Letnik: 2006 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik
DUPAIN
Les Vivantes
Label Bleu, 2005
Tout le monde je po naslovu in seveda svojem sporočilu nadvse primeren komad za uvod v najnovejši album francoske oziroma, natančneje, provansalske skupine Dupain, ki prav tako nosi poveden naslov Les Vivantes. Skupina si je v slabem desetletju delovanja s svojo brezkompromisno držo in doslednim poudarjanjem posebnosti in tradicije kulturnega okolja, v katerem najdeva navdih za svoje ustvarjanje, in hkrati z zavzemanjem za njegovo aktualno večkulturnost oziroma večetničnost izborila cenjeno mesto najprej na domačem, frakofonskem prizorišču, zdaj pa si ga pridobiva tudi na mednarodnem. V živo ste jih lahko preverili tudi na Drugi godbi. Dupain so eden tistih redkih francoskih bendov, ki je zrasel iz povsem lokalne sredine ter se nato v nekaj letih zavihtel na mednarodno prizorišče. Prihajajo iz enega izmed najbolj čarobnih »obsredozemskih« predelov, iz Provanse, in so zagrizeni »Okcitanci«, ki častijo svoj jezik in tisočletno kulturo, iz katere črpajo tudi glasbeni navdih. Na drugi strani pa se niso nikoli izogibali sodobnim izraznim pripomočkom, tudi elektronskim pomagalom za manipuliranje z zvoki ne. Tudi sam njihov glasbeni izraz je prav toliko »ljudski«, kolikor je rokerski in sodobno plesen. Zadnja leta živijo in delujejo v Marseillesu, natančneje prav v njegovem najbolj »vročem« »kvartirju« La Plana, ki je eden najbolj razbeljenih talilnih loncev vseh mogočih priseljenskih kultur, in so zagotovo najbolj vroč adut francoskega drugogodbenega prizorišča. Les Vivants je - če štejemo vse njihove diskografske izdaje – njihov peti album. Jedro skupine tvorijo: pevec in gonilna sila skupine Samuel Karpienia, ki igra tudi eno od izpeljank mandoline; lajnar Piere-Laurent Bertolino, ki daje njihovemu zvoku značilen pečat, ki pa je pri snemanju nekaterih skladb igral tudi balafon, bretonsko glasbilo »guimbarde« ter manipuliral z elektronskimi efekti; basist in pevec Noel Baille ter bobnar, tolkalec in pevec Samuel de Agostini. Četverici pa se je v posameznih skladbah pridružila kopica gostov. Tako v uvodni Tout le monde slišimo harmonikarja Christiana Maesa, ki se bendu pridruži tudi v naslovni Les Vivantes. V treh skladbah igra dodatna tolkala Bijan Chemirani iz skupine iraških bratov Chemirani; enkrat se jim pridruži še pevec Nabil Acef. V dveh skladbah zvok skupine značilno okrepi dodatni lajnar Pascal Lefeuvre; v dveh pa doda svoje grški igralec na liro Stelios Petrakis. Vsa ta sodelovanja dajejo vtisu, ki ga zapusti poslušanje tega albuma, še bolj univerzalno »mediteranski« priokus. Lokalnega, provansalskega, pa dodatno žlahtni sodelovanje tamkajšnjih pevcev oziroma kar pevskih skupin: znane ženske vokalne skupine Originale Occitana, najbolj znanega marsejskega zbora Lo cor de la Plana in moškega vokalnega kvarteta, ki skupaj s skupino odpoje zaključno Delit de langues. Les Vivantes je v vseh pogledih močan album, ki zelo hitro zleze pod kožo. Je pa tudi pomemben album, saj uspešno kaže v smer, v katero bi se morala razvijati evropska glasbena produkcija: izhajajoč iz posebnosti lokalnega, spoštujoč tradicijo svojega okolja, upoštevajoč splet aktualne evropske večkulturnosti, uporabljajoč sodobne in posodobljene izrazne pripomočke, ustvarjati v vseh pogledih ozaveščeno pa hkrati sočno in sporočilno bogato zvočno ponudbo.
Zoran Pistotnik