LILA DOWNS

La Cantina, »Entre Copa y Copa…«

Narada, 2006

Šest let je od tega, ko je mehiška pevka Lila Downs nastopila v Ljubljani. Tedaj je bila še popolnoma neznana, čeprav je imela za seboj že dve posneti plošči, ki pa sta obe izšli v samozaložbi v Mehiki. Slabo leto po tem nastopu je podpisala pogodbo z založbo Narada in pri njej izdala ploščo Border/La Linea, hkrati pa so ji ponatisnili še obe plošči iz samozaložbe La Sandunga in Yutu Tata/Tree Of Life. Lila Downs se je v tistem času ukvarjala s svojo dvojno identiteto, ki jo ponazarjata ameriški oče na eni in mehiška (indijanska) mati na drugi strani. Ta njena osebna kulturna dvojnost je postala širša prispodoba odnosov med Mehiko in ZDA, obremenjenih vse od leta 1845, ko so po vojni ZDA zasedle več kot polovico mehiškega ozemlja, na katerem pa danes navkljub ameriškemu talilnemu loncu vedno več ljudi govori špansko. Tudi na naslednji plošči One Blood/Una Sangre, za katero je prejela Grammyja, je še vedno prevladala ameriško-mehiška tematika. Mehiški tradicionalni zvoki so se mešali z ameriškim bluesom in španščina z angleščino. Lila Downs se je namreč v svoji mladosti napajala pri mehiških tradicijah, a tudi pri ameriškem rocku, saj je nekaj časa zvesto z ostalimi »dead headi« celo hodila po koncertih skupine Grateful Dead. Glasbenica je imela torej več kot dovolj osebnih izkušenj, da jih je lahko suvereno prelila v avtorsko glasbo. Še posebej prepričljiva je bila pri obravnavanju boleče rane mehiških ilegalnih prebežnikov, saj je morala nekoč v rodni Oaxaci tamkajšnjim Indijancem iz angleščine prevajati mrliške liste sorodnikov, ki so umrli na begu v ZDA. Obe prejšnji plošči sta imeli torej ob bogati glasbi tudi močan političen naboj, nepoznavalce Liline osebne zgodbe pa je pogosto motila ravno njena dvojnost, saj v njej niso videli neke jasne linije. Ti ljudje teh dilem ob njenem najnovejšem izdelku La Cantina, »Entre Copa y copa …« ne bodo več imeli. Gre namreč za stoodstotno mehiško ploščo, na kateri je ena sama pesem v angleščini, pa še ta je posneta tudi v španskem jeziku. Usmeritev Lile Downs v kulturo njene matere je vidna pri samem naslovu, ki se ne pojavlja več v obeh jezikovnih oblikah, ampak samo v španščini. Na plošči praktično ni več politike, zato pa je na njej zlita značilna mehiška duša, prepoznavna v kantinah, z neizmernimi količinami popite tequile, zategnjenim jokajočim glasom tamkajšnjih pevk in pevcev, kar vse skupaj trga še tako trdo srce. Lila Downs na plošči prepeva kar nekaj standardov velikih mehiških avtorjev, med katerimi je na prvem mestu Jose Alfredo Jimenez, med gosti je na harmoniki znameniti Flaco Jimenez, najdemo pa celo pesem s področja tako imenovanih »narco corridos«. Gre za pesem El Centenerio, ki jo v originalu izvaja skupina Los Tucanes de Tijuana, ena najpomembnejših mehiških narkomafijskih glasbenih zasedb. Največja moč glasbene ustvarjalnosti Lile Downs pa je ravno v tem, da je vse te skladbe nadgradila s svojim avtorstvom. Najprej gre za njen odličen glas (glasbenica je šolana operna pevka), nato pa za vplive sodobnih glasbenih zvokov, ki so izjemno prefinjeno in niti slučajno moteče vpleteni v njeno izvedbo. Občutke ob poslušanju te plošče bi še najlažje opisal na naslednji način: sedite za šankom mehiške kantine in ob zvokih glasbe iz džuboksa pijete tequilo. Ker čistega miru ni nikjer na svetu, se tudi ta glasba sem ter tja prepleta z zvoki, ki prihajajo iz lokala z druge strani ulice, v katerem za mladino vrtijo ritme sedanjosti od rocka do hip hopa.

Marko Jenšterle