HERBERT

Scale

!K7/Matrix Music, 2006

Vsak Herbertov album je vsaj deloma konceptualne narave. Na plošči Bodily Functions je semplal telesne zvoke, pri Arround The House so zvočni materal priskrbeli naključni predmeti iz hiše ali stanovanja, pri svoji predzadnji plošči Plat Du Jour pa je posnel zvoke hrane in embalaže, v kateri nam jo dostavijo velike prehrambene korporacije. Tukaj je Matthew Herbert lahko tudi izrazito političen, saj ima vsak njegov izdelek tudi protestno noto, pa naj gre za kritiko izkoriščevalske prehrambene industrije, ki nas sili v konzumiranje poceni in nekvalitetne hrane, ali pa za multinacionalke, kot so Gap, Shell, Starbucks in McDonalds, ki uničujejo lokalne identitete. Tudi njegov nov album predstavlja koncept razdalje oziroma odtujenosti v naših življenjih, Herbert pa ga začne s pogumnim namenom, da bi iz oblasti spravil britanskega premiera Tonyja Blaira, da doseže umik ameriških sil iz Iraka in da med pogonskimi sredstvi zagotovi primerno zamenjavo za nafto. Kot sam pravi, mu verjetno ne bo uspelo, toda kot vedno bo vsaj povedal svoje mnenje. Mogoče ne prav konkretno v besedah in stavkih, vsekakor pa nekje v podtonu songov, ki jih kot običajno izvaja njegova življenjska sopotnica Dani Siciliano, pridružita pa se ji še Neil Thomas in Dave Okumu. Na zadnjem komadu plošče, Wrong, je svoje vokale posodil celo Herbert, na zvočnem zapisu pa se bo z malce sreče prepoznalo tudi slabih dvesto oboževalcev njegove muzike. Skupaj z založbo K7 je namreč pred časom odprl telefonsko linijo, na kateri je lahko vsakdo pustil svoje sporočilo, Herbert pa je posneti material predelal v komad Just Once. Pridobivanje zvočnega materiala je vedno stvar postopka, ki je lahko pri Herbertu celo bolj zanimiv kot končni rezultat in tudi sam pogosto poudarja, da mu je snemanje zvoka veliko bolj zanimivo kot pridobljeni rezultat. Ta po pravilu zveni povsem sprejemljivo in konvencionalno. Sicer pa je Herbertov nov album Scale nastajal istočasno kot drugi samostojni izdelek Dani Siciliano, ki bo prav tako izšel pri založbi K7, le da šele po poletju. Dani je tudi na Herbertovem albumu pustila velik pečat, saj so njeni vokali v podobni funkciji kot na plošči Bodily Functions, s katero si je Scales tudi po zvočni plati najbližja. Herbert se vrača k bolj sprejemljivim in konvencionalno (če pri Herbertu sploh je kaj podobnega konvenciji?) zvenečim komadom, ki jih povrh vsega krasi še zelo razkošna instrumentacija. Ogromno je filmsko zvenečih godal in orkestralnih intervencij, ki komade do neke mere naredijo naravnost glamurozne. Prav zaradi uporabe akustičnih instrumentov Herbertove sampladelične metode nekako padejo v drugi plan, saj so v prvi vrsti zavzeti konvencionalni instrumenti: violine, oboe, klarineti, saksofoni in preostali instrumentarij, s katerim se je spopadel že pri svojem Big Bandu. Pravzaprav lahko tukaj povlečemo marsikatero zvočno vzporednico, saj komade preveva brezčasnost zimzelenih jazzovskih štiklov, obenem pa so s Herbertovim programiranjem trdno zasidrani v današnjem času. Lahko rečemo, da si angleški producent ni izmislil kaj prelomno novega ali revolucionarnega, saj se pretežno naslanja na svoje pretekle plošče in že zdavnaj izumljene producentske metode, a še vseeno je korekten in vsaj pri ideološkem delu vedno znova svež. Zvok pa je tako ali tako po Herbertovsko zimzelen …

Jure Matičič