THE ALARM

Under Attack

EMI/Dallas, 2006

Ime valežanske skupine Alarm mi odmeva v spominu na moja najstniška leta. Kot nadobudni panker sem takrat brskal po bratovi zbirki plošč in si širil obzorja. Med drugim sem naletel na njihov prvenec Declaration iz leta 1984, ki sem ga pogostokrat zavrtel na gramofonu z Big Country, Clash, New Model Army, Waterboys, U2, Cult. Njihove natopirane frizure so spodbujale moj entuziazem, medtem ko so me rjave žametne jakne z resicami prej odvračale, kot pa privlačile in me spravljale v dvome o njihovi postpunkovski pristnosti. Potem sem jim sledil le še na italijanskem glasbenem TV-kanalu Videomusic in kmalu pozabil nanje v prepričanju, da so se prodali. Minilo je tako rekoč dvajset let in čisto slučajno je v moje roke prišla njihova nova plošča Under Attack, s katero zaokrožajo šestindvajseto leto delovanja. Sprva sem pomislil, aha, še ena zbirka za obujanje spominov in oživljanje zimzelenih osemdesetih. Prebiranje podatkov pa me je presenetilo, saj gre za svež material, za nove avtorske skladbe, s katerimi fantje skrivajo svoja leta. Je že res, da so skozi devetdeseta bolj počivali in da lahko njihovo početje v zadnjih šestih letih označimo za ponovni shod, vendar pa ostrina in energičnost tega novega albuma postavi vse pomisleke na glavo. Alarm so od nekdaj bili zvesti liričnemu rocku in tako je tudi na Under Attack. Na njem so se izognili akustičnim detajlom, s katerimi so simpatizirali svoj čas, in jih nadomestili z elektrificiranim rockanjem. Z njim celo zaidejo h kakšnemu Bryanu Adamsu in celo Bon Joviju, vendar pa je celoten album zgrajen na osnovah, s katerimi so se prebijali iz anonimnosti v osemdesetih. Ostali so zvesti govorici svoje mladosti in ne morejo skriti svojega otoškega, britanskega in valežanskega porekla. Še več, postali so še bolj ostri in energični, kot je to zapečateno v mojem spominu. Alarm vračajo udarec!

BIGor