STUART STAPLES

Leaving Songs

Beggars Banquet, 2006

Po solističnem prvencu Stuarta Staplesa izpred leta dni še ni bilo moč uganiti, kako se bo vnaprej vila pot nekdanjega pevca britanskih melanholikov Tindersticks. Pesmi, zbrane na lanskoletnem ploščku, so nastajale v daljšem obdobju in zvenijo kot osnutki, ki se niso razvili v pesmi, dostojnih za objavo na morebitni redni plošči Stuartove matične zasedbe, pa je bil solističen album pripraven za to, da se objavi vse, kar je že napisano in posneto v domačem snemalnem studiu. Medtem o dejavnosti Tindersticks ni bilo slišati. Sedaj, ko je Stuart objavil drugi solistični album, so morda že zgodovina. No, ljubiteljem ni potrebno žalovati. Prav Stuart je najbolje določal njihov slog, je nezamenljiv, če ne z besedili pa zagotovo s tem zamolklim baritonom, ki doni nekje iz globin vodnjaka. Težko si predstavljam, da bi Stuart počel kaj drugega in dosti drugače, kot je to ponudil na ploščku Leaving Songs. Odklon v soul in funk na nekaterih manj uspešnih ploščah Tindersticks je bil takrat nujen poskus širjenja lastnih meja in obenem opomin, da se je najbolje držati tistega, kar najbolje znaš, kar čutiš, kar si. In Stuart je naredil točno to, vrnil se je k elegantnemu slogu zgodnjih Tindersticks in ne čudi, da sta mu v pomoč prav dva člana teh in še Terry Edwards, ki je na zgodnjih ploščah skrbel za aranžmaje. Glede na to, da je ploščo tokrat posnel v Nashvillu s producentom Markom Neversom (Calexico, Lambchop), bi pričakovali odmik v country, ampak tega ni nič več kot ga je bilo kdaj prej. Sama »vrnitev k izvoru« bi bila premalo. Stuart se je tokrat izkazal še vsaj z dobrimi, če ne kar odličnimi pesmimi, ki imajo le to napako, da so izšle dobrih deset let po »klasičnih« napevih No More Affairs, She's Gone, Traveling Light, Jism … Le kako bi bilo, če bi Leaving Songs izšla pred tem ali če bi jo vsaj slišal prvo? Vprašanje, ki se mi poraja vsakič, ko poskušam ovrednotiti novo glasbo avtorja in izvajalca, ki ima za seboj že dokajšno bero plošč. Ali drugače, bi me Stuart sploh še lahko »zadel« tako kot so me Tindersticks prvič, ko sem jih slišal? Lahko le ugibam. Ne glede na to, da je Stuart ploščo objavil pod svojim imenom, si spremljevalni glasbeniki vzamejo kar nekaj godbeniške svobode. Že uvodna Goodbye To Old Friends (je to slovo od tistih starih prijateljev?) je aranžersko razgibana skladba, kjer se okusno prepletajo godala, kitara, klaviature in pihala, a nič od tega ne ruši ravnovesja, ki ga zahteva Stuartova interpretacija. Drugje, na primer v zadržani Dance With An Old Man, sploh ne potrebuje spremljave, le glas, ki ne more skriti s svetoboljem prikrite samovšečnosti. Ne manjka niti duet s pevko oziroma tokrat sta tako zapeti kar dve pesmi. Maria McKee si s Stuartom izmenjuje petje na način Traveling Light v This Road Is Long, Lhasa De Sela pa je prva, ki je s Stuartom zapela v drugo, ponovila sta duet s plošče Waiting For The Moon in That Leaving Feeling zveni kot nadaljevanje pesmi Sometimes It Hurts. Tokrat je Stuart po daljšem času dokazal, da mu ni zmanjkalo besed, na plošči ni instrumentalnih skladb, je pa res, da se besedila večinoma vrtijo okrog stokrat opevanih občutij oziroma bi z Leaving Songs pravzaprav lahko naslovil katero koli svojo ploščo, solistično ali še s Tindersticks. Morda je le z leti postal še bolj trpek, a obenem se zdi, da je povsem zadovoljen v tem svojem žalobnem svetu. Da sta trpljenje in žalost stanje duha, ki jima niti ne želi pobegniti. Naj še tako oznanja slovo, se pravzaprav vedno znova vrača k istemu. Kar je v njegovem primeru nadvse dobrodošlo.

Janez Golič