Letnik: 2006 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Marta Pirnar

SIDDHARTA

Petrolea

Menart, 2006

Izid Siddhartine plošče je vedno velik dogodek, pospremljen s hudim medijskim pompom, ki ga ponavadi zaženejo fantje skupaj z založbo. In, paradoksalno, potem za prvo malo ploščo izberejo singel, ki kritizira prav to medijsko pompoznost … No, toliko za uvodni premislek in iztočnico, da se ne morem znebiti občutka, da so se Siddharta s tole ploščo odločili odmakniti od hit kolekcij in pop pozornosti nazaj v bolj znosno klubsko zavetje. Album namreč nima kakšnih posebnih instant uspešnic, ki bi poslušalcu takoj prišle v uho z lahko zapomnljivo melodijo in refrenom. Namesto tega se skoraj vsaka od dvanajstih pesmi preliva v eklektični zvočni mešanici, ki jo še vedno diktira tipično siddhartino žaganje, vmes pa pricurljajo še razni posrečeni melodični zavihki, ki pesmi obogatijo in jim dajejo dodatno širino in veličasten čar. Že za uvodno OHM se zdi, kot da je nekakšna lepljenka različnih izraznih stilov in melodij, ki se končajo z izredno posrečenim punkerskim krikom. V glasbenem smislu je OHM izredno dober napovedovalec tega, kar sledi: surova in izredno kvalitetna rock melodika, ki le mestoma zdrsne v omejujoče pop vode in se zato razširja v veliko bolj inovativne planjave, v katerih ni čisto vse podrejeno refrenu. Prav zato je na albumu meni osebno težko določiti kakšen poseben hit. Če že, je to res Plastika, ki že od začetka junija odmeva po radijskih valovih, pa tudi Neznano, nedvomno najbolj pozornost zbujajoča in po mojem mnenju tudi najboljša pesem na albumu. V njej se namreč združuje vse tisto, kar je Siddharto naredilo za tako velik bend: v mistiko ovita besedilnost, ki jo spet nosijo besede, kot so volkovi, hudič, divja sla, divjaki, iskren obraz itd., domiselna vokalna »izgovorjava« besed (kjer Tomi besedo razpolovi in zadnji zlog poveže z naslednjo besedo), nekoliko popačen vokal, prefinjena melodija in odlično izbrana zborovska spremljava novomeškega mešanega pevskega zbora Pomlad. Neznan je gotovo hit poletno-jesenske slovenske glasbene kolekcije, zaradi katerega bo tudi manj pozorno občinstvo prisluhnilo celemu albumu. Posebno pozornost velja nameniti tudi pesmi Homo Carnula, ki jo v začetnih dveh minutah odlikuje klavirska spremljava in baladna izvedba, ki se v drugi polovici razvije v melodično pop-rock skladbico, in pa komad Tria, v kateri se Siddharta posluži standardne keltske melodike in mistike, v kateri imajo v besedilnem smislu spet prednost tipični Tomijevi verzi »in potem kot bi ogenj bili, moč ugasne luč, v podzavest je zapisan nagon, ki nas obnori«. Petroleia je kvalitetna in celostna plošča skupine, ki v vsakem svojem izdelku na novo definira svoje meje, ki se širijo in vase selektivno sprejemajo vedno nove ustvarjalne vplive. Petrolea potrjuje, da so, kadar spregovori glasba, Siddharta v slovenski rock ligi še vedno popolnoma upravičeno razred zase.

Marta Pirnar