INNTÖNE JAZZ FESTIVAL

Diersbach, Avstrija, od 4. do 6. 6. 2006

Če se morda komu marsikdaj zdi, da je naša jazzovska scena »v štali«, si z morebitnimi negativnimi asociacijami ali metaforičnimi pomeni besed na zgornjem Avstrijskem ne belijo glave, saj nosi festival Inntöne, ki je letos potekal že enainvajsetič, podnaslov »jazz na skednju«. Slednje preprosto opisuje prizorišče festivala, ki se odvija na kmetiji glasbenika in založnika Paula Zaunerja (pri nas slišanega tudi v kvintetu Oliverja Laka) poleg vasice Diersbach, dobra dva ducata kilometrov stran od nemškega mesta Passau, koder je redno peljal festivalski kombi.

Poudarek tridnevnega festivala je na spontanosti, sproščenosti in druženju – vse te dejavnosti pa je najti tako med obiskovalci kot nastopajočimi. Poskrbljeno je za pestro ponudbo hrane in pijače s pomembnim dodatkom, da je tako tekočino kot okrepčilo na krožniku moč nesti s seboj na prizorišče. A to ne moti ne obiskovalcev ne na odru stoječih ali sedečih glasbenikov, saj je prej kot akustična dovršenost (kljub številnim zvočno zelo pretanjenim in intimno zastavljenim godbam) pomembna sproščenost in zbrana potopljenost v godbe.

Malone idilična pokrajina služi kot idealen prostor za raznolike jazzovske, novoklasične in etno godbe. Vreme je sicer pošteno nagajalo, a občinstva je bilo za zvrhan skedenj (ta premore tudi galerijo oz. balkon in tudi stopnice so bile na večini dogodkov zasedene). Prvi dan festivala so me sicer motile zamude ali, bolje rečeno, precej ohlapno razumevanje razporeda nastopajočih, a sem kmalu dojel, da je to še ena draž tega posebnega festivala. Ker se nobenemu ne mudi, si glasbeniki vzamejo toliko časa za nastop, kolikor ga pač potrebujejo; kakšni odigrajo za slabo uro glasbe, drugi si spet privoščijo poldrugo ure bivanja na odru, kot bi igrali na samostojnem nastopu in ne na festivalu. Tudi z dodatki se ne varčuje – kolikor se spomnim, so se prav vsi izvajalci vrnili na oder in odigrali bis, nekateri celo dva. Še zlasti me je navdušilo pozorno in nadvse hvaležno občinstvo, ki je praktično vse izvajalce pozdravilo z izdatnimi aplavzi, nekatere pa z zasluženimi ovacijami.

Kljub temu da gre za manjši festival (občinstva je nekje za 400 duš in po tem ga lahko primerjamo s cerkljanskim jazz festivalom), je bilo na programu najti nekaj svetovno znanih imen, ki bi jih bili veseli tudi veliko večji festivali. Takšen je bil denimo pri nas večkrat slišani Michel Godard, ki je nastopil s programom srednjeveške muzike, dopolnjene z izvirnimi inovacijami tako na njegovih tubi in serpentu ter tolkalih Jarroda Cagwina kot v vokalizacijah Linde Bsiri. Prav prispevek vokalistk je pomembno označil letošnjo izdajo festivala. Naj tukajle omenim le dva nastopa. Prvi je bil tisti Xu Fengxia, pri nas nedavno slišane kitajske instrumentalistke na kitajskih citrah gudženg, ki se je predstavila v duu z avstrijskim pianistom Giselherjem Smekalom. Kitajska umetnica me je že na ljubljanskem nastopu s Chinese Generation Quartet presenetila z eksperimentalnimi vokalizacijami v slogu grlenega petja, tokrat pa je ob intimno zveneči in zahtevni pianistični spremljavi šla še korak dlje v vokalnih in tudi instrumentalnih vragolijah. Ves čas je bila na preži in pletla sugestivno, sproščeno, a obenem intenzivno mrežo stilemov od hermetične, a čuteče (novo)klasične glasbe prek omenjenih eksperimentov in na trenutke silovito glasne improvizacije na gudžengu do drobcev kitajske tradicionalne godbe, »slišane« skozi optiko drugih uporabljenih slogov. Druga vokalistka, ki je dobesedno očarala nabito poln skedenj, je bila karizmatična kultna norveška pevka Kari Bremnes s svojim triom. Bremnesova izvaja krhko, lebdečo muziko, nekje na stičišču starinskega lirično-baladnega jazza in novega angažiranega kantavtorstva. Z zanimivimi uvodi v skladbe, s katerimi je pričarala povod oziroma ozračje za nastanek posameznih pesmi, se je vsakokrat podajala v plavajoče zvočne pokrajine, ki so te zlahka dvignile in premaknile v druge sfere. Čeprav je bila v svoji izvedbi do skrajnosti subtilna in zračna, kot da bo njen trio zdaj zdaj odlebdel nad oder, je njena glasba delovala izjemno osredotočeno in zvočno zgoščeno, z mnogimi zvočnimi finesami, tako lastnice enega najbolj presunljivih vokalov kot tudi izjemnih spremljevalcev – zasanjanega, a odločnega zvočnega akvarelista, pianista in klaviaturista Bengta Hansena in nežnega vsestranskega tolkalca Helgeja Norbakkena. Veliko je bilo tudi pretanjene pianistične igre od gospelovsko navdihnjenega solističnega nastopa ameriškega pianista Donalda Smitha (brata bolj znanega klaviaturista na hammond orglah Dr. Lonnieja Smitha) do (sicer pri nas bolj znanega kot pihalca) neverjetno liričnega Giovannija Mirabassija, ki je nastopil s svojim triom in gostom, melanholičnim trobentačem Flaviom Boltrom. Opazen je bil seveda tudi avstrijski delež; sicer nismo slišali presunljivih novosti ali eksperimentov, a so se sosedje muzičisti predstavili kot navdihnjeni glasbeniki na sledi post bopa (nastop dunajske glasbene delavnice in Hollotria) ali novega pianističnega soočenja s post klasiko (kvartet Martina Reiterja).

Rajanje v skednju (ki se je prva dva dneva nadaljevalo do jutranjih ur z lokalnimi latino-funk-jazzy bandi, ki so igrali v sosednji stavbi) se je imenitno sklenilo z nastopom brazilske desetčlanske (pretežno) tolkalske batucada tolpe Moleque de Rua. Za ta nastop so iz skednja umaknili stole in band je razkazal vročično poliritmično godbo, za katero si ne bi nikoli želel, da se neha! Inntöne je skratka festival, ki enako navdušuje z logistično-organizacijskimi posebnostmi, kakor tudi z dodelanim konceptom programa, v katerem ne manjka zelo znanih izvajalcev, kakor tudi manjših biserjev, šele uveljavljajočih se imen; oboji pomenijo enakovredno sestavino programa, ki tako poleg pričakovanih godbenih užitkov nudi tudi hvalevredno informacijo o novih zvokovnih strujanjih. Na mnoga leta!

Mario Batelić