Letnik: 2006 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Borja

NOMO

New Tones

Ubiquity, 2006

O raznih sodobnih, »revival« funk zasedbah sem že pisal, nazadnje sem recenziral album Step It Up avstralske zasedbe The Bamboos. Dejstvo je, da je ena od lastnosti popularnih godb cikličnost, in tako se razne zvrsti in stili vedno znova na novo izumljajo, prevzemajo, reciklirajo. V zadnjih letih smo tako priča (ponovnemu) razmahu funk in afrobeat zasedb iz vseh koncev sveta. Med bolj poslušanimi navedimo ameriški skupini Antibalas in Breakestro, britansko Quantic Soul Orchestra in avstralsko The Bamboos. Kljub mnogim analogijam pa so Nomo nekoliko drugačni od teh skupin. Niso tako povezani s subkulturo hip hopa in izkopavanja plošč (diggin' the crates). V njihovi muziki je slišati nekoliko manj funka, več jazza in afrobeata (tako so od zgoraj navedenih še najbližje newyorčanom Antibalas). Skupina Nomo prihaja iz Detroita, sestavlja jo osem članov multiinstrumentalistov (in veliko število občasnih sodelavcev, soigralcev), poudariti je treba, da imajo prepoznavno in udarno pihalsko sekcijo, ki predstavlja kar polovico jedra zasedbe. New Tones je njihov drugi album, pred dvema letoma so namreč izdali samonaslovljeni prvenec, ki je zbudil nekoliko zanimanja predvsem zaradi renomeja živih nastopov zasedbe. Vsi posnetki na plošči New Tones (z izjemo enega, The Book of Right On, ki ga je napisala Joanna Newsom) so avtorsko delo vodje zasedbe Elliota Bergmana. V primerjavi s prvo ploščo je tu Bergman očitno pustil glasbenikom več prostora za improvizacijo. Strukture komadov so sicer jasne, vendar pa nikakor niso rigidne, vsebujejo veliko solov, ohlapno aranžiranih delov. V bistvu imajo posnetki ponavadi uvod, refren, ki je največkrat udaren in se opira na pihalno sekcijo (neposredna referenca na afrobeat), potem svobodni del, kjer se zgodi marsikaj, in spet refren, ki vse skupaj poveže v bolj definirano celoto. V tej »sivi coni« med refreni pa je prostor za »jammanje« in (najpogosteje saksofonske) sole. Zvok skupine Nomo temelji na surovih bobnih, že skoraj himnično melodičnih pihalih in večplastnih tolkalih. Posebnost zasedbe so nedvomno sintetizatorske linije, ki so odlično vključene v sicer klasični izbor instrumentov. Še ena zanimivost pa so doma izdelana tolkala (»šejkerji« brez tona, posebne cimbale ...), ki so si jih posebej izdelali člani skupine. Založba Ubiquity nadaljuje s kvalitetnimi izdajami. Če je zadnji, peti del njihove znane kompilacije Rewind! nekoliko razočaral, pa so z albumom New Tones ponovno zadeli v polno.

Borja