CATRIONA McKAY and CHRIS STOUT

Laebrack

Greentrax, 2005

SALTFISHFORTY

Orkney Twister

Cellar Records, 2005

STEVE BYRNE

Songs From Home

Greentrax, 2006

Pričujočemu trojčku zgoščenk iz škotskih logov, ki vam ga preko besed ponujam v posluh, sem v tokratni Muski namenila poseben stolpec predvsem zato, ker vsaka na svoj način odkriva nove koordinate lokalnosti – oddaljene in zato malček romantizirane ali nostalgične, predvsem pa senzibilne odtenke izkustev in domačega prostora (Šetlandski in Orkneyski otoki, severovzhodna »dorska« pokrajina), iz katerega mladi glasbeniki/ce izhajajo in v katerega se vedno znova vračajo po navdih. Seveda to ne pomeni, da so izvajalci/ka trdno vraščeni s koreninami. Od njih so ravno dovolj fizično (Catriona, Chris in Steve že dolgo domujejo v Glasgowu in Edinburghu) ali metaforično (Brian in Douglas - Saltfishforty) oddaljeni in obenem dovolj blizu, da se jih rodna gruda dotika na, lahko bi rekli, osvobajajoč način. Plošče Catrione McKay in Chrisa Stouta, Briana Cromartyja in Douglasa Montgomeryja ter Steva Byrna predstavljajo dejanje ozaveščanja lastnih (lokalnih) identitet, obenem pa razgrinjajo pahljačo glasbenih in kulturnih vplivov, iz katerih črpajo. Bistven presežek dosedanjih prevladujočih tendenc po odkopavanju in rearanžiranju starega lokalnega materiala je v obratu h »glasbeni etnografiji dóma«. Omenjeni kronisti-ustvarjalci tako z avtorskimi skladbami ali pesmimi, posvečenimi občutju domače krajine, lokalni historični zapuščini ali vaškim umetnikom in posebnežem, ustvarjajo nova glasbena narečja, ki so hkrati lokalna in globalna, njihova in naša. Lahko so blizu nekemu domačinu kot tudi nekomu z drugega konca sveta. In obratno.

Še ne tridesetletna Catriona in Chris sta glasbeni tandem že iz časov srednje šole in člana danes najbolj znane in čislane šetlandske skupinske violinske »razturancije«, imenovane Fiddler's Bid. Sad njunega dolgoletnega sodelovanja, instrumentalni album Laebrack, kar v šetlandščini pomeni kipenje morja ob obalo, je vznemirljiv dialog dveh tradicionalnih instrumentov – violine in harfe, spiritualno potovanje od doma na tuje in nazaj. Laebrack sestavlja devet kompozicij, stkank avtorskih in šetlandskih ljudskih violinskih biserov, pri čemer so inovativni jazzovski in klasični vložki na trenutke celo bolj tradicionalni od tradicije same. Chrisova lirična izraznost in prefinjeni, perfekcionistični načini fidlanja in lokovanja so kot nalašč ustvarjeni za Catrionino globoko, čuteče in prav tako tehnično bleščeče ter variabilno prebiranje strun harfe. Z do roba popolnosti prignano igro dveh glasov se mehko poklonita sicer razdrapani in siloviti naravi sredi Atlantika (harfovska imitacija stika morja in kopnega še posebej zažari v skladbi Spöndrift; End of the Line je podobno domišljen srečni konec neke poti v Švici), šetlandskim šegam in navadam (Chrisove rustikalne interpretacije stare poročne koračnice Bride's March, gusarske viže Smugglers in goslaških otoških hitov, kot sta Da Shaalds o Foula ali Hangman's Rell, zvenijo mojstrsko polne, sveže in tekoče) ter skladbam, ki so jih napisali njuni prijatelji in znanci in za katere se zdi, kot da so bile napisane zgolj zato, da jima zadrhtijo pod prsti (The Black Ship, Black Hat, Turns). Magična plošča, ki te obsodi na več poslušanj. Album, ki bi mu z veseljem prisluhnila tudi Tadić in Stefanovski.

