DRUGA GODBA '06

Ljubljana, 13. 5 in od 30. 5. do 3. 6. 2006

Letošnja Druga godba je imela večinoma zelo kakovostne nastope, žal pa ne temu primeren obisk, kar zadnje čase sicer ni nič neobičajnega za Slovenijo, saj kvalitetne vsebine niso razlog za obiskovanje prireditev. Vzroke gre gotovo iskati tudi v dragih vstopnicah, pri Drugi godbi pa v vse prej kot vzpodbudnem vremenu in to ravno letos, ko je bila večina koncertov v Križankah. Koncert, ki je bil na sporedu dobra dva tedna pred začetkom festivala, je imel vlogo »animiranja« z že preverjenimi izvajalci, od katerih je vsak predstavljal svoj novi album, kar je bila tudi edina stična točka nastopajočih, saj glasbeno-kulturno in geografsko prihajajo iz različnih koncev. Otvoritvev večera je pripadla barviti senegalski zasedbi Cheikha Lôja, in sicer v nekoliko okrnjeni sestavi, kot smo jo videli v Ljubljani pred leti, saj med glasbeniki ni bilo saksofonista in dodatnega tolkalca. Kar pa se pri izvedbi nastopa ni poznalo, saj je poleg Cheikha, ki je ob kitari občasno urno tolkel tudi po timbalah, osrednjo vlogo prevzel njegov mladi sin na dveh vrstah tolkal hkrati – sabar bobnih in tami, govorečemu bobenčku. Sekstet je predstavil skladbe z vseh treh albumov, s poudarkom na zadnjem; slednji morda tudi najbolje govori o Lôjevih vplivih, od Konga in zahodne Afrike, do Kube in Brazilije. Zasedba je bila sicer uigrana in dokaj razpoložena, dobro pa se je razživela šele v zadnji tretjini nastopa, ko so si glasbeniki privoščili več dolgih instrumentalističnih »soliranj«, predvsem na tolkalih. Sproščeno izboljševanje izvedb skladb proti koncu nastopa bi zagotovo še nadgradili, če bi imeli več časa kot komaj dobro uro. Večer je nadaljevala skupina Brina,ki se je v skoraj celotni dolžini koncerta posvetila izvajanju skladb z najnovejšega albuma. Kot na Drugi godbi pred dvema letoma smo bili tudi tokrat priča dobri usklajenosti, sproščenosti in zrelemu nastopu pevke Brine in njene istoimenske zasedbe; pozna se, da vsi člani skupine sodelujejo pri ustvarjanju skladb in da so prekaljeni glasbeniki. Zdi se, da ima skupina vedno bolj izbrušen in samosvoj zvok, hkrati pa lahko ob glasnejših in izrazitejših bobnih ter kitari govorimo tudi o večji drznosti. Brina se namreč vedno manj drži »etno-fletno« glasbenih aranžmajev, poleg tega je v glasbi zaznati večji avtorski pečat. Pevkina igriva nežnost se zato še zdaleč ni izgubila, kar se je odražalo predvsem v nekaterih zelo subtilnih skladbah, kjer je bilo v ospredju poleg njenega glasu le nekaj glasbil. Po drugi strani pa je slednje v kombinaciji z udarnimi deli, kot sta recimo Neža ter Anka, ustvarilo ravno pravo dinamiko in zgoščenost koncerta. Boban i Marko Marković orkestar se je predstavil pod razširjenim imenom, a v standardni zasedbi. Nič več ni presenečenje, da je Marković mlajši z očetom v enakovredni vlogi v ospredju, kar je s svojim igranjem tudi dobro upravičil. Tokrat je bil Boban izredno razpoložen, orkester pa občinstvu s svojim, že v začetku hitrim in še pospešujočim tempom, »ni dal dihati« vse do konca koncerta, ko je Boban odpel še nekaj starih uspešnic. Če je orkester z igranjem grmel, sta oba Markovića, predvsem Marko, skrbela za bliskanje. Ritmična podlaga je variirala vse od kubanskih do funkovskih oziroma hiphopovskih vplivov z ostrimi vmesnimi prehodi, ki so jih mojstrsko izvedli in zabava, tako glasbenikov kot občinstva, je trajala vse od začetka do konca koncerta.

