Letnik: 2006 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

47. JAZZ FESTIVAL LJUBLJANA

Cankarjev dom, Križanke, Ljubljana, od 28. 6. do 1. 7. 2006

Povejmo že kar vnaprej: obeti, ki jih je bilo mogoče razbrati iz predhodnega pregleda programa letošnjega festivala jazza v Ljubljani, so se v glavnem izpolnili; v dobrem in v svojih šibkostih. Domneva, da bi znala odločitev za dodatni festivalski večer ter za kombiniranje različnih prizorišč na dveh lokacijah vplivati na obseg občinstva ter na intenzivnost njegovega spremljanja posameznih koncertov, pa se ni uresničila. Obisk je bil ob logičnih nihanjih od nastopa do nastopa dober, odzivi pa zelo pozitivni - celo ob tvegani umestitvi za takšno programsko shemo nekonvencionalnega nastopa Val Inc. med dva preverjeno zvezdniška; ob zvezdniških trenutkih pa je Križanke spet prevevala dobra stara evforija. Občinstvo se je dovolj odprto prilagajalo raznovrstnosti ponudbe, kar jim je zagotovo olajšala nesporna prvovrstnost vseh nastopajočih – seveda znotraj njim lastnega izraznega polja. Ta pa so se razprostrla zelo na široko: od post bopa, soočanja z jazzovsko zgodovino, spogledovanja z ljudskimi prvinami, revitaliziranja jazz rocka in fuzije preko projektne konceptualnosti do vnašanja radikalnih pop obrazcev, raperskih prijemov, angažirane poezije in elektronike v jazzovski kontekst. Kaže, da je bila splošna značilnost letošnjega festivalskega programa prav v tem, da podvojitev ustvarjalnih izhodišč praktično ni bilo; da prav nobena izmed nastopajočih zasedb izrazno ni posegala na teritorij druge in da smo se tako od nastopa do nastopa selili v drugačen, v aktualno dogajanje trdno vpet prostor (še vedno) jazzovske ustvarjalnosti.

Morda je bilo še največ sorodnosti razbrati iz nastopa obeh najbolj navdušeno sprejetih skupin. Medeski, Martin and Wood (MMandW) in Trio Beyond prepoznavno izhajata iz sorodnih jazz-rockovskih izhodišč; pristop, ki ga uporabljata pri oblikovanju glasbenega gradiva, ima veliko skupnega s tistim, kar so že pred desetletji opravili glasbeniki, ki so se naslanjali na neposredne ali posredovane izkušnje zgodnjega električnega obdobja Milesa Davisa. Seveda pa sta bili predpostavki konkretnega muziciranja povsem različni. Trio Beyond, ki ima v sebi dva neposredna protagonista omenjenega historičnega početja, je navdih našel neposredno v podoživljanju ene izmed kratkih, a markantnih epizod iz omenjenega obdobja. Zato so okostje njihovega nastopa sestavljale avtorske izvedbe skladb Tonyja Williamsa, Larryja Younga in tudi Milesa Davisa. Čeprav virtuozno izvedene, pa so bile nadgrajene na ne povsem zadovoljiv način: z energičnimi solističnimi podajanji sodelujoče trojice znotraj prepoznavnih tematskih nastavkov starih skladb. Ti instrumentalni na/iz-stopi so zagotovo navduševali – čeprav že primerjava z na albumu izdanim koncertnim posnetkom pokaže, da ljubljanski »špil« ni bil med najbolj zavzetimi, za njimi je vseeno ostajal nek primanjkljaj – ni bilo tistega »več«, tistega »čez«.

V tem smislu so bili MMandW uspešnejši. Morda jim je k temu pomagala »kilometrina«, ki jo imajo že za sabo pri skupnem tovrstnem početju, zagotovo pa tudi dejstvo, da so prej omenjene skupne dejansko retrogradne obrazce, prijeme, občutenje zvoka, njihovo instrumentalizacijo in njihovo fuzijo že dolgo tega avtorsko predelali ter jih predvsem tudi vztrajno posodabljajo. Zato tudi danes delujejo našemu glasbenemu okusu in potrebam sveže, všečno, celo vznemirljivo – pa četudi nekatere predstavljene zamisli ob vsej svoji atraktivnosti na koncu končajo v precejšnji plitvini. Dodatno prednost pri atraktivnosti ljubljanskega nastopa in s tem pri občinstvu pa jim je seveda zagotovila nenapovedana dodatna ponudba: na odru se jim je pridružil kitarist John Scofield, s katerim so nedavno tega že posneli gradivo za nov album, a tokrat so z njim prvič javno nastopili. Bila je svetovna premiera in silovit izbruh navdušenja je bil pričakovan, letošnji festival pa je ob tem doživljal svoj najbolj zvezdni trenutek.

