MARK KNOPFLER IN EMMYLOU HARRIS

All The Roadrunning

Mercury/Multimedia, 2006

Marsikaj se lahko vprašamo o albumu, ki je nastajal sedem let in to v »pavzah« med drugimi opravili. Marsikaj se lahko vprašamo o albumu, ki premore pesmi, ki pred šestimi leti niso šle skozi sito za takratne diskografske podvige. In marsikaj se lahko vprašamo o albumu, ki je že pred izidom povzročal prave orkane v taborih privržencev tako imenovane »americane«, kozmične glasbe.

Precej pred izidom skupnega albuma sta Emmy Harris in Mark Knopfler posnela dve priredbi pesmi Hanka Williamsa, odlični in srhljivi izvedbi pesmi Alone And Forsaken in Lost On The River. Znašli sta se na kompilacijah, spodaj podpisani pa je upal, da bosta tudi na albumu in da bo na albumu še več podobnih priredb. Omenjeni sta namreč dišali po vuduju, po izgubljenih dušah in zombijih. Ko sem slišal prvo malo ploščo s prihajajočega albuma, sem bil strašno razočaran: This Is Us mi ni ravno delovala kot nekaj, kar bi bilo na nivoju prejšnjih Emmyloujinih stvaritev, sploh pa ne odličnega zadnjega Knopflerjevega albuma Shangri-La, ki je vseboval prave poeme. This Is Us se mi je zdela strašno poceni, na prvo žogo. In sem se bal, kaj bo. Oddahnil sem si šele, ko sem slišal še naslovno pesem, ki je fantastična, čisto v slogu zgoraj omenjenih priredb. Ko je prišel na police album, sem ugotovil, da je čisto avtorski. Večino zadev je podpisal Knopfler, nekaj mu jih je še ostalo s prejšnjih plošč, dve pa je napisala in sonapisala Harrisova. Eno od teh, Belle Starr, bi zlahka pogrešal, druga, Love And Happiness, je pa ena najlepših pesmi, kar sem jih kdaj koli slišal.

Nič, kar priznati moram: plošča All The Roadrunning je izpolnila moja pričakovanja. Ko sem jo poslušal kot celoto (avtorja sta jo zastavila kot nekakšne zapiske poročenega para srednjih let, ki potuje), je tudi This Is Us postala bolj smiselna, čeprav mi še vedno ni niti približno všeč in se sprašujem, zakaj vraga Knopfler vedno izbira slabše pesmi za predstavitvene male plošče? Preostala vsebina se sicer več kot oddloži za pomanjkljivosti Us in Belle Starr; pesmi kot Donkey Town, Beachcombing, I Dug Up A Diamond, Love And Happiness, If This Is Goodbye in naslovna so biseri v opusu obeh glasbenikov in dokaz, da je bila Knopflerjeva usmeritev pred desetletjem pravilna; njegov solistični opus ni obsežen, a zato tolikanj kvalitetnejši. Kar zadeva Emmy Harris, pa itak vemo: njen glas, čeprav malce bolj rezek in za odtenek manj »čist in lep« kot pred leti, je še vedno njen najmočnejši adut, z albumom Red Dirt Girl pa je pred pol ducata let dokazala tudi, da ima v rokavu tudi še kakšno avtorsko presenečenje. Kako dobro oba glavna junaka plošče funkcionirata kot duet, je morda najbolj vidno v refrenu pesmi Love And Happiness, je pa tudi res, da za živce ni zadnja leta nič boljšega kot glasova (in kitari) Marka Knopflerja in Dala Watsona. Knopfler še vedno ve, kako in kje je treba igrati.

Matej Krajnc