa. So pritajeni, brezosebni nagovori, je orkestracija in elektro funk, so instrumentalni vložki, ki bi zlahka ozvočevali vsak film s poudarjenim suspenzom, in so pesmi, ki jih na prejšnjih ploščah ni. Prav pesmi, ki jih Barry tokrat odpoje z odprtim glasom, dajejo pečat temu albumu, ga določajo, po tem se ga bomo spomnili čez leta. Če bo kdaj objavil drugi del albuma »največjih uspešnic«, na primer Murky World Of Barry Adamson vol. 2, bo s Stranger On The Sofa zlahka snel pet ali šest pesmi. Ne le, da so tokrat pesmi izrazitejše in zapomljivejše, držijo diametralno nasprotni naboj kot mrakobne, kar srhljive instrumentalne skladbe. Praviloma se oboje izmenjuje; instrumentalu sledi optimistična pesmica in ta se nadaljuje v napetosti … Torej je Barry stopil še korak naprej, razširil je meje tistega, kar lahko še počne, in to zveni kot njegovo delo. Le malo jih je, ki bi zmogli tolikšno glasbeno širino in kljub temu lahko na slepo spustili iglo gramofona kjer koli na vinilki (s CD-ploščo so take skrivalnice pač težje izvedljive) in takoj uganili, da je to Barry. Naj si gre za zavestni spust v komercialnejšo glasbo ali za koncept diametralnosti, kar koli že Barry Adamson ponuja na tej plošči, zveni navdahnjeno. Še najbolj melodične pesmi so narejene z zvrhano mero okusa, daleč od načrtnih oblik večine pop glasbe danes. Zato se ni bati, da bi plošča Stranger On The Sofa poletela v vrhove lestvic najbolje prodajanih, je pa en tistih Barryjevih albumov, ki ne potrebujejo »pravega« trenutka, pravega razpoloženja za poslušanje. Sede kadar koli.

Janez Golič