DAVID MURRAY and THE GWO-KA MASTERS feat. PHAROAH SANDERS

Gwotet

Justin-Time Records, 2004

Nekaj manj kot 40 let prisotnosti na prizorišču sodobnega jazza je zadostovalo, da se je pihalec, skladatelj, vodja številnih zasedb, producent in nasploh vsestranski afroameriški ustvarjalec David Murray znašel v najožjem izboru tistih, ki so bistveno določali njegovo dosedanjo zgodovino. Še posebej se to (spet) kaže od konca prejšnjega tisočletja, ko je njegova diskografija po bolj sušnem, a nikoli povsem presahlem obdobju naravnost eksplodirala — in to v obeh njegovih osnovnih kreativnih smereh: v tisti, ki ostaja prepoznavno v vodah sodobnega jazza, in v tisti, kjer skozi posebej zaokrožene projekte raziskuje povezave med jazzom in glasbenimi praksami drugih kulturnih izročil. Zato je včasih težko ažurno preštevati vse njegove izdaje. Sicer pa se je v zadnjem obdobju svoje ustvarjalne poti posvečal nekako petim področjem. Na eni strani se je vedno bolj usmerjal k proučevanju in preigravanju jazzovske zgodovine. Temu ob bok lahko postavimo avtorske poskuse z »big bandom«, še vedno nastopa in snema tudi s svojim kvartetom, projektno pa je segel celo na področje sodobne opere. A za nas so tokrat zanimivejši njegovi projekti, povezani z nejazzovskimi glasbenimi tradicijami. V njih poskuša redefinirati svoje etnično poreklo in s tem seveda tudi kulturno ozadje svojega ustvarjalnega početja. V tem kontekstu smo se v preteklosti že srečevali s produkti, ki so bili rezultat njegovega zanimanja za afriške glasbe ter sodelovanja s senegalskimi in kubanskimi glasbeniki. Pa tudi s tistimi, ki so nastali iz njegovega zanimanja za »kreolizacijo«, za pojav, ki je posebej močan v frankofonskih predelih Karibov oziroma Antilov. V tem kontekstu je leta 1998 nastal album z deklarativnim naslovom Creole, leta 2002 njegovo nadaljevanje Yon-de, leta 2004 pa Gwotet. Album je nastajal jeseni leta 2003 v Kanadi, kjer je naslednje leto tudi izšel pri založbi Justin Time Records. Posnet je bil spet skupaj z guadelupskima mojstroma igranja na »gwo-ka« bobne Klodom Kaivuejem in Francoisom Ladrezeaujem. Ob tem pa gre morda za najmočnejšo zasedbo, kar jih je Murray v zadnjem času združil pri posameznem projektu. Tu je namreč še šestčlanska kubanska trobilno-pihalna sekcija, tu sta dva njegova dolgoletna sodelavca-kitarista — karibski Francoz Christian Laviso in Senegalec Herve Sambe, sodobno afroameriško jazzovsko navezo v zasedbi predstavljata basist Jaribu Shahid in Hamid Drake, kot poseben gost pa se je v treh skladbah izpostavil starosta radikalnih pihalcev, tenorski saksofonist Pharoah Sanders. Tudi repertoar, sestavljen iz osmih komadov, je avtorsko raznovrsten in obsega tradicionalne Murrayjeve in Kiavuejeve skladbe pa eno Sambejevo, svoj prispevek pa je dodal tudi Laviso. Res pa je, da je potem Murray sam vse zaranžiral. Že njihovi naslovi jasno pričajo o duhovni poti, ki so jo glasbeniki pri ustvarjanju tega albuma prehodili (mdr. Gwotet, Ouagadougou, La jwa, Djolla Feeling Herva Sambeja, tradicionalna Ovwa v priredbi Kloda Kiavueja): od Afrike preko Antilov v moderen afroameriški jazz; od suženjstva in kreolskega ozaveščanja do aktualnega samoizpraševanja o lastnem izvoru ter z njim povezanim poreklom svoje glasbe. Gwotet je z energijo nabita, dinamična, zvočno bogata, izvedbeno brezhibna, zanimivih domislic polna plošča, pri kateri nas še dodatno pritegne izkazana prizadevnost vseh sodelujočih pri njenem nastanku in je s tem več kot dostojno nadaljevanje te, leta 1998 začete ustvarjalne in diskografske zgodbe.

Zoran Pistotnik