SAMO SALAMON QUARTET

Two Hours

Fresh Sound Records, 2005

Ob Juretu Puklu, Igorju Bezgetu, Lenartu Krečiču, Vasku Atanasovskemu, Igorju Lumpertu in še kom je kitarist Samo Šalamon zagotovo tisti izmed tukajšnjih novojazzovskih glasbenikov, za katere velja, da najbolj smelo stopajo v smeri mednarodne jazzovske kariere, tlakovane z za tukajšnje razmere relativno številnimi uspešnimi domačimi projekti in izdajami plošč. Ob vseh razlikah jih večinoma združuje »newyorška izkušnja«, sodelovanja s kar precej znanimi in še več s perspektivnimi tamkajšnjimi ali evropskih glasbeniki ter še posebej vse bolj pogoste izdaje njihovih plošč pri založbah v na videz za jazz nenavadnih deželah, kot so Španija, Italija in Avstrija. »Na videz« zato, ker se je ravno v minulih nekaj letih pokazalo, da založbe z izjemnim posluhom za aktualno jazzovsko dogajanje – pa naj bo to evropskega, ameriškega ali npr. japonskega izvora – aktivno in zavzeto oblikujejo svoj program in ponudbo prav v deželah, za katere je še nekaj let nazaj veljalo, da so jazzovsko nerazvite in da - če že – diskografsko skrbijo za dokumentiranje početja svojih nacionalnih predstavnikov ter izjemoma za njihova sodelovanja z ameriškimi jazzovskimi zvezdami. A časi se spreminjajo; presenetljivo in pomembno. Tako danes ni nič nenavadnega, če pri portugalski založbi Clean Feed Records izide predzadnji album kultnega dallaškega trobentača Dennisa Gonzaleza z Oliverjem Lakom in Kenom Filianom, potem ko so zanjo snemali že Vinny Golia, Joe Morris, Bobby Bradford, Charles Gayle, Carlos Zingaro, Mark Whitecage, če naštejem samo nekatere tako na počez; medtem ko se pri španski Fresh Sound Records ob ploščah, pri katerih so sodelovali Tony Malaby, Ziv Ravitz, Michael Kanan, Craigh Taborn, Kenny Wollensen ali Mark Ferber, istočasno pojavi plošča Sama Šalamona s kvartetom znanih newyorških glasbenikov in s posnetki, ki so prav tam tudi nastali. Da pa se plošče slovenskih jazzarjev pojavljajo pri italijanskih in avstrijskih založbah ter da je tam ob Zlatku Kaučiču najbolj opazen prav kitarist Samo Šalamon, je zdaj že dovolj dobro poznan podatek. Skratka: slovenski jazz, kot si ga je zamislila mlajša generacija, se je v minulem (vsaj) pol desetletju dodobra uveljavil na mednarodnem prizorišču. Še najmanj prodoren je morda v programih prominentnih festivalov. Veliko bolje pa mu gre prav pri skupnih snemalnih projektih z ameriškimi in evropskimi glasbeniki ter pri izdajanju plošč pri tujih založbah. Album Two Hours je eden glasbeno prepričljivejših dokazov tega dogajanja; po svojem glasbenem dometu zagotovo med najboljšimi med njimi. Posnet je bil v enem dnevu novembra 2004 v nekem studiu v Brooklynu po anekdotičnosti polnih kratkih pripravah, ki jih sam Šalamon nazorno opiše v spremni besedi k albumu, in izdan čisto za konec lanskega leta pri že omenjeni prodorni španski jazzovski založbi v njeni posebni zbirki zgovornega naslova New Talents. In je res vse pozornosti vredno delo. Ne samo po tem, da so v kvartet z njim vstopili trije prekaljeni »mački« sodobnega ameriškega jazza: basist Mark Helias, bobnar Tom Rainey in malo manj razkričani, a nič manj kompetentni, opazno v ospredje ameriške jazzovske ponudbe prodirajoči tenorski saksofonist Tony Malaby, ki so svoj prispevek ponudili serviran na vrhunski način - s popolno prezenco svoji izvajalskih sposobnosti ter s polno zavzetostjo pri podoživljanju glasbenih del, sicer pri njih zagotovo ne ravno zelo poznanega avtorja. Vseh deset novih Šalamonovih skladb zazveni sveže in kompaktno ter predvsem povsem primerljivo z njegovim dosedanjim opusom. Kar nas posebej veseli, saj to dokazuje, da kitarist in skladatelj sledi, razvija in nadgrajuje svojo domišljeno avtorsko poetiko ter da zato njegova prejšnja dela v relaciji do tega niso bila splet naključij, trenutnega navdiha in možnosti, ki jih je ponujalo soigranje takratnih sodelavcev. Še zmerom relativno kratke skladbe, izmed katerih »ornettovska« The Lonely Tune seže najdalj – do pol osme minute – se seveda prepoznavno gibljejo med dvema temeljnima in dodobra preštudiranima avtorjevima izhodiščema: delom Johna Scofielda in Ornetta Colemana. Vendar ju avtor zlaga v trdno podlago skupinski igri kvarteta, v kateri ima vsakdo izmed sodelujočih dovolj možnosti in časa, da se izkaže; in da omogoči tudi samemu Šalamonu, da se pokaže kot izboren soigralec in solist. Two Hours je zagotovo nova pomembna stopnica na poti mednarodne prepoznavnosti njegovega dela, a predvsem tudi izdelek, ki ponudi slabo uro polnokrvnega »postornettovskega« glasbenega užitka, nadgrajenega s številnimi avtorskimi posegi in domislicami. To je nedvomno še en pomemben kamenček v vedno bolj gosto sestavljenem mozaiku mednarodno preverjenih prispevkov k rasti aktualnega slovenskega jazza.

Zoran Pistotnik