Letnik: 2006 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Matej Krajnc

JOSH RITTER

The Animal Years

V2 Records/Dallas, 2006

»Ko boste slišali novo ploščo Josha Ritterja, se boste vprašali: Kje neki se je skrival ta tip?« piše v obvestilu za javnost na uradni spletni strani omenjenega avtorja iz Idaha, ki je pred ploščo Animal Years izdal že dve komercialno bolj ali manj prezrti plošči Golden Age Of Radio in Hello Starling (2002 in 2003). Glasba Josha Ritterja na novem, tretjem albumu, ki je bil posnet na podeželju Idaha, produciral pa ga je Brian Deck, ki ga morda poznate kot člana benda Red Red Meat, je nesramežljivo socialno in politično kritična in v pesmih, kot so denimo Girl In The War, Idaho, Monster Ballads ali Thin Blue Flame »spominja« (v narekovaju zato, ker je to samo asociacija, ne epigonstvo) na nekatere najboljše akustične dosežke Brucea Springsteena in Neila Younga. Takoj je jasno, da fant ima kaj povedati in da to počne dobro. Ko že teče beseda o Ritterjevi politični/socialni ostrini; najboljši primer je kar uvodna pesem Girl In The War, katere besedilo govori o posledicah ameriške zunanje politike in to z imenitnimi bibličnimi in filmskimi referencami – Petrom in Pavlom in Laurelom in Hardyjem. Verjetno najboljši in najbolj pomenljiv verz, ki odlično povzema celotno ploščo, je: »Zdaj je pogovarjati se z Bogom približno tako, kot če bi Laurel Hardyja prosil za puško …« Tudi na videz ljubezenska balada Lillian, Egypt je lahko, če ploščo jemljemo tematsko (kar je nedvomno njen namen), nekakšna metafora za prikaz razmer v dandanašnji Ameriki. Josh Ritter to počne precej manj dušo božajoče kot Springsteen na albumu Rising, a precej bolj literarno in umerjeno kot Earle na Jerusalemu ali Neil Young na novi plošči Living With War. Sicer pa je tematika protesta proti ameriški zunanji politiki vsaj zame v glasbi dosegla vrh z albumom Toma Waitsa Real Gone in je zdaj težko povedati kaj takega, česar že ne bi vedeli, ali pokazati jezo, ki je ne bi prej izrazil že kdo drug. Poetika Josha Ritterja bo tako svojo nadaljnjo usmeritev morala iskati v drugih, še neizkoriščenih temah, predvsem pa s pomočjo literarnosti; ta je Ritterjeva močnejša točka. Na Amazonu si lahko ogledate videospot za pesem Wolves, ki nosi v sebi tudi nekaj zgodnjega, folkovskega REM-ovstva (mimogrede – tudi oni so eno svojih zgodnjih pesmi poimenovali bolj prispodobno: Wolves, Lower), vse skupaj pa tvori zares prijetno presenečenje; zadnji je nekaj resnične svežine v tej smeri med mlajšimi pokazal Rufus Wainwright, seveda pa ne gre podcenjevati niti Robbieja Williamsa in njegovih besedil, ki se žal večkrat porazgubijo v aranžmajih (Advertising Space). Kritiki Ritterja že cenijo (podobno kot mladega Springsteena), širše poslušalstvo pa ga bo, o tem sem prepričan, tudi spoznalo. Čeprav bi bilo morda po drugi strani za njegovo umetniško integriteto bolje, če bi ostal zgolj kulten. Plošča The Animal Years (pa tudi prejšnji plošči) lahko zaradi besedja, ki je tam, kjer mora biti, in je sveže in drugačno, funkcionira tudi kot neke vrste multimedijska pesniška zbirka – »Radijski valovi plujejo milje in milje / a zgolj prazne čolne prinašajo / kar koli so že tuhtali, preden so šli na pot / jim je nekje med notami ušlo« (Monster Ballads).

Matej Krajnc