Letnik: 2006 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Marta Pirnar

ELBOW

Leaders Of The Free World

V2 Music/Dallas, 2005

Leaders Of The Free World je že tretji album manchesterske skupine, ki je s svojim melanholičnim rockom prišla na plan v približno istem času kot Coldplay in po krivici ostala v senci omenjenih kolegov in cele čete drugih, ki so se odločili za iste žanrovske smernice. Zakaj je temu tako, je težko reči. Morda zaradi nekoliko manj konsistentnega poslušljivega zvoka, ki so ga Elbow vsake toliko časa opremili z distorzičnimi obeski. Kljub temu je bila lepota njihovih sentišev in predvsem vokala boemsko-melanholičnega frontmana in tekstopisca Guya Garveya tako privlačna, da so Elbow vsaj v rodni Angliji znali opozoriti nase tako glasbene kot širše loge. V zadnjem času so se precej napajali v pomijah Guyeve razpadle ljubezenske zveze, ki je v veliki meri vplivala na njegovo ustvarjalnost in s tem seveda tudi na vzdušje na pričujočem albumu. Tako kot smo pri Elbow že vajeni, tudi na tem albumu ne manjka balad, na katerih pride Guyeva tenkočutna narava najbolj do izraza. V svojih čustvenih izpeljevanjih je tako neposreden, da se sama kar ne morem znebiti občutka, da ves čas z zanimanjem strmim v njegovo spalnico, v kateri se ne dogaja nič drugega kot to, kar smo vsaj enkrat v življenju tudi sami izkusili. In prav ta njegova neposredna lirika daje poslušalcu možnost identifikacije z njim kot nemočnim in ranljivim bitjem. »You've gone, gone and made a beautiful hole in my heart,« razgaljeno poje v My Very Best, »I will miss you the way you miss the sea«, zatrjuje v The Stops, Great Expectations pa se šibi pod težo prelepih metafor in že kar patetičnih izlivov, kot je »we exchanged a vow I love you I always will« ali pa »you were the sun in my Sunday morning«. Če ste se ob slednjih verzih nekoliko prestrašili, da album že meji na osladno patetiko, naj vas potolažimo. Leaders Of The Free World premore tudi dobro mero sofisticiranih pop-rock pesmic, v katerih se skrbno dozira napetost, ki na koncu preraste v veličastno zlitje izvrstnega pristnega rock zvoka. Že prva pesem na albumu, Station Approach, se iz počasnega tempa razvije v enakomerno ritmično rock mantro, v podobni zvokovni luči pa zasijeta tudi odlična Forget Myself in politično kritična Leaders of The Free World, ki je služila tudi za pomenljivo poimenovanje celotnega albuma. Prav te, nekoliko živahnejše pesmi, ki na trenutke zapeljejo na polje igrivosti (Picky Bugger in Mexican Standoff), tvorijo tisti vezni člen, ki ga album potrebuje za to, da zveni kot trdna zvočna celota, sestavljena iz dinamične palete občutij, pa naj si bodo ta še tako poudarjeno melanholična. Odličen album, njihov najboljši doslej.

Marta Pirnar