Prav v pozitivnem lahko omenjenima nastopoma ob bok postavimo tisto, kar so pokazali David Murray in njegovih The Gwo-Ka Masters. V resnici so v skromnejši in z Jamaaladeenom Tacumo modificirani zasedbi korektno poustvarili ter z nekaj drobci nadgradili vsebino svojega zadnjega albuma Gwotett. Prav zato smo v vrhunski, energični, dosledni in izčiščeni verziji dobili prav tisto, kar je bilo pričakovati: »živo« izvedbo sicer že poznanega zadnjega, tj. dobre tri leta starega poglavja iz Murrayjeve aktualne zgodbe o »kreolizaciji« njegovega ustvarjanja pri ponavljajočem se iskanju lastnih etničnih in kulturnih korenin. Zagotovo eden prepričljivejših festivalskih nastopov, če seveda »kupite« ta segment aktualnega jazzovskega ustvarjanja. Zelo blizu Murrayjevemu lahko umestimo festivalski prispevek Mihalyja Drescha in njegovega kvarteta. Skupno jima je bilo vsaj troje: dvoje izhodišč in končni izplen. Najprej: tudi Dresch svoje ustvarjanje podlaga z derivatom glasbene dediščine svojega okolja, čeprav je bil le-ta v nasprotju s pričakovanji v predstavljenih skladbah zelo prikrit in že temeljito predelan. Potem: predstavil se je z brezhibno uigranim kvartetom, ki goji premišljeno skupinsko (med)igro sodelujočih, ki v njej sodelujejo tudi v tistih trenutkih, ko njihov instrument morda molči. Zato je bil skupni zvok kvarteta gost in grenko sladek, kot bi na odru tekel »hojin med«, cimbale so zvenele kot radikalen hibrid (prepariranega) klavirja in vibrafona, Dreschev tenorski saksofon pa je premogel toliko širine in žlahtne patine, kot je že dolgo nismo slišali. Rezultat pa: pričakovano sodoben, morda najbolj subtilen med festivalskimi nastopi.

Pričakovali smo, da bosta Rabih Abou-Khalil in Joachim Kühn v triu z Jarrodom Gagwinom ustvarila že otvoritveni presežek in se z njim zavihtela med festivalske vrhunce. Žal ni bilo tako. Statusno mojstrska, instrumentalno intrigantna zasedba, ki naj bi svojo glasbo temeljila v združevanju elementov dveh glasbenih tradicij, se je pokazala šibka vsaj pri inventivnosti svojega početja. Precej utrujena, v izmenično preigravanje sorodnih obrazcev razvlečena igra ouda in klavirja ob nič več kot solidni spremljavi bobnarja, ki se je občasno prelevil v tolkalca in se kot tak sicer dovolj spretno gibal med obema glasbenima izvoroma (jazzom in bližnjevzhodnim izročilom), ni prepričala. Manjkalo ji je zavzetosti, energije, idej ter iskrivejše medigre protagonistov. Zgolj spretnost preigravanja že dolgo ni dovolj. Drugo rahlo nelagodje smo doživeli takoj v nadaljevanju istega večera. Tudi to se je porajalo med samim nastopom, izviralo pa je predvsem iz vedno bolj očitnega razkoraka med ambicioznim nastavkom projekta, nekonsistentnostjo njegove izpeljave in nepotrebno razvlečenostjo njegove konkretne izvedbe. Vizionarja, novi projekt Zlatka Kaučiča, navdihnjen z Kosovelovo poezijo in zapuščino preminulega jazzovskega velikana Steva Lacyja, je na oder privabil obilno in po poreklu raznorodno zasedbo, ki je s sabo prinesla prav takšne razlike v pristopu k ponujenemu materialu. Raznorodnost je bila stopnjevana še s posebno razsežnostjo: z dejstvom, da je že sam Kaučič »samozadostna zasedba« - kar je nazadnje uspešno dokazal z zadnjim solističnim albumom in recitali, pokazalo pa se je tudi med tem nastopom. Projektna zamisel se znotraj celotnega nastopa žal ni uspela (ali utegnila?) udejaniti v koherentni, tekoči, notranje organizirani zgodbi. Sodelujoči so si njene posamezne elemente bolj ali manj med seboj »podajali«, njihova skupna igra je bila epizodna (najbolj učinkovita v tistih trenutkih, ko se je znotraj dogajanja izoblikoval Kaučičev »standardni« kvartet), prispevki gostov so bili prizadevni, a negotovi, delovali pa so bolj kot dodatki v shemo neke zamisli. Številni briljantni trenutki se nekako niso »znali« povezati v tok, ki bi poslušalca zares potegnil in potem vlekel za sabo. Kar nekaj ilustracij ugotovljenega bi lahko navedel, pa naj zaradi značaja tega poročila zadostuje ena sama: zelo dolgo trajajoč izvrsten Kaučičev solističen vložek, v katerega je poseglo nekaj enotonskih dirigiranih vpadov kvarteta rogistov, drugače pa je devet (!) soigralcev na odru »nemo« čakalo na njegov konec. Avtorsko, dramaturško, izvedbeno smotrno?

