DEPECHE MODE, PLACEBO

Stadion Bežigrad, Ljubljana, 14. 6. 2006

Še vedno mi je živo pred očmi izredno simpatičen intervju iz leta 1989, objavljen na zadnji strani Stopa, ki ga je Andrej Šifrer naredil z Davom Gahanom. Takrat so Depeche Mode triumfirali z dvojno koncertno ploščo 101 in njej pripadajočim dokumentarnim filmom, Dave Gahan pa je, v mislim da prvem intervjuju s slovenskim novinarjem sploh, izjavil naslednje: »Ahhhhh, Jugoslavija. Tam bi morali imeti koncert, pa je nekdo zasral. Ne vem, če vaši, saj velikokrat niti mi ne vemo, kdo to zmeša.«

Po sedemnajstih letih, petih albumih in koncertnih turnejah, Davovi klinični smrti in posledični streznitvi, Alanovem odhodu itd. je končno ratalo, da ni nihče »zasral«. Še več: organizator se je odločil zraven postreči še s Placebo, ki trenutno na svoji koncertni turneji promovirajo najnovejšo plato Meds. Ta podatek je seveda poskrbel za kar nekaj zmede. Ali to pomeni, da bodo Placebo, ki so že sami precej velik bend, nastopili kot predskupina in odžagali tistih nekaj viž ali bodo dobili dve uri koncertnega prostora? Multimediini promocijski materiali so obljubljali slednje in s tem so bila povezana tudi točno določena časovna določila. Toda nekdo je vendarle »zasral«. Molko and Co so namreč kljub pričakovanemu dveurnemu nastopu po dobrih tridesetih minutah zapustili oder, kar je seveda pomenilo, da so se mnogi, ki so računali na daljši nastop, lahko samo obrisali pod nosom (tudi zaradi prepočasnega delovanja varnostnikov pri vstopanju, ki morda zaradi pomanjkanja velikih prireditev v Sloveniji nimajo dovolj vaje, saj v tujini ob mnogo večjem številu obiskovalcev ne prihaja do takšnih zastojev, kot so jim bili po pripovedovanju priča tisti, ki so vstopali skozi »navadne« vhode; enako velja tudi za »šankiste«, ki so se izkazali v neorganiziranosti in počasnosti). In če je nekatere zanimala le glavna skupina in so upoštevali časovne napovedi, Depeche Mode niso pričakovali pred 22. uro, pa so se pojavili tričetrt ure prej, kar je zopet pomenilo, da so zamudili začetek – in to s karto, ki jih je stala približno od 40 do 50 evrov. Da to pri nas res ni majhen denar, je pokazalo že samo število obiskovalcev, ki gotovo ni preseglo številke 15.000 (stadion jih sprejme cca. 30.000), poleg finančnih razlogov za tako mizeren obisk pa je gotovo poskrbel še zagrebški koncert pred slabimi tremi meseci, po katerem je pač marsikdo presodil, da bo raje ostal doma.

Kakorkoli, Placebo so v tiste dobre pol ure publiko zasuli predvsem s komadi z novega albuma, začenši z udarno Infra-Red. Sledila je vrsta podobno naspidiranih, še svežih viž (Meds, Drag, Because I Want You), med njimi pa tudi starejše Every You, Every Me, Bitter End in Twenty Years. Končali so z venčkom balad, med katerimi so se presenetljivo odločili tudi za odlično predelavo Running Up That Hill Kate Bush. Pomislila sem, da bi bil to nadvse primeren trenutek tudi za Molkovo verzijo I Feel You Depeche Mode, a takšne provokacije žal nismo doživeli. In ko smo se že vsi dobro namokrili in pripravljali na novo dozo živahnejšega Placebo tempa, so fantje enostavno pomahali in odšli. Od njihovega »koncerta« torej ni bilo nič. Resnično je šlo zgolj za predskupinski nastop, kakršen se za skupino njihovega statusa in staža res ne spodobi. Kaj se je zgodilo, da je od obljubljenih dveh ur potem ostala le dobra četrtina, lahko samo ugibamo, dejstvo pa je, da so ljudje še pol ure kasneje zmedeno hodili po stadionski travi in spraševali, kje so Placebo. Upravičeno.

In potem Depeche Mode. Če so Placebo razočarali s svojim kratkim (a kljub temu sladkim!) nastopom, so Depeši ponudili dveurno poslastico. Martin Gore kot črni angel s krilci, Dave Gahan kot pravi šarmantni in seveda tako kot vedno seksi gentleman ter iz minute v minuto bolj razigrani Andy Fletcher so tako kot vedno poskrbeli za šov, ki so ga tokrat poleg svojih novih pesmi in evergreenov ozaljšali z izredno duhovito »vesoljsko« sci-fi sceno. S tem so Depeche Mode poleg čustvene nabitosti, ki vedno spremlja njihove nastope, poskrbeli še za zmerno dozo zdravega humorja in duhovitosti; slednja je zaznamovala predvsem posamezne besede, ki so se izpisovale na ekranu-krogli, postavljeni ob strani odra in so se nanašale na posamezne, v tistem trenutku odpete pesmi. Njihova set lista je spet presenetila z nekaj pesmimi, ki so jih fantje privlekli iz svoje bogate arhivske zakladnice. Tako je Martin Gore v svojih fantastičnih solo vložkih zapel romantičen kratki sentiš It Doesn't Matter Two z albuma Black Celebration, ki ga vsaj zadnjih 13 let na njihovih koncertih ni bilo slišati, in Shake TheDisease, ki je v letu 2006, več kot 20 let po njenem nastanku, prav tako ne bi pričakovali. Pogled na njihovo set listo kaže, da so prav Martinovi solo premori polni presenečenj in da se pravzaprav na licu mesta odloča, s katero od starih balad bo presenetil publiko. Ponekod je to Blue Dress, ponekod Somebody, včasih se odloča za Judas, spet drugič pa za Leave in Silence in v tem smislu vsak njihov nastop v sebi nosi kanček uganke in pričakovanja, ki ga gojijo predvsem njihovi dolgoletni pristaši. Med mlajšo publiko, ki je skupini začela bolj zvesto slediti z albumi, izdanimi po drugi polovici devetdesetih, te pesmi gotovo niso zbudile toliko metuljčkov in adrenalinskih valov, kot na primer standardni klasiki Personal Jesus in Enjoy The Silence, starejšim pa tovrstne naftalinske epizode gotovo v spomin pričarajo marsikateri oseben arhivski dogodek iz časov, ko so bili Depeche Mode na prvem vrhuncu svoje slave ali pa celo na svojih začetkih. Komad Photographic, ki so ga zaigrali kot predzadnjega, je namreč »the first song we've ever recorded«, kot je povedal Martin. In bend, kakršen so Depeche Mode, si lahko takšne izlete v svoje arhive brez dvoma lahko privošči. S svojo igrivo duhovitostjo, hvalevredno profesionalnostjo in izjemno karizmatičnostjo so Depeche Mode še vedno sposobni očarati in v svoje vrste zvabiti četo novih, mlajših oboževalcev in trume starih, zvestih elektro-darkerskih mačkov, ki se še vedno rade volje udeležijo njihove procesije, ki vedno izpolni njihova pričakovanja. In zato koncertni Depeche Mode še vedno ostajajo uspešni in preprosto veliki.

Marta Pirnar