SCOTT WALKER

The Drift

4AD, 2006

»Bolje je objaviti eno dobro ploščo vsakih deset let kot vsako leto nekaj povprečnega,« je že davno tega izjavil Scott Walker. On bo že vedel, njegova glasbena pot je zavita, predvsem je peljala nekajkrat navzgor in še hitreje zdrsnila navzdol. Prvi komercialni vrhunec je sredi šestdesetih let dosegel s skupino Walker Brothers, njihov orkestrirani pop v rodni Ameriki najprej ni naletel na odprta ušesa, šele po selitvi na Otok so Walker Brothers naravnost zasloveli. Scott Walker (s pravim imenom Scott Engel), prvi pevec tria, je kmalu želel več, stopil je na samostojno pot in na začetku mu je kazalo nadvse dobro. Prvi štirje samostojni albumi, čeprav so bili to dokaj zahtevni pop izdelki, so šli vsi v vrhove lestvic najbolje prodajanih plošč. Potem se je zgodil nenadni padec priljubljenosti, panično iskanje nove založbe, iskanje avtorske pomoči in skorajšnji konec kariere. Sredi sedemdesetih je Scott ponovno zbral Walker Brothers in jih po nekaj letih spet razpustil. Zatem se umaknil takorekoč v ilegalo. Poslej se ni več pokoril pravilom glasbenega posla. Samostojni album Climate Of Hunter iz leta 1984 je celo najslabše prodajana plošča v katalogu založbe Warner. Za naslednji album Tilt je potreboval enajst let, a daleč od tega, da bi ta čas razmišljal, kako pritegniti širše poslušalstvo. Tudi ta album se je prodajal pod pričakovanji in nazadnje je Scott našel zavetje pri angleški neodvisni založbi 4AD. In spet smo čakali enajst let … Čakanje se je vsekakor izplačalo. Scott Walker je povsem na novo postavil vse ključne sestavine »popularne« skladbe. Petje je še vedno petje, a njegove melodije nimajo predvidljive smeri, ne stopnjujejo in ne sproščajo se po običajni poti, ampak jih Scott pelje po neki lastni logiki, katere se moramo šele privaditi, da v njej lahko uživamo. Pomaga poslušanje prejšnjih dveh plošč, ki še vedno vsaj na trenutke ponujata zapomnljive refrene in nas počasi navajata na to, kar je Scott dosledno uresničil na pričujočem ploščku. Njegov operetni bariton že sam vzbuja dramatične učinke, ampak Scott gre pri dramatizaciji do konca. Nikoli ne moremo vnaprej predvideti, kdaj se bo zgodil zasuk, kdaj bo dognano tišino presekal zvočni zid velikega orkestra ob pomoči elektrificiranega artrockovskega spremljevalnega ansambla. Zdi se, da Scott tudi te zidove zvoka prelaga intuitivno, da pravzaprav ni pomembno kaj, ampak kdaj. V nedavnem intervjuju za angleško revijo The Wire (lahko so ponosni, intervjuji s Scottom v zadnjih 20 letih so vsaj tako redki kot njegove uspešnice) je Scott priznal, da so mu večino časa pri kreiranju albuma pobrala besedila. Tu je najzahtevnejši, vsaka beseda, vsak zlog mora biti na svojem mestu in v pravem skladju z interpretacijo. Obenem besedila malo tega prinašajo na pladnju, polna so navezav na Scottove priljubljene téme, na film (pri dešifriranju je treba poznati kar celoten opus Ingemarja Bergmana), na tragične ljubezenske zgodbe, dotika se totalitarnih ideologij. Vse skupaj še najbolje povzame pesem Clara, edina, ki ji je na ovitku pritaknil pojasnilo. Claretta Petacci je bila ljubica fašističnega voditelja Mussolinija, ki je izrecno želela umreti skupaj z njim. Potem, ko so ju eksekutorji ustrelili, ju je na javnem mestu razmrcvarila še množica. Scott dogodek na svoj poetičen način prevede na splošnejšo raven in ga aktualizira z enim samim verzom: »Like what happen in America«. Dosti več Scott ne pojasnjuje, drži se onkraj dobrega in zla in poslušalca sili v razmišljanje. Tudi na plošči The Drift je dovolj snovi za naslednjih enajst let.

Janez Golič