GOTAN PROJECT

Lunático

Ya Basta, Dallas, 2006

Priljubljenost latinskoameriških slogov se dandanašnji včasih giblje po tirnicah, globoko povezanih z godbeno mašinerijo ter modnimi in trendovskimi muhami (če ne vsaj enodnevnimi, pa vsaj enoletnimi). Vsi ti zunanji pogoji brstenja ali revitaliziranja nekaterih zgodovinskih slogov resda včasih skazijo ali vsaj popačijo izvirno glasbeno idejo, a nekateri muzičisti še kako dobro razumejo te pogoje in v svoje postmodernistične vizije tradicije vpletajo precejšnje odmerke nove krvi, ki določen žanr oživijo, ga zasukajo v novo smer in ga tako približajo novi publiki, ne da bi poteptali njegov izvirni šarm. Gotovo se francosko moštvo Gotan Project tega zaveda, saj že ime skupine, ki je le enostavna premetanka besede tango, kaže na samorefleksijo zaganjačev projekta, da ne igrajo (le) tanga, marveč samosvojo novo muziko, ki se izdatno napaja pri koreninah argentinske glasbe za ples. Francoska trojka Philippe Cohen Solal, Christoph H. Mueller in Eduardo Makaroff se je uspešno izognila pastem drugega albuma, še zlasti, če pomislimo na izjemno popularnost prvenca La Revancha del Tango (2001), ki je band takorekoč čez noč postavil na glasbeni zemljevid. Naslov novega albuma Lunático, čeprav so ga poimenovali po dirkalnem konju velikana tanga Carlosa Gardela, imenitno povzema vzdušje albuma: nočno »bluzenje«, dnevno sanjarjenje, prikrito razčustvovanost, ki so jo dosegli s številnimi komaj zaznavnimi zvoki, ki pričarajo vzdušje skrivnostnosti in nedoločenega pričakovanja. Album zveni zelo raznoliko, kot bi poslušali kakšno odlično zloženo kompilacijo ali, še raje, domišljeno sestavljeno radijsko oddajo ali didžejevski set – ne le zaradi žanrsko raznolikih gostujočih glasbenikov, temveč še bolj spričo domišljijske uporabe le-teh, saj je očitno, da je band veliko delal prav na posrečenem umeščanju glasbenih gostov v prav določene, kot zanj skrojene skladbe, ki kajpak poleg tanga vsebujejo mnoštvo plavajočih ostalin, odkruškov žanrov – od duba in rapa prek americane in kraftwerkovske elektronike do bluesa in šansona. Številčnost žanrov in gostov se ujema tudi s pestrostjo uporabljenih instrumentov; slišimo bandoneon, električne kitare, elektronske učinke, klavir, kontrabas, godala in raznolike vokaliste. Med slednjimi je tudi pevka Cristina Villalonga, znanka z njihovega prvenca, ki jo je slišati na polovici pesmi, na albumu gostuje tudi naš nedavni znanec, pevec tanga Juan Carlos Cáceres, tokrat z recitacijo oziroma »govorjeno besedo«, že uvodni komad pa prinaša morda največje presenečenje, saj v njem gostuje celotna zasedba mojstrov psihedelične americane Calexico. Če so na prvem albumu predelali temo Gata Barbierija za kultni film Poslednji tango v Parizu, so se tokrat lotili še ene kultne teme oziroma filma: Wendersovega Paris, Texas in Cooderjeve »zadete« glasbene teme (sicer povzete po komadu Johna Leeja Hookerja), ki imenitno sklene album. Slednje ob prvem poslušanju sploh nisem prepoznal, kar dovolj govori o avtorskih invencijah, ki jih band vnaša v svoje kalejdoskopske zvočne vizije. Gotan Project so z drugim albumom, čeprav smo nanj čakali pet let, pokazali, da niso le posrečena domislica ali band, ki lahko ustvarja le po enoznačni formuli. Na albumu Lunático so razprostrli skrbno niansirano in zgoščeno (a nikoli prenasičeno) zvočno paleto, ki uspešno koketira s številnimi slogi, hkrati pa band ostaja nezgrešljivo razpoznaven in unikaten.

Mario Batelić