SPRINGSIX

Dom in Berg, Gradec, 25. 5. 2006

V Gradcu se je od 24. do 28. maja odvila že šesta edicija njihovega festivala elektronske muzike Springsix. Kot vsako leto doslej je bil program precej impresiven, čeprav nedvomno ni obljubljal toliko kot v zadnjih letih. Letošnji vrhunci festivala naj bi bili: Coldcut in njun svež živi nastop, ki spremlja ploščo, ki sta jo posnela po večletni suši, veteran detroitskega zvoka Carl Craig, na novo zastavljeni act britanskega kolektiva Bugz in the Attic, Felix Da Housecat, Princess Superstar, Dj Hell, Christian Vogel in mnogi drugi.

Mi smo se v Gradec odpravili na nastope Carla Craiga, ekipe Bugz in The Attic, Scratch Pervertsov in domače podpore. Torej, precej pestro zastavljen večer detroitskega tehna in deep housa, brokenbeata in hiphopa.

Uvod v četrtkov program je bil večerni pogovor s kultnim detroitskim producentom Carlom Craigom. V Gradec ga je povabila Red Bullova glasbena akademija, institucija, ki kot del Red Bullovega svetovnega marketinškega stroja vlaga ogromne količine denarja v vsakoletne delavnice, predavanja ... Cel pogovor je bil precej konvencionalen, moderator je zastavljal pričakovana vprašanja. Zanimivo pa ja bilo slišati o zgodnjih letih sodobnih klubskih kultur, kako je Carl leta 1989 potoval po Evropi skupaj s svojim mentorjem Derrickom Mayem, kdaj je izgubil nedolžnost, o svojih izkušnjah z industrijo, kako se je opekel pri »major« založbah, kaj dela v zadnjem času in kako aranžmaje svojih produkcij ne podreja tehničnim zahtevam didžejske prakse, saj včasih dela dolge atmosferske intre.

Zvečer se je dogajalo v treh različnih klubih, mi smo se, kot sem že omenil, osredotočili na dogajanje v Dom in Bergu, saj smo menili, da tamkajšnji line up obeta največ. Ogreval je avstrijski didžej Joachim Knoll s svežo in nekoliko dolgočasno selekcijo brokenbeata. Nastop je bil tudi zaradi sobne jakosti zvoka nekoliko medel, izključno v funkciji napovedi prvega headlinerja, kolektiva Bugz In The Attic, ki je prišel na oder nekaj po polnoči. Ta ekipa producentov, glasbenikov in didžejev prihaja iz zahodnega Londona in velja za steber brokenbeat scene, ki se je od tam razmahnila po celem svetu v zadnjih, recimo, petih letih. Sestavlja jo kar zajeten kupček posameznikov. Njihov živi nastop je zastavljen povsem na novo, v Gradcu so prvič nastopili v prenovljeni postavi. Za matrice je skrbel Daz-I-Kue, eden bolj nadarjenih in dejavnih producentov ekipe, na klaviaturah, Tritonu in analognem Korgu, je igral frontman zasedbe Kaidi Tatham, ki tudi sicer velja za njihovega najboljšega klaviaturista. Pomagala mu je še ena klaviaturistka, ki je na Yamahinem električnem klavirju in moogovem sintetizatorju skrbela predvsem za ritmične akorde, kratke pasaže in seveda efekte. Poleg tega so bili na odru še trije vokalisti, dve pevki in MC. Nastop je bil izjemno živahen, vsi nastopajoči so poplesavali, se smejali, instrumentalisti so se tudi menjali na pozicijah, igrali hkrati na isti inštrument. Bugz in the Attic so odigrali nekaj svojih hitov, kot sta Sounds Like in Booty La La, s katerima so začeli, in material z nove plošče. Nedvomno imajo bogat zvok z izvrstnimi bas linijami in zanimivimi ritmičnimi vzorci. Vendar pa je glasba precej osladna, najmanj prepričljivi so vokalni aranžmaji in besedila, ki so neverjetno naivna. Nekateri refreni so moteči, saj nekoliko pokvarijo sicer povsem spodoben komad. Prav zaradi teh vokalnih lastnosti je nastop nekoliko spominjal na acid jazzerske zasedbe devetdesetih let. Bugz in the Attic naj bi z novo ploščo, ki izide v kratkem, ciljali na vrhove glasbenih lestvic in njihov živi nastop je očitno del te strategije, saj je poppy in všečen, morda celo preveč simpatičen. Na odru jih je sicer zabavno gledati, vendar pa na koncu nisi povsem prepričan, ali njihov nastop morda ne meji že na nastopaštvo.

