Letnik: 2006 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Jure Matičič

THE YEAR OF

Slow Days

Morr Music, 2006

Še ne tako dolgo nazaj smo navdušeno poslušali B. Fleischmannov album The Humbucking Coil, nakar nas je dunajski producent hitro presenetil z novim projektom The Year Of, pri katerem gre pravzaprav za plodno sodelovanje nekakšne »all stars« zasedbe dunajskih jazzerjev in improvizatorjev. Gre za skupino glasbenikov, dobro znanih tudi iz ljubljanskih in mariborskih klubskih odrov, kjer so nastopali v različnih postavah, skoraj vse pa smo slišali tudi na prejšnjih Fleischmannovih albumih. Pri tem si omembo najprej zasluži dunajski glasbeni aktivist Christoph Kurzmann, ki je na plošči odigral nekaj klarinetnih delov, predvsem pa lahko slišimo njegove očarljive vokale, ki že ob prvem poslušanju spomnijo na Louja Reeda. Da primerjava obeh pevcev ni povsem zgrešena, je že pred nekaj leti dokazala plošča Welcome Tourist, na kateri smo Kurzmanna prvič slišali v vlogi pevca, nazadnje pa še Fleischmannov album The Humbucking Coil, ki ga je prav tako izdala založba Morr Music. Na nek način tudi The Year Of Slow Days (ime zasedbe in naslov albuma šele takrat, ko ju preberemo skupaj, pripeljeta do pravega vtisa) idealno ustreza estetiki te berlinske založbe, ki se giblje nekje med melanholično elektroniko, zmernim popom in na pol kitarskimi eksperimenti. B. Fleischmann praviloma priskrbi vse našteto, le da je sedaj veliko večji poudarek namenil akustičnim elementom, elektroniki pa je prepustil le spremljevalno vlogo, kar smo zaslutili že pri Humbucking Coil. Prav zato so na tem mestu relavantni tudi ostali člani zasedbe, instrumentalisti Burkhard Stangl (skriva se pod psevdonimom Paul Kling), Martin Siewert in Werner Dafeldecker, torej avantgardna druščina eksperimentalcev, ki pa v tem primeru nastopajo v povsem konvencionalnih vlogah. Sestavljajo počasne, melodične komade, ki poleg jazzovskih in elektronskih vložkov spominjajo na nekakšen alternativni country, morebiti na »americano«, kar je daleč stran od njihovih prejšnjih projektov za založbe Durian, Charhizma in Mego – torej najbolj radikalnih združb dunajskega glasbenega podzemlja, znanih po neusmiljeni zvočni dekonstrukciji in zvočnih ekscesih nekje med hrupom in absolutno tišino. Če pri poslušanju tovrstnih muzik pogosto podvomimo v prave glasbene kompetence izvajalcev, se The Year Of izkažejo kot povsem funkcionalni »muzikanti«, ki bodo blago vplivali na mnoga ušesa, željna ležernih, celo romantičnih blagozvočij. Moj pomislek je, da se je Fleischmann s to ploščo vrnil v zlato dobo dunajskega zvoka, kar pomeni, da mu je brez posebnih presežkov in inovacij uspelo narediti preprost in učinkovit album. Priporočamo ga predvsem za poletne popoldneve in večere …

Jure Matičič