Letnik: 2006 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Marta Pirnar

RICHARD ASHCROFT

Keys To The World

Parlophone/Dallas, 2006

Nekaj let je naokoli in Richard Ashcroft je spet na sceni. Vrnil se je pravzaprav triumfalno. Keys To The World se je v prvem tednu povzpel na drugo mesto britanske lestvice, kar je za solo umetnika precej velika stvar. Še posebej potem, ko so kritiki njegov drugi album Human Conditions neprizanesljivo raztrgali, Ashcroftu pa očitali, da piše otročja besedila. Keys To The World pravzaprav ponuja vse tisto, kar smo dobili že na prvih dveh njegovih albumih: izjemno melodične napeve in besedila, polna kritične nastrojenosti do sedanjih družbenih fenomenov in zatekanja k dvema univerzalnima silama – ljubezni in glasbi. Težko bi rekli, da je v tekstopisnem smislu naredil poseben korak naprej. Njegovo pero se pravzaprav ne oddalji od črnogledih klišejskih verzov, kot je na primer »life is tough and love can be hard« (Why Do Lovers) ali pa »the world's so frightening, nothing's going right today as nothing ever does« (Break The Night With Colour); kot vedno pa ponuja tudi rešitev v obliki raznih nasvetov, kot so: »Take my advice, don't let 'em treat you like a fool« (Why Not Nothing). Dobro, lahko se seveda delamo norca iz njegovih enostavnih verzov, ki bi jih bolj kot dobesedno bilo treba brati v prenesenem pomenu. Konec koncev gre za umetniško govorico v pop-rock pesmi, v kateri posebnih intelektualnih presežkov res ne gre pričakovati. Zato se je veliko bolj smiselno ozreti na glasbeno kuliso, ki jo Ashcroft spretno opremi z za uho izredno prijetnimi melodijami, ob katerih postanejo besedila zgolj postranskega pomena. Za razliko od prejšnjega albuma sta z dolgoletnim prijateljem in sodelavcem Chrisom Potterjem tokrat poskrbela za nekoliko bolj dinamično mešanico pesmi, ki se ne preliva tako monotono, kot so to očitali Human Conditions. Že prva, Why Not Nothing, po svoji živahnosti in energičnosti prekaša cel prejšnji album, druga, Music Is Power, pa preseneča s posrečeno izbranim samplom Curtisa Mayfielda, ki pesmi daje odličen groovy-funky ritem. Programirani drobci v pesmi Keys To The World razbijejo povsem tipično Ashcroftovo melodično rock tehniko, ki je značilna za praktično vse ostale komade na albumu. Break The Night With Colours je tako povsem ashcroftovska lepotica, za katero ni čudno, da je bila izbrana za prvo malo ploščo, baladi Cry Till The Morning in Why Do Lovers pa poslušalca spet popeljeta v intimno spalnično vzdušje njegove duše, ki je vedno znova pripravljena razgaliti svoj »point of view«. Prav v baladah se kaže Richardova čedalje močnejša vokalna izraznost, ki pritiska na poslušalčeva čustva in ga spretno zapeljuje v njegov svet emocionalne nabreklosti, duhovne arogantnosti in umetniške kreativnosti. V svet, ki kljub svoji črno-beli ozkogledosti ponuja sprostitev in beg v lepoto glasbe. To pa je tudi eden največjih Ashcroftovih adutov, ki tudi v bodoče gotovo ne bo zamrl.

Marta Pirnar