Prvi večer zgoščenega programa festivala je v Cankarjevem domu potekal v znamenju azijskih godb. Mariborska skupina Sagar je predstavila svoj zadnji album Ragas in je bila v primerjavi z nastopom pred leti na Drugi godbi tokrat dopolnjena z indijskima gostoma na tablah in violini. Instrumentalisti so bili dobro uigrani, pri skladbah pa je bila vidna razlika med tistimi, ki so bile avtorsko delo kitarista Bezgeta in so bile melodično nekoliko bliže jazzu, ter ostalimi, ki so bile močneje napojene z ragaškimi prvinami. Poudariti velja zlasti tablista Gyana Syngha, ki je s svojo neustavljivo energičnostjo dajal osnovni karakter vsem skladbam. Kljub dobri in sproščeni izvedbi bi si skupina verjetno morala zadati nekoliko bolj zgoščen oziroma krajši program na nastopu, ki ni bil posvečen samo njej; sledila je namreč še petnajstčlanska indonezijska zasedba Sambasunda. Na prvi vtis je nastop zaradi nevajenosti navade glasbenikov gamelanskih ansamblov, da se menjavajo pri igranju različnih instrumentov od skladbe do skladbe, deloval nekoliko kaotično. Konstantno je namreč ostala pri istih glasbilih le slaba polovica izmed njih. Repertoar skupine je bil resda javanski, vendar so svoj zvok uspešno obogatili tudi z regionalno in globalno sicer nezdružljivimi glasbili. Kohezivno in energično so zvenele instrumentalne skladbe, ki so temeljile na različnih navadah in tradicijah njihovega širšega domačega območja, najmanj pa je prepričal tisti del nastopa, kjer se je ob bolj plesno-pop ritmih na odru pojavila še pevka Rita Tila.

Obetavna napoved zabave ob ritmih legendarne spremljevalne zasedbe Egypt 80 pokojnega Fele Kutija ter prihod nove zvezde iz Nigerije, Seuna Kutija, je naslednji večer kljub hladnemu vremenu privabila v Križanke kar nekaj ljudi. Oder je napolnila sedemnajstčlanska zasedba, umanjkala je edino plesalka in spremljevalna vokalistka, Seunova mati. Orkester je zares zaživel šele po dolgem ogrevanju brez glavnega zvezdnika. Ta je po prihodu na prizorišče avtoritativno zavladal tako glasbenikom kot občinstvu, ki ga je kljub praktično popolnemu nepoznavanju njegovega avtorskega dela sprejelo zelo toplo. Tako samozavesten nastop si je nekdo pri triindvajsetih lahko pridobil le z dolgoletno prakso na odru, česar Seunu vsekakor ne manjka. Koncert je sprva ponudil več starejših skladb, ki jih je Egypt 80 »podedoval« še od Fele. Ob poslušanju in gledanju najstarejših članov zasedbe, ki jim zagotovo ni moč očitati pomanjkanja energije na odru, se je zdelo, kot da se vračamo vsaj četrt stoletja nazaj na Felovo lagoško sceno. S Seunovo prisotnostjo na vokalu in saksofonu so začeli izvajati predvsem njegove skladbe s sodobnimi družbeno-političnimi tematikami, a razumljivo še vedno ob »retro« zvoku zasedbe. Strukture skladb so bile izredno stabilne, na kar so nakazovali tudi vmesni prehodi, temelječi samo na kompleksnem prepletu tolkal, ki so že brez ostalih glasbil orisala glavne zvočne značilnosti. Ves čas je prevladovalo zelo dobro vzdušje med občinstvom, ki je doživelo razočaranje samo na koncu, ko se je skupina poslovila brez dodatka. Vsekakor lahko od lagoškega mladca (ob večjem številu svojih skladb in še večji kilometrini) v prihodnje pričakujemo še dosti več.