Po kratki pavzi se je na odru pojavil Carl Craig. Kot mnogi drugi didžeji se je Carl naveličal nošenja težkih torb z vinilom in že kako leto in pol nastopa s pomočjo programa Serato Live (ki je različica Final Scratcha). Set je začel s komadom iz njegove plošče The Detroit Experiment iz leta 2003. Nadaljeval je z deep housom, dubby minimalom in detroitskim zvokom, poleg lastne produkcije je vrtel Moodymana, Maurizia, Thea Parrisha. Slišati je bilo tudi nekaj evropske, predvsem nemške, produkcije izvajalcev, kot so Ame, Dixon in že omenjenega Maurizia. Seveda je zavrtel tudi nekaj klasik, najbolj je izstopal nekoliko »zlajnani« komad Knights of The Jaguar. Craigov nastop je bil precej zanimiv. Dvorana je bila povsem nabita, on pa vseeno ni vrtel predvidljivo, ampak je počasi gradil na tempu (ki je bil na začetku precej počasen), zavrtel tudi kaj ne preveč plesnega. Komade je puščal po več minut, miksal počasi, gradil na plastenju. V osnovi je bil tako set nekoliko nekonvencionalen, saj se house didžeji ponavadi zelo radi »razpištolijo«, delajo predvidljive mikse. Carl Craig pa dela na detajlih, skrbnem ekvaliziranju. Morda je le na trenutke zaradi počasnosti miksa nekoliko nedinamičen, tudi vsi miksi mu niso povsem uspeli. Končal je nekoliko trše, »techy«.

Skrečerska ekipa Scratch Perverts je v Gradec prispela v skoraj popolni zasedbi, zastopali so jo njeni trije glavni didžeji – Prime Cuts, Tony Vegas in Plus One (ki je pred nekaj leti zmagal na tekmovanju DMC). Kot animator jim je pomagal sicer na drum'n'bass sceni dejavni MC Dinamite, ki je z značilnimi parolami spodbujal publiko k skakanju. Najbolj čuden del scenosleda je bila prav menjava Carla Craiga in Scratch Pervertsov, saj gre za povsem drugačna nastopa, tako glasbeno kot dramaturško. Scratch Perverts delajo v službi publike, miksajo hitro, na prvo žogo. Žal je bila njihova selekcija povsem predvidljiva, začeli so tako rekoč s tridesetimi največjimi in najposkočnejšimi hiphop hiti zadnjih let, od Gang Starr, House of Pain, Busta Rhymesa do Ol' Dirty Bastarda in Dizzeeja Rascala. Vmes so nekatere dele poskrečali, imeli so tri izdelane rutine, ko eden skrbi za ritem, en za skreč in en za basovsko norijo. Ti deli so bili izjemni, kot je bilo pričakovati, vendar pa ne dovoj, da bi zadovoljili naša pričakovanja. Njihov pristop je bil nekoliko naveličan, predvsem Tonyju Vegasu se vidi, da nima več tiste zagnanosti in veselja, ki sta potrebna na odru. Pogrešali smo tudi ekskurzije v druge zvrsti, recimo funk, old school in podobno. Po plesnem hiphopu so nadaljevali s hitrejšim tempom, breakbeatom. Verjetno so končali s tršim drum'n'bassom, vendar pa smo se mi zaradi pozne ure in rahle razočaranosti do takrat že pobrali.

Scratch Perverts so bili pred približno tremi leti odlično uigrana skrečerska ekipa, ki je zmogla poleg tehnične brezhibnosti v energične sete vključiti tudi obilo humorja. Dandanes pa so se žal podredili zahtevam publik velikih klubov in tako le še preigravajo selekcijo klubskih »sure shotov«.

Omeniti je še treba, da so vsak dan festivala mali floor v Dom in Bergu namenili predstavitvi zvokov Gradcu bližnjih mest drugih držav, torej Mariboru, Ljubljani, Zagrebu in Trstu.

Ljubljana je imela precej ponesrečen izbor, saj jo je predstavljal ne več preveč aktivni house didžej Boru-T. Ob tem podatku se moramo nedvomno vprašati, kdo in s kakšnim kriterijem je izbiral te nastope, ki naj bi referirali na sceno omenjenih mest. Slutiti je, da se tudi graški festival nagiba v smer festivala »velikih imen«, kot se je precej bolj drastično in žalostno zgodilo s srbskim Exitom. Vendar pa se ni bati, saj imajo kljub vsemu izjemno široko zastavljen program, tako da bo v naslednjih letih nedvomno sledilo še veliko zanimivosti.

Borja