Letnik: 2006 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: TC Lejla Bin Nur

LES MUSICIENS DU NIL

Exodos, Cankarjev dom, Ljubljana, 18. 5. 2006

Na svež majski večer se je za otvoritev festivala Exodos z le malo pretiravanja dogodil koncert mladega tisočletja. Pika! Enako kot na koncertu starega tisočletja v drugogodbenih Križankah leta 1993 si je tudi tokrat nastop Les Musiciens du Nil ogledala le peščica srečnežev. Žalostno! Ampak morda se priložnost za popravni izpit občinstva ponudi še pred nastopom 4. tisočletja, inš'allah – in tedaj je nikar ne zamudi, kajti Muzikanti z Nila morajo imeti močno barako; drugače si ne znam razlagati radostne vznesenosti, ki jo razširjajo med nastopi, pa tudi pred njimi in po njih. Kljub morda rahlo tveganim nakupom – ja, tudi tokrat so po koncertu ponujali domačo robo in se nato udeležili še otvoritvene zabave. Rahlo tveganim pa zato, ker sem na sicer silno lepem šalu šele doma opazila, da tudi nekaj piše, dveh napisov mi ni uspelo natančno razbrati, eden je tako stiliziran, da verjetno ve le stvarnik, kaj piše, četrti pa je bojda naslov za TV-oddajo Milijonar za Bližnji vzhod. Na srečo je šal še vedno lep, drugi, poklonjena ruta, pa brez napisov. Šukran (hvala), Muzikanti! Seveda predvsem za odličen in nepozaben koncertni večer, ki je bil enako izvrsten kot pretekli (pa tudi tisti s pariških Ramadanskih noči, ki sem ga videla le po televiziji, ni bil od muh) in vendar hkrati tudi silno drugačen (od obeh), čeprav prepoznavno in enkratno muzikantovski!

Tokrat sva namreč v drugem delu slišala in videla celo čisto pravo zasedbo tabla baladi, to je zasedbo treh mizmaristov z bobnarjem na tablo baladi, manjkala jim je le plesalka, saj te zasedbe povečini spremljajo plesalke ghavazije. (Odlično ghavazijo Jalilo sva videla leta 1993, a brez prave table baladi.) In kakor cenim celoten repertoar Muzikantov, tudi žar njihovih pesmi in epov v zasedbi rebabov, ki je osnovna, so mi taksimi z mizmarji res zelo pri srcu (tudi hudo plesni so, zato je težko zdržati pri miru, četudi so hkrati tudi silno zahtevni, plesno in poslušalsko), zato je bilo njihovo močno, neozvočeno (ozvočen je moral biti le bobnar) igro pravi užitek doživeti v živo, videti, kako se tišajo in dušijo z igranjem v tla ipd. In seveda tudi čisto brez plesa niso bili, zaplesali so namreč člani zasedbe rebabov (ki sicer vsebuje tudi tolkala, vokale, argul in suffaro), bolj po moško, kakopak, s plesom palic, in zelo zelo v redu, eden pa je celo vrtel boke in si jih prevezal, kot je po mojem vedenju sicer navada bolj pri ženskah. Repertoar je bil dokaj nov in svež, le malo »starih hitov«, novi pevci pa so prav tako odlični, kot so bili rajnki, z lastnimi specifikami in žarom.

Skratka, verjetno je odveč, če (še enkrat) zapišem, da je bil nastop Les Musiciens du Nil od prvega do zadnjega zvoka vrhunski, kakovosten in doživet – vsekakor več kot le zanimiv, čeprav je bil nedvomno tudi zanimiv. In spet – škoda, ker ga je slišalo tako malo ljudi. Ne zamudi tretje priložnosti, ko bo in kadar bo, inš'allah!

TC Lejla Bin Nur