Žal je tudi drugi slovenski prispevek v festivalskem programu ostal nekako na pol poti. Prepričljivost instrumentalnega znanja, ki ga izkazuje Jure Pukl in pri katerem je od srečanja do srečanja z njim zlahka opaziti napredek, suverenost samega nastopa, slišano prizadevanje za polnost saksofonskega zvoka in tokrat še posebej všečno obvladovanje sopranskega instrumenta ter ob tem zelo dobra podpora ostalih treh soigralcev, izmed katerih sta še posebej bobnar Howard Curtis in pianist Aaron Goldberg prispevala pomemben lasten delež k izvedbi posameznih skladb, niso zmogli nadomestiti manka, ki se skriva v ozkosti avtorskega pristopa. Določa ga zreli (ne pozni!) Coltrane in še bolj »postcoltraneovski« odvodi njegovih sodobnikov in nadaljevalcev; z že izpričanim Puklovim spogledovanjem z zgodnim Waynom Shorterjem ter tokrat tudi z zelo simpatično uvedenimi reminiscencami na ponovno odkritega zgodnjega Pharoaha Sandersa. Lepo (morda za trenutno stanje jazza in sveta celo prelepo, »iz vate«) odigran nastop celotnega kvarteta je »spodrsnil« prav na avtorski in konceptualni šibkosti.

Neka podobnega smo doživeli večer prej z nastopom, od katerega smo si prav tako obetali več. Soweto Kinch so sicer potrdili upravičenost svojega slovesa ene najbolj perspektivnih angleških zasedb. Vodja zasedbe se je izkazal za vse pozornosti vrednega saksofonista pa tudi avtorja, ki mu ni tuja niti razsežnost odrske »prezence«. Opažen je bi tudi prispevek trobentača Abrahama Wilsona, skupaj so nam izvedli nekaj zares domišljenih trenutkov, pri čemer so bili elementi urbanih pop kultur in poezije, ki so jih pletli v svoj nastop, dobrodošla popestritev. A končni vtis je prepoznaval predvsem nekakšno predstavitveno lepljenko, manj pa prepoznaven zaokrožen avtorski projekt s poanto, ki ostane v spominu.

Kot že rečeno, je bil nastop Val Inc. nekaj posebnega. Zagotovo je bila že odločitev, da se radikalno newyorško didžejko postavi samo samcato v temo na veliki oder Križank pred pričakovano poln avditorij, ki je ravnokar odpuslušal energični »kreolizem« Davida Murrayja in se pripravlja na pričakovani post-jazz-rockerski vrhunec festivala z MMandW, pogumna poteza. Tudi tvegana poteza, saj bi znala sprovocirati neupravičeno odklonilne reakcije občinstva. Ja, bilo je nekaj posameznih nestrpnosti – kakšna morda tudi zato, ker je Val Inc. glede na kontekst le preveč raztegnila svojo sicer izjemno učinkovito, glasbeno in vsebinsko radikalno zgovorno, s projekcijo vizualij podprto predstavo; lepljenko glasbenih fraz, grobih ritmov, političnih nagovorov in zvočnih distorzij vsega tega gradiva. A po njej smo bili bogatejši za glasbeno izkušnjo, ki je temeljito segla čez dosedanje zamejitve programov te prireditve.

Tako se nam ob pregledu letošnjega dogajanja na ljubljanskem festivalu jazza izkaže, da sta s svojo konceptualno posebnostjo, vsebinsko domišljenostjo in izvedbeno prepričljivostjo najdalj segla preostala klubska nastopa. Electric Barbarians so že s samo pojavnostjo gosta, legendarnega newyorškega urbanega poeta Kaina (cif. The Last Poets!) in seveda z njegovim podajanjem besedil izrecno angažirane vsebine, ter ob izjemnih zvočnih razsežnostih, ki jih je ustvaril »manipulator z gramofoni« DJ Grazzhoppa, in ob zbiti skupinski igri vseh ostalih že v prvem večeru postavili prestižno referenčno točko poznejšemu festivalskemu dogajanju. Ob Val Inc. je njihov prispevek potem tudi ob koncu prireditve obveljal za programski presežek. Zaključni festivalski nastop je pripadel legendarnemu nemškemu avantgardnemu pianistu Alexandru von Schlippenbachu in skupini Die Enttäuschung. Njihova skupna »obsedenost« je obdelovanje celotnega opusa pianističnega velikana Theloniousa Monka (cif. CD The Monk's Casino!) in ta večer je to trajalo in trajalo. In ves čas se je dogajalo: od bliskovitih parafraz posameznih Monkovih skladb, ki so jih sodelujoči glasbeniki zgnetli v en sam trenutek preko lastnih šokantnih interventnih domislic in hipnih preskokov med posameznimi segmenti »obdelovančevega« opusa do daljših kompleksnejših rekonstrukcij, je z briljantno igro vseh sodelujočih tekla vztrajna poznavalska razgradnja, seciranje, podoživljanje in ponovno avtorsko »sešivanje« ene izmed najbolj žlahtnih jazzovskih zapuščin. To noč sta se nam jazzovska zgodovina in njegova najbolj kompetentna aktualnost kot živo srebro – tehtno, lesketajoče se in živahno – zlivali v nerazdružljiv amalgam. Prepričan sem, da bi bilo primernejšo zaključno programsko poanto na letošnjem festivalu slišanemu zelo težko poiskati.

Zoran Pistotnik