Naslednji večer je prinesel tri odlične in, razen delno prvega, akustične kvintete. Koncerti so minili ob zelo dobrem vzdušju maloštevilnega občinstva. Hrvaška skupina Kries z Mojmirjem Novakovićem na čelu je ponudila enostaven recept mešanja ambientalne elektronike in »eksotičnih« tolkal z ljudsko prizemljitvijo na vokalih, goslih in dudah. Ta kombinacija je kljub navidez skromni instrumentalni zasedbi proizvedla močan in dobro povezan zvok s pravo mero organskosti. Skupina se je tako dobro ognila tudi nekarakternemu etno-newageovskemu pristopu, ki ga je bilo ponekod slutiti na njenem studijskem albumu, obenem pa je ohranila veliko sodobne plesne ritmike. Novakovićevo energično pevsko prezenco je v dveh skladbah posrečeno dopolnil še zagrebški vokalni sekstet, klapa Grdelin.

V pogovoru za Musko (glej prejšnjo številko) je Eliza Carthy povedala, da ima do svojega ustvarjanja, vplivov in izrazja zelo neobremenjen, iskren in odprt odnos in to ponovila tudi dan pred četrtkovim nastopom, ko je imela v prostorih British Councila intervju v sproščenem ozračju. Povedano se je lepo odrazilo tudi na njenem nastopu s skupino The Ratcathers. Angleži so z neposrednim akustičnim zvokom predstavili tradicionalne skladbe z različnih koncev domovine. Program je obsegal izmenjavanje baladnih pesmi z živahnimi plesnimi jigi, kjer jim brez dvoma ni manjkalo občutka za dramatičnost in šaljivost. Mestoma so igrali s tremi violinami hkrati, basovsko ritmiko pa jim je dinamično dajala spremljava tube. Repertoar se je naslanjal predvsem na zadnja, bolj k tradiciji usmerjena Elizina albuma. Carthyjeva dobro obvlada tudi komuniciranje s publiko, ki jo je lepo sprejela, in sloves enega najbolj prodornih imen nove angleške folk scene je bil s strastnim in nepretencioznim nastopom zasedbe dobro potrjen tudi pri nas. Zadnja nastopajoča je mednarodni sloves že potrdila s koncertom na Drugi godbi pred leti in sodeč po tokratnem nastopu, je Suzana Baca še vedno v odlični pevski formi. Njen večinoma tih in krhek vokal je ob pretanjenem igranju spremljevalnih glasbenikov (tolkalca, akustični kitarist in basist) prišel lepo do izraza. Kakovosten nastop sta občasno začinila zabavna tolkalca, ki sta se poigravala kar na večstransko uporabnih živalskih čeljustnih kosteh. Nastop je poleg glasbe črncev obalnega dela Peruja prinesel tudi namige na druge vplivne glasbene stile, kot sta salsa in jazz. Zaradi mraza je na koncu ostalo le malo poslušalcev, a to Bace ni odvrnilo, da se ne bi graciozno razživela in razdala v najdaljšem koncertu tega večera.

