Letnik: 2006 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Mario Batelić

BOSSA DE NOVO

Vivo

Goga Musica, 2006

Domač band, ki je štartal bolj kot ljubiteljski band nekaj zanesenjakov in zaljubljencev v brazilsko bossa novo (in sprva v precej drugačni zasedbi od današnje), je z letošnjim nastopom na abonmaju Glasbe sveta in hkratnim izidom prvenca pokazal veliko zrelost in dodelanost glasbene vizije. Morebitni očitki, da igrajo naši glasbeniki predvsem predelave mojstrov brazilske muzike (Jobim, Veloso, Oscar Castro Neves), takoj padejo v vodo, saj je v tradiciji številnih brazilskih slogov prav večno vračanje k standardom in samosvoja reinterpretacija le-teh. Pri tem so naši glasbeniki nadvse inovativni, hkrati pa ohranjajo značilnosti bossa nove: zadržanost vokala, pretanjenost instrumentalne spremljave ter razigrano neujemljivost ritmov. Zasedbo je pred leti zagnal pevec Primož Vitez, veliki poznavalec brazilskih novih valovanj, ki je k sodelovanju povabil nekaj manj znanih in tudi precej znanih glasbenikov, dejavnih tudi pri drugih projektih. Vitez je sicer profesor francoščine (tudi prevajalec), a se je portugalščine naučil sam ob poslušanju plošč in na terenu samem, torej v Braziliji. Zvočnost banda prinaša nekaj posebnosti; tukaj predvsem merim na harmoniko vsestranskega Draga Ivanuše, ki od skladbe do skladbe spreminja vlogo in barvo. Ivanuša včasih le minimalistično naznači smer melodije, drugič pa prevzame vlogo razkošnega barvanja in takorekoč drugega vokala. Tudi sam repertoar prinaša kar nekaj presenečenj, poleg brazilskih komadov so tu lepe, posrečene predelave v bossa ključu nekaterih domačih in »domačih« avtorjev od Privškove Ne prižigaj luči v temi prek portugalsko-slovensko zapete pionirske pesmice Perdao/Majska do Selme Bijelega dugmeta in šansona francoskega pevca Henrija Salvaorja. Bossa nova je izvirno najbolj zaživela kot ritmično in melodijsko nenavadno zveneče soglasje dveh strun – kitarskih ter tistih, ki se nahajajo v človeškem grlu. Če se tega zavedamo in se spomnimo najimenitnejših brazilskih predstavnikov (Jobim, Joao Gilberto), je toliko bolj pomembna dragocenost zvočno zaokrožene in jasno zveneče kitare Aljoše Kosorja. Ritmično »šekastost« podpirata natančen kontrabasist z lepo okroglim zvokom Marko Gregorič in inventivni tolkalec Mitja Vrhovnik Smrekar, sicer znan kot filmski in odrski skladatelj. Vokalno je Vitez zvest izvirnemu načinu petja s prijetnim nosljanjem, občasnim šepetanjem na meji slišnega; včasih se poslužuje zvočnega božanja, dodajanja k inštrumentalni spremljavi, drugič spet prispeva podaljšane tone, ki komad navidez vržejo iz začrtanega ritmičnega tira. Celovit občutek dopolnjujeta domiselna dramaturgija oziroma vrstni red komadov, ki se fino pretakajo drug v drugega in v katerem tudi omenjene predelave nebrazilskih komadov zazvenijo kot povsem »naravne«. Album je posnet v oddaji Jureta Longyke Izštekani ter v ljubljanskem lokalu Fraga in morda je edina pomanjkljivost albuma, da na posnetkih (z izjemo dveh zaključnih) – če se album že imenuje Vivo – ni slišati občinstva. Zato pa je band toliko bolj živ, šarmanten in čuteč. Lep in več kot obetaven prvenec, ki ne ponuja le vzorca, kako se poistovetiš z neko tujo godbo, temveč tudi, kako jo lahko narediš prepoznavno ter s skrbno izbranimi predelavami pesmi iz drugih tradicij opozoriš tudi na njeno univerzalnost.

Mario Batelić