ARVO PÄRT

Lamentate

ECM New Series, 2005

Z izjemo filmske glasbe in minimalističnih skladateljev je Arvo Pärt verjetno eden tistih sodobnih ustvarjalcev notirane in orkestralne glasbe, ki ga imajo v svojih zbirkah ljude, ki sicer tovrstne godbe ne poslušajo. Razloge je mogoče iskati v dejstvu, da je imel Estonec Pärt (podobno kot Alfred Schinttke ali Krzystof Penderecki) nekdaj auro disidenta. Svojo glasbo je skladal diktatom socialističnega realizma navkljub. Mikavno. Drugič, njegovo prvo zahodno ploščo Tabula Rasa (1984) je izdala prav založba ECM. S tem je Pärt dosegel zahtevno, toda eklektično občinstvo, kateremu prav ECM s svojo mešanico jazzovske, improvizirane, notirane, orkestralne in druge glasbe dobro služi. Tabula Rasa je gledala »nazaj« in »naprej« (npr. med drugim je priobčila Pärtov hommage Benjaminu Brittenu kot nekomu, ki je glasbeno stal na razpotju med tradicijo in modernizmom, tako kot stoji prav Pärt sam). Povrh vsega pa tudi ne gre pozabiti, da Pärt ni samo skladatelj, ki bi bil veren, temveč skladatelj, katerega vera predstavlja dokončno pomensko obzorje samega ustvarjanja. No, sama medigra logike glasbenega ustvarjanja na eni strani ter njene nereferenčnosti oziroma abstraktnosti na drugi napeljuje v absolutno, v nekaj, kar naj bi bilo onkraj svetovljanskosti; npr. J. S. Bach je poudarjal, da piše v imenu »božje slave« (»in rekreacije možganov«), sicer pa ga to ni prav nič motilo, da se ne bi nekoč pritožil, da je bila zima premila, da je premalo ljudi umrlo in da je tako prišlo do izpada pri njegovih prihodkih pisanja pogrebne glasbe … Od modernistov pa omenimo, da je sam Arnold Schoenberg videl glasbo kot »razodetje preroškega sporočila o višjem načinu življenja, kateremu človeštvo teži«; samega sebe pa kot skladatelja, katerega je »vrhovni komandant pozval, da stopi po veličastni cesti« svoje inovativne ustvarjalnosti. No, ne moremo pa tudi zanikati dejstva, da je za mnoge glasbenike vera način, da rešijo ne samo svoje eksistencialne krize, temveč tudi presenetljiva pota lastnega uspeha: mnogi uspešni ljudje zapadejo religiji tudi zato, ker si svojega uspeha ne znajo razložiti drugače, kot da so »izbrani«. Ob tem tudi ne gre spregledati dejstva, da je religiozna misel dandanes še vedno najbolj razširjena oblika utopične misli in po katerem je vera v posmrtno življenje lahko tudi odsev in sredstvo želje izboljšanja življenja na tem svetu. Tudi tukaj je temu tako. Prva skladba na plošči, Da pacem domine, je a cappella predelava gregorijanske pesmi iz 9. stoletja in svojevrstna invokacija želje po miru na svetu, ki jo izvaja The Hillard Ensemble. Druga skladba je res samo instrumentalna, hkrati pa je tudi ideološko mnogo bolj ambiciozno zastavljena. Predstavlja namreč Pärtov svojevrstni odgovor na kip Marsyas umetnika Anisha Kapoorja. Takojšna paralela, na katero človek pomisli, je, da imamo opraviti s primerom, podobnim Mortonu Feldmanu. Slednji naj bi namreč skušal prenesti nekatera načela in občutja Rothkojevega slikarstva v svojo glasbo. Toda Kapoor ne pušča načelnih oziroma strukturnih sledi v Pärtovem ustvarjanju – pač pa je veličina samega njegovega dela Pärtä napeljala v pisanje skladbe, ki naj bi glasbeno odsevalo človekovo majhnost ter minljivost, dramatičen ritem skromnega obstoja drobcenega trenutka, ki zaobjema rojstvo, bolečino, trpljenje ter smrt – dejstvo, ki ga Pärt ponazori tudi z interpolacijo klavirja (Alekseja Lubimova) ter orkestra Stuttgartskega radia, ki ga vodi Andrej Borejko, in ki se približuje sicer klasični formi klavirskega koncerta. In rezultat? Opraviti imamo z izredno uspešnim primerom programske glasbe, katere glasbeni stereotipi veličine in poduhovljenosti (a capella petje, fanfare, dramatični klavirski vložki) vseeno delujejo presenetljivo sveže.

Nikolai Jeffs