Letnik: 2006 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Marta Pirnar

PLACEBO

Meds

Elevator/Dallas, 2006

Placebo je eden redkih bendov, ki na vsake dve leti na trg lansira novo ploščo. In mnogi bi ob tem podatku lahko pomislili, da se je po desetih letih in petih studijskih albumih njihova kreativnost že povsem izžela. Pomota. Meds so nov dokaz, da so Placebo še vedno tako zagrizeni, izkušenj in napredka željni glasbeniki, kot so to bili pred desetimi leti, ko so glasbeno srenjo presenetili s suverenimi komadi, kot sta bila Nancy Boy in 36 Degrees. In kdo bi si mislil, da bo prevzetni in ošabni Molko dekado pozneje še vedno pisal tako ostre, okretne in domiselne verze, v katerih z nekaj besedami povzame stanje bodisi bolnega (Meds), zadrogiranega (In The Cold Light Of Morning) ali pa pretepenega (Pierrot The Clown) človeškega duha. Z vsako novo kitico se Molkova poezija zadrgne ob kakšen obrobni in že stokrat umetniško zlorabljeni fenomen, toda najsigre za še tako vsakdanjo outsidersko štorijo, iz nje vedno skicira inovativno risbo, v kateri mrgolijo trpeči in popačeni obrazi, s katerimi ne moreš drugega kot simpatizirati. Srhljivo. In hkrati estetsko. Prav zaradi te Molkove sposobnosti se glasba Placebo ne more ločiti na »živahne« alter pop štikle in »baladne« sentiše; kljub precej enoličnemu zvoku močnih kitarskih ritmov in precej subtilnih bobnov, od katerega Placebo ne odstopa, se v njihovi glasbi prelivajo različni odtenki pasivno-agresivnega razpoloženja, nemočnega, ranljivega in odvisniškega duha, ki svoje bedno životarjenje poslušalcu ponuja na pladnju in iz tega naredi pravo melodramo. Seveda se tako kot pri vseh prejšnjih albumih vse začne v hitrem tempu. Naslovna Meds je izrazito dinamična rock pesmica, značilna za njihov opus, poseben pečat pa ji daje skrivnostno žametni gostujoči vokal Alison Mosshart (The Kills), ki se presenetljivo dobro ujame z Molkovo omejujočo frekvenco. Slednja se tako kot vedno izredno dobro obnese v ritmično bogatih in nalezljivih komadih, kakršna sta bila v preteklosti na primer Pure Morning in Taste In Men, tokrat pa je to Infra-Red, ki z verzom »I'm coming up on infra red there is no running that can hide you« v poslušalcu naslika nevrotično frustrirajoč prizor bežanja oziroma lova. Molkov glas je tako kot vedno za nekatere moteč dejavnik, za druge pa spet slikovit interpretator čustvenih in moralnih zagat ter brezizhodnih situacij. Baladni toni v Pierrot the Clown v družbi z njegovim ranljivim vokalom se popolnoma ugreznejo v žrtev fizične zlorabe, o kateri poje pesem, podobno srhljivo iskrene podobe pa zaživijo v In The Cold Light Of Morning, pesmi o žurerskem pretiravanju in tipičnem sexs, drugs and rock'n'roll zavoženem lifestylu. Prijetno presenečenje na albumu je tudi pesem Broken Promise oziroma sodelovanje z Michaelom Stipom, čigar vokal tokrat ni tipično REM-ovski in se tako popolnoma podreja Placebovi ustvarjalni taktirki. Seveda moramo omeniti tudi francoskega producenta Dimitrija Tikovoija, brez katerega se Placebo na tem albumu zvokovno gotovo ne bi obrnili nazaj na svoje začetke in si spet privoščili veliko bolj alternativnega zvoka, ki ga je z leti vse preveč zasenčila udobna MTV pop-rock odeja. Meds torej v tem smislu pomeni pogled nazaj v Placebovo lastno zgodovino, ki je tako bogata, da se po njej gotovo splača še malo bolj pobrskati. In prav zaradi tega pogleda nazaj so Placebo v kakovostnem smislu spet naredili korak naprej, kakršen je pri skupinah z desetletnim stažem dandanes prava redkost.

Marta Pirnar