JAZZ CERKNO 2006, POSTOJNA BLUES FESTIVAL

Od 18. do 20. 5. in od 26. do 27. 5. 2006

Dve uverturi v poletno glasbeno festivalsko norijo in družabljenja ob godbah vseh vrst, dva različna obraza. Oba festivala gravitirata proti primorskemu, no, vsaj proti južnozahodnemu koncu.Več razlogov za zadovoljstvo in glasbeno ugodje je nudilo jazzovsko Cerkno, kar ni presenečenje. Blues v Postojni se očitno še išče, ne nazadnje tudi v izboru izvajalcev. Nekaj je gotovo, v Cerknem je smer že utrjena, plod minulega dela se je pokazala za produktivno. Bistveno je, da vanjo verjame občinstvo. Načrti v Postojni se zdijo večji in ambicioznejši, kar se je tudi letos kazalo v prevelikem odru, če ne kar v produkcijskem razkošju in razsipništvu, ki si ga je privoščil močan organizator (turistični konglomerat okrog Postojnske jame). Prostor v zelenem parku hotelskega kompleksa jame je sicer idealen za glasbeni festival, podobno kot kakšen Otočec.

Festival v Cerknem je programsko gradil in občinstvo pridobival počasi, pri čemer je eden od dejavnikov večja univerzalnost predstavljenih godb, ki so blizu jazzu ali iz njega izhajajo. Stari plac v središču Cerknega je simpatično majhno prizorišče, ki se hitro napolni in ves čas daje vtis polnosti, bližine z izvajalci. Publika je zaradi narave godb pestrejša, a tudi bolj zavzeta in pozornejša. Narobe je blues za tukajšnjo publiko očitno (še vedno?, ponovno?) nekaj megleno oddaljenega, neotipljivega, njegovi »zlati časi« so že zdavnaj mimo. Senzibilnost mladih ušes je usmerjena v druge, sodobnejše glasbene svetove, ki zgolj še posredno črpajo iz bluesovske forme in specifične strukture občutenja. Tako je značilno primorsko udomačevanje in recepcija bluesa prek rocka na drugi, sobotni dan festivala po zaslugi reinkarniranih metuzalemov britanskega rocka Ten Years After privabilo blizu 2000 »starih« rockerjev. Dan prej je ob precej bolj bluesovsko širokem in zavzetem koncertiranju radoživih in zabavnih Angležev, pregnanega orgličarja Paula Lamba in The King Snakes ter ameriškega kitarista in pevca Michaela Burksa s spodobno dozo bluesovskega patosa in soulovskih manirizmov v park prišlo kakšnih 200 ljudi, ki niti približno ne zapolnijo prostora pod visokim odrom in zato pustijo vtis zevajoče praznine, mučen občutek oddaljenosti med glasbenikom in tistimi, ki vsrkavajo njegovo muziko. Recept za festival v Postojni se torej nekako ponuja: mednarodno priznano ime, glasbenik ali bend s kultnim statusom (med »pravimi« bluesovskimi izvajalci so le še redki živi), a to v ničemer več ne bi opravičevalo imena festivala. To se zdi bolj »ziheraška« izbira. Druga možnost je širjenje programa z zgodovinsko sorodnimi, včasih celo z antagonističnimi godbami, z zydecom, cajunom, folkom, soulom, funkom, countryjem, kar bi bila »ameriška« različica širitve. Njena prednost je tudi njena slabost, namreč nekakšen festival »ameriških« godb. Tretja je bolj podjetna in glasbeno širša; igrala bi na ozaveščenost občinstva in na raznolike pojavnosti bluesa v drugih godbah in bi blues in »bluesovskost« pojmovala širše; tako bi denimo posegla po dubu (zgled sijajnega dub-blues benda: Little Axe), avantbluesovskih muzikah, kakršno igra Elliott Sharp z bendom Terraplane, po drugačnem nemainstreamovskem in torej ne-postanem rocku ali celo po afriških godbah, ki so v svoj izraz vključile blues.

V Cerknem se pač poslušalec in organizatorji ubadajo z bolj prijetnimi skrbmi. V napovedi festivala smo zapisali, da letošnji program ni obljubljal zvenečih imen, a je zato obetal boljšo godbo. Napovedi so se uresničile, a tudi zadnji, ključni pogoj je bil izpolnjen – festival je bil vse tri dni solidno obiskan. Občinstvo mu očitno zaupa. Brez kopičenja besed velja izpostaviti nekaj nastopov, najprej sijajen, duhovit in glasbeniško premišljen solo recital Zlatka Kaučiča, ki je eno uro v šahu v glasbeni šoli držal občinstvo, ki ga je za to iskreno in pošteno nagradilo. Zatem drugo, morda celo najmočnejšo predstavitev vojvodinsko-srbskega kvinteta violista Szilarda Mezeija z dramaturško in kompozicijsko spretno vodeno »suito« v enem dolgem kosu. In za konec kontrast, ki bolj govori o drži, »stavi« jazzovskega benda, namreč med načinom igre, intenzivnostjo muziciranja, »atako« in močjo med švedskim kvintetom Explooding Customer in kvartetom domačega pianista Milka Lazarja, ki se je (okej, nevihta je resda pokvarila in motila nastop) prav »odlikoval« z anemičnostjo, nezavzetostjo, navidezno poduhovljenostjo, kjer je v samem izvabljanju tonov umanjkalo vse, kar je dala švedska banda. Lazar je predvsem boljši saksofonist kot pianist, a kot pianista bi ga bilo fino pogledati v duetu z Bojanom Goriškom, kjer igrata njegove komade. To bi bil zgleden domač donesek k pestrim godbam, drobnim iskanjem, ki jih je dal Jazz Cerkno.

Ičo Vidmar