JESU in FINAL

Menza pri koritu, Metelkova mesto, Ljubljana, 24. 5. 2006

Skupine Godflesh pri nas nismo videli nikoli, zato pa smo že dvakrat dočakali njenega polnopravnega potomca po imenu Jesu (naslovljen po zaključnem zapisu na poslovilni plošči Godfleshov, ki v francoščini označuje samega Odrešenika). Duhovni oče obeh je seveda vsestranski Justin Broadrick, nepogrešljiva figura znotraj angleškega podtalja in udeleženec gomile raznoraznih projektov (mdr. Techno Animal, God, Ice, Youpho, Curse Of The Golden Vampire ...), ki je tokrat s seboj pripeljal svojo solistično odpravo Final, s katero je še kot frkolin naredil prve glasbene stopinje. Začetni ceremonial je torej pripadel Justinovemu utelešenju v obliki Final, ki na vsake kvatre naplete kakšno instrumentalno stvaritev, kot se je pripetilo z letošnjo objavo dvojnega albuma 3 pri Neurot Recordings (založba članov Neurosis). Brenkalo, laptop, droben snop svetlobe ter kapuca, poveznjena prek protagonistovega čela, so nas pospremili v ezoterična prostranstva t. i. »dark ambienta« oziroma »izolacionistične« glasbe. S procesirano, modificirano kitaro in negibnim posedanjem na stolu (ter kančkom »zelene radosti«) je Broadrick zatopljeno vzpostavljal stik z onostranstvom, zato ni čudno, da ni povzročil najboljšega odziva z naše strani. Nekateri so očitno alergični na sanjavo kitarsko plenkanje, ko v zraku ni hrušča in trušča, še zlasti, če nikdar niso občutili transcendentalnih globin izpod rok starešin Tangerine Dream, Ena ali kakega Frippa. Sam prostor Korita ni (bil) najbolj primeren za tovrsten špas (tudi ozvočitev ni bila ravno posrečena), vendar je bilo ambientalno donenje Final povsem ustrezno (blagodejno) mazilo za nadaljnji obračun z Jesu. Lani je njihov nastop (pred protežiranci Isis v Media parku) povečini zvodenel zaradi kriminalno slabe zvočne podobe in porajala se je močna bojazen, da se to kani ponoviti tudi pri »koritarjih«. Toda že pri uvodni We All Faulter so bili dvomi razblinjeni, saj so se Jesu oglasili z zelo spodobnim zvenom, dodatno oboroženi z novim EP-jem Silver ter (prejšnjič izostalim) bobnarjem Tedom Parsonsom, ki je nekoč butal v Swans pa Killing Joke in Prong. Učinek glasbe Jesu je relativno blizu rajnkim Godflesh, ki so bili do kraja izpopolnjeni v brezosebni, »over the top« težini industrijskega metala, s to razliko, da so Godflesh prisegali na mehaničnost in hladnoto, Jesu pa so se nagnili k organskosti ter (čedalje manj prikriti) melodičnosti. Sicer Justin še vedno pridno uporablja računalniške matrice, a v celoti gledano je bil nastop v Menzi docela rockerski (mimogrede – Jesu je trenutno osamljen rockovski projekt Justina). Nemara je bilo tako zaradi njegovega »čistega« glasu (na ploščah je tehnološko obdelan), ki ga je vztrajno podlagal s svojimi »zaščitnimi« kitarskimi fintami. Dodajmo temu še nizkofrekvenčno basiranje Diarmuida Daltona ter ekonomične, a izjemno čvrste udarce Parsonsa in slika je skoraj popolna. Skoraj! Treba je še razjasniti, da ni šlo za koncert privlačnih rockerskih poskočnic, ampak za pravcate kilometrske mrtvaške koračnice. Jesu so namreč usmiljenja vredni počasneti (doomerji so za njih malodane vajenci!), ki te v trenutku pomendrajo z božansko bridkostjo, a so pri tem tako zaverovani in pristni, da jih je pravi užitek gledati ter poslušati. Koncert je minil brez večjih odstopanj v tempu in kakovosti izvedbe, zato pa s toliko večjim deležem hipnotičnih maratonskih repeticij. Slišali smo večino njihovega čudovito turobnega gradiva (album + dva EP-ja), na koncu je zmerno obljudena postojanka na Metelkovi celo družno s trojico pritegnila »prikupni« (edini) verz iz finalne Walk On Water. »Be there for your summer. Be dead by your winter,« se je glasil. Presenetljivo je spoznanje, da na prizorišču navkljub raznolikemu občinstvu ni bilo zaznati enega pravovernega metalskega obličja, čeprav je bil Justin Broadrick med ustanovitelji najhitrejšega benda na svetu – Napalm Death. Očitno se metalci ne bojijo hudiča, Satana in podobnih prikazni, ustrašijo pa se odkritosrčnih, resničnih žalostink brez olepšav in okraskov. Morda pa samo ne marajo glasbenega zorenja.

Osvobajajoče, verodostojno in z veliko mero dostojanstva!

Robsetić