BRINA

Pasja legenda

DruGod, 2006

Drugi album navadno predstavlja eno večjih preizkušenj v karieri vsakega, ki je kdaj koli izdal prvega. Nanj se obesijo vsa pričakovanja, ki naj bi potrdila ali zavrgla dotedanji položaj umetnika/ce. Ga bo pomnila zgodovina ali ga bodo še pred novim letom zaprašile police? Bo čez čas še videti kot Picasso ali zgolj kot kak nepomemben naivec? Bo njegov glasbeni DNK še vedno iz iste sanjske snovi? Bo nad-časen ali zgolj dolgo-časen? Bo presegel prvenec? Je res, da prvega ne pozabiš nikoli? Nemalokrat vsaj nekaj odgovorov na takšna in podobna, že skorajda ontološka vprašanja skriva prvi stik s ploščo. Prvo gladenje povoskanega papirja naslovnice. Neznatno šelestenje prstov, ki listajo po drobovju pisane besede spremnih knjižic. Obredni stisk gumba »play«. Trenutek tišine, ki ločuje glasbo od ne-glasbe ali skoraj-glasbe. In potem ... Slovesno dejanje prvega poslušanja je sila pomemben faktor, od katerega je mnogokrat (pa če si to želimo priznati ali pa ne) odvisna nadaljnja recenzentova milost ali nemilost. Z vsakim vnovičnim poslušanjem glasovi, ki prihajajo iz predvajalnika, dobivajo nove odtenke in razkrivajo ne-sliš(a)ne plasti, hkrati pa s takovrstno vivisekcijo izgubljajo svojo nedolžnost. Zato mora biti pisanje o ploščah, ki so se nas na takšen ali drugačen način dotaknile, načeloma tudi retrograden proces. Šele takrat postane odmik v veččasja, premerjanje dalj med takrat in sedaj relevantno. Poslušanje mora biti, da te sploh doseže in odveže, tako kot tudi kasnejše poigravanje z besedami, samotno opravilo. Tisti teman, utrujen in spolzek majski večer, ko so kolesa avtomobila v enakomernem ritmu požirala kilometre, se mi je prvič oglasila štimca Brinine Pasje legende. Polno je zadonela iz vseobkrožujočega zvočnega sistema, se nekaj časa vozila vštric z mano, potem pa prehitevala ali zaostajala kot švicarska urica za natančnim taktom brnečega motorja. Po mokri cesti so skozi meglene koprene poplesavale Kresnice, sirota Jerica, zaljubljene dečve, neuslišani mrtveci, Skesani hudodelec, razbojnik in njegova sestra, volički s srebrnimi parkeljci – eni od tukaj in drugi od tam doli. Brina Vogelnik jim je glede na značajske poteze ali (brez)izhodne situacije, v katerih so se znašli njeni protagonisti, vdihnila občutek za dramatičnost ali radoživost, sountrack usod pa so zrežirali izkušeni glasbeni (s)prevodniki Luka Ropret, Drago Ivanuša, Jelena Ždrale, Nino De Gleria ter Blaž Celarec. Mlada pevka se na novi plošči predstavlja kot skladateljica, (polege Eke Vogelnik) avtorica številnih besedil (le dve sta ljudski priredbi) in prepričljiva vokalistka, katere glas suvereno seže celo do punkrockovskih globočin. Njeno značilno petje, ki smo si ga doslej lahko predstavljali le kot eterično in zvončkljato vilinsko, tako tokrat prizemljuje zvočno trša, ponekod skorajda zrnata in razgibana glasbena podstat, ki se v domišljenih aranžmajskih prekucih poigrava tudi s tako raznolikimi žanri, kot so psihedelija (Kresnice), hardcore (Anka), funk (Legenda o srebrnih parkeljcih), tango (Zorja), medtem ko rdeča nit še vedno teče preko jazzovskega klobčiča. Po besedilni plati in senzibilni uglasbitvi, ki še poudari narativno moč poezije, posebej izstopa Poljanska balada Eke Vogelnik. Pesnica skozi zgodbo o utopljeni kuzlici ponuja enega redkih refleksivnih trenutkov o Nas (s tle) in Drugih (s t'm dol), oropanega vsakršnega neprepričljivega občutka romantike ali starosvetnosti. Poljanska balada je šansonjerski realizem, v katerem lahko marginalce odreši le še (pasja) smrt. Obenem mi dotična pesem vzbuja vprašanje o tem, kam in predvsem zakaj so iz repertoarjev domačih kantavtorjev in podobnih stezohodcev izginila družbeno angažirana in aktivistična besedila, ki bi si jih narod tako kot Poljansko balado na nacionalnem radiu zaželel slišati vsaj enkrat na teden. Pasja legenda vzbuja vtis veliko bolj dodelane in celovite plošče, ki ni več nastajala kot projekt zvenečih imen slovenske akustične scene tako kot njena predhodnica, marveč jo lahko smatramo kot rezultat intenzivnejšega muziciranja in prijateljevanja šesterice, ki misli in čuti, kar igra, ter igra, kar misli in čuti. Zato vas prav lahko zgrabi že v prvi prestavi.

Katarina J.