Orkneysko navezo Cromarty-Montgomery že poznate (glej Musko, št. 1-2/05). Iz omenjene trojice sta stara znanca edina, ki bivata na otoku sredi oceana in sta zares »doma doma«. S prvencem Goose Music sta postala iskana dvojica na škotski folk sceni, svež material, ki sta ga snemala po dvoranah, lopah in spalnicah širom po otoku, pa sta obelodanila pod imenom Orkney Twister, v katerem poglabljata prvotno zastavljen folk'n'swing koncept. Kot je za škotske bende v navadi, so tudi na orkneyskem tornadu naslovni komadi povečini sestavljeni iz več krajših skladbic različnega porekla (avtorske ali ljudske), ki so učinkovito aranžirane, suvereno odigrane in strukturno dodelane. Rezultat je nadvse poslušljiva plošča, polna značilnega Douglasovega galopirajočega kavbojskega fidlanja in melanholičnih domačih viž. Sicer legenda Douglas včasih poprime tudi za čelo, tolkala, mandolino ali kitaro, vseeno pa ritmična baza ostaja Brian. S svojim perkusijskim načinom brenkanja ter rockersko zamazanim vokalom pogumno in učinkovito zapluži v divjo folk-swing ali mirnejšo blues vodo. Še najraje takrat, ko poje o zgodbah svojega vsakdanjika (Breadbin Blues, We Went Dancing, For You, Calling My Name). Seveda albumu ne manjka lokalnega duha – za tiste, ki se spoznate na obskurno geografijo, kot je orkneyska, in vam vaške čenče niso tuje, boste kaj hitro prepoznali jige in reele o krajih, kamor fanta zahajata, in o ljudeh, s katerimi se družita ali ki so jima ljubi.

Brian in Douglas sta se v zadnjih nekaj letih izkazala kot dobro utečen, zelo talentiran, ekspresiven in humoren glasbeni dvojec – nekakšna ukleščena različica irskih Four Men and a Dog. Za pravi preboj britanske folk fronte pa bi morala ubrati še kakšne druge stranske poti in zajahati še kakšnega žanrskega vranca več. Če si tega sploh želita.

Mladi Steve Byrne je kot magister etnologije dober poznavalec in prepričljiv interpret domačinskega izročila, kot občinski zastopnik za tradicionalne umetnosti v Edinburghu spreten organizator koncertov in festivalov, kot odličen kitarist, buzukist in pevec nepogrešljiv član mednarodno uveljavljenih škotskih folk skupin, kot sta Malinky in Emily Smith Band, zato je njegov samostojni projekt Songs from Home pravzaprav logična posledica vsega, kar ga obkroža in kar je pustilo neizbrisljiv odtis na Steva kot potomca škotsko-irskih staršev, kot Arbrothčana, kot glasbenika, kot človeka z nogami na trdnih tleh tradicije in glavo, dvignjeno k muzi umetnosti. Pesmi od doma so Stevov »hommage« rodnemu okrožju Angus – njegovi elementarni pojavnosti (rekam, pticam, vetrovom, drevesom, plodovom), duhovni in fizični geografiji okoliških mest, zgodovini malih ljudi, njihovim poetom in poetesam, ki so v lokalnem dorskem dialektu upesnili ritem posebnega prostora in časa. Kot dobro artikuliran govorec in pisec v knjižici albuma pojasni svojo fascinacijo nad prostorom, iz katerega izhaja. »Zame je kot pevcu občutek pripadnosti kraju ena najprivlačnejših sil, na podlagi katere izberem neko gradivo. Zanj se zdi, da oddaja avtentičnost in vključuje verjetje in strast, ki sovpada z mojim močnim občutkom malega kotička na škotski vzhodni obali, kjer sem bil rojen in kjer so me ves čas obkrožali raznorazni zvoki ...«

Steva tako spremljamo po poteh odhajanj in izgubljenih ljubezni, kot jih je začutil sam (The Ither Lass, Leavin Angus in the Mornin), ali pa so jih v zgodovino vpisali pesniki/ce, s katerimi se je seznanil preko mnogih pesniških zbirk, ki so ostale kot dediščina cvetoče anguške literarne scene v 19. stoletju. Po glasbeni plati se Steve zopet izkaže za pevca in glasbenika z izostrenim občutkom za dikcijo, ki jo narekuje zahteven pesniški material. Ritem in melodijo na nevsiljiv način in z izbranimi estetskimi konturami prilagodi vokalni ali instrumentalni matrici, pri kateri niti najbolj konservativen folk ne more imeti najmanjšega občutka o prisiljenih ali zamišljenih tradicijah. Za neškotskega, celo ne-vzhodnega Škota jezikovno zahtevna, a čustveno zrela, instrumentalno-vokalno minimalistična in atmosferska plošča, ki je morda še najbolj blizu bardski liričnosti legendarnega Andyja Irvina, bo zaradi svoje vpetosti v specifične lokalne kontekste prav lahko postala kurioziteta. Ali pa bo postala zgled mnogim drugim umetnikom/cam, ki v razsrediščenem svetu svoje sidro obračajo proti domačemu pristanu.

Katarina J.