Petkov večer v znamenju Afrike je otvoril malavijskih kvartet Donald Kachamba's Kwela Heritage Jazzband.Postregel je z malo zakladnico srčnih, okoli pet desetletij starih, zlasti bluesovsko obarvanih skladb, ki so jemale navdih na prostoru med Malavijem in Južnoafriško republiko in še dlje. »Predskupina« je predstavila še domačo različico kwele ter igranje na tradicionalni ustni lok; kot član skupine je nastopil tudi znameniti avstrijski etnomuzikolog, Gerhard Kubik. Ko so za njimi oder začeli polniti prvi glasbeniki »projekta« Desert Blues, so se Križanke že prijetno napolnile. Omenjeni projekt je bil sicer poimenovan precej neposrečeno in zavajajoče, nad čemer je negodoval tudi eden nastopajočih, Habib Koité, ki pač s »puščavo« nima nič opraviti. Primernejše poimenovanje bi vsebovalo besedo Mali, saj vse tri skupine izhajajo iz različnih geografskih in kulturnih koncev te zahodnoafriške države. Program je dopuščal predstavitev vsake izmed skupin posamično, glavni namen in večina časa pa sta bila posvečena združevanju različnih glasbenih praks sočasno na odru, kar je dalo dogodku edinstven pečat. Nastop je začel Afel Bocoum s svojo skupino Alkibar, ki je že v samem začetku navdušil z navidezno lahkotnostjo igranja akustične kitare in nežnega petja. Le-to se je prepletalo s še drugimi strunskimi glasbili – vse od kitare, do tradicionalne enostrunske njarke in njurkla. Po drugi strani je bila njegova godba ritmično zapolnjena še z električnim basom in kalabašem. Kmalu se je Afelu na kitari pridružil Habib Koité in ko se je končal prvi set Afelovih skladb, so začeli igrati Habibove. Na oder je prišla najprej njegova zasedba Bamada, potem pa je priplesalo še osem članov tuareškega Tartita. Tako Afel kot Habib sta ponudila občinstvu bolj bluesovsko obarvane skladbe, ki so dopuščale tudi več prostora za improvizacijo in spremljavo. Od takrat naprej so bile namreč skoraj vse skladbe vseh izvajalcev zaigrane v zelo uspešnem skupnem sodelovanju vsaj še dela drugih skupin. Za naše koncertne znance, Habiba in njegovo skupino, lahko že rečemo, da so bili »standardno« dobri, a so ob dodatnih glasbenikih zveneli še bolj razburljivo. Navdušujoči so bili tudi Tartit, poleg same glasbe precej tudi s svojo koreografijo. Gotovo najbolj izrazno pa je bilo igranje Bocouma in njegove skupine, ki je v uigranih kitarskih delih (tudi s pomočjo Habiba in Tuarega Mohameda Ise) enostavno blestelo tako v uvodnem kot zaključnem delu celotnega koncerta. Škoda le, da je mrzlo vreme preprečilo še daljšo izvedbo repertoarja, ki ga je karavana treh skupin imela pripravljenega.

Ob končno blažjih temperaturah se je v preddverju Križank zgodil še zadnji večer festivala, ki ga je začela domača skupina Caminoigra. Ta se je osredotočila predvsem na predstavitev svojega najnovejšega albuma, tako da je bila tudi zasedba na odru identična studijski. Resda gre pri skupini za zvok, ki je dobro razporejen, prijeten in čist, ter da so sami glasbeniki tehnično dobro podkovani, je pa skladbam manjkal distinktiven karakter. Mnogo se jih je namreč začelo z obetavno dinamiko in kompleksnostjo, ki se je hitro razblinila v precejšnjo predvidljivost. Za čas nastopa naslednjega, Beñat Achiary Tria, je bila publiki s strani organizatorja »zaukazana« tišina. Achiaryejevem petju sta pozorno sledila harmonikar De Ezscurra ter bobnar López, ki sta dodatno prispevala k ustvarjanju vzdušja napetosti in strasti. Slednje je bil sicer zmožen priklicati tudi Achiary sam s svojim vseobsegajočim razponom vokala, kar se je izkazalo že na njegovem solističnem recitalu istega dne opoldne v Mestnem muzeju. Ta nastop pa je dinamično kombiniral med melanholičnim »šansonjerskim« delom ter odprtimi in »divjimi« interpretacijami glasbenega izročila Baskov in Navajo Indijancev. Achiaryjev glas je impulzivno plaval od popolno temačnih globin do psihedeličnih višin, pri tem pa je s pomočjo instrumentalistov ostajal prizemljen. Temu presunljivemu nastopu je sledil rockersko nastrojen kvintet Dupain, ki je poleg bobnov in električnega basa vključeval še lutnjo in lajno. To je skupini nedvomno dalo izviren zvok, ki je sčasoma postal preveč »vkalupljen« in ne spreminjajoč. Medtem ko je lutnja služila za uvodne in ritmične dele, je zvočno prevladovala lajna, ki je spominjala na mešanico viole, dud, nykelharpe in še česa. Žal se je med nastopom nekoliko porazgubila vez med skupino in publiko, koncert pa je bil zanimiv in poseben predvsem zaradi glasbenega sprehoda od trans-sredozemskega sozvočja s kančkom reggaeja na začetku, do rockerske »psihedelije« proti koncu. Ob zadovoljivi kakovosti večine nastopov letošnje Druge godbe lahko za naslednje leto upamo samo na bolj naklonjene vremenske razmere ter več interaktivnih glasbenih dogodkov tudi izven omenjenih »matičnih« prizorišč.

Janez Pirc