Letnik: 2006 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Matej Krajnc

Pet Sounds in Revolver

Na zahtevnejši strani popa

Leto 1965 je bilo v marsičem prelomno za zgodovino popularne glasbe in tudi filma. Beatli so posneli svoj drugi film Help!, ki je vseboval mnoge prvine tistega, kar je čez štiri leta postalo Leteči cirkus Montyja Pythona (še bolj očiten vpliv na to serijo je bil njihov film Magical Mystery Tour iz 1967), in s tem albumom hkrati zaključili svoje prvo obdobje ustvarjanja. Istega leta so posneli Rubber Soul, ki je bil stopnica naprej v razumevanju pop glasbe – preproste besedilne formule so izginile, nadomestile so jih kompleksnejše in bolj osebne izpovedi, pa tudi studio so znali precej bolje izkoristiti in aranžmaji/zvok so bili temu primerni.

V temle zapisu ne bo govora o drugih prelomnih dogodkih v letu 1965 – dveh legendarnih Dylanovih ploščah, o avtorskem vzponu Stonesov, o pojavu Donovana Leitcha, The Byrds (McGuinnov zvončkljajoči slog igranja kitare je kako leto poprej v grobih obrisih že predstavil George Harrison na albumu Beatlov Hard Day's Night) in drugem. Govorili bomo predvsem o letu 1966 in dveh zasedbah, ki sta takrat ustvarili svoji najvplivnejši plošči. Vendar pa brez leta 1965 in plošče Rubber Soul nikakor ne moremo v leto 1966.

Ameriška različica te plošče, ki je bila čuden »gemišt« izvirne angleške plošče Help in nekaterih pesmi z izvirne angleške različice albuma Rubber Soul, se je začela z McCartneyjevo akustično countryjevsko pesmijo I've Just Seen A Face. Čeprav so pri ameriški založbi Capitol popolnoma zmasakrirali izvirni angleški Rubber Soul, je bila ameriška različica, za razliko od izvirnika, ki je bil na splošno bolj soulovski, obarvana precej folk-rockovsko. Med drugimi jo je slišal Brian Wilson iz zasedbe Beach Boys in ugotovil, da tako ne gre več: Beatli so zdaj že predobri, čas je, da se Beach Boysi zares zbudijo iz morske dremavice in si ustvarijo novo, bolj zrelo pop podobo. Začel je ustvarjati album Pet Sounds, ki je izšel leta 1966.

Tistega leta se je Wilson poslovil od koncertnih odrov, da bi lahko v miru ustvarjal glasbo. Predvsem v Paulu McCartneyju je videl velikega vzornika in tekmeca, o njegovih psihičnih težavah pa ne bomo razglabljali na tem mestu. Težave so imeli tudi Beatli – dovolj jim je bilo beatlomanije in nenehnih turnej, na odru se sploh niso več slišali zaradi tuljenja občinstva, ki se je ravsalo in skorajda teptalo. Redno kajenje marihuane jim je odprlo precej novih obzorij; leta 1966 se je temu pridružil še LSD. Opustili so turneje in postali studijski bend, z izjemo znamenitega »koncerta na strehi« leta 1969. V prvi polovici leta 1966 so se precej iskali; skušali so, vsak zase, najti svojo identiteto, Lennon se je poizkusil kot igralec, McCartney je slikal, Harrison vadil sitar … Ko pa je izšel album Pet Sounds, so se naenkrat prebudili. McCartney je bil na ploščo še posebej navdušen in prešinilo ga je kot poprej Wilsona: »Fantje, tole je pa že preveč dobro, treba bo pljunit v roke!«

Njihov pljunek je obrodil ploščo Revolver, ki je v drugi polovici 1966 spet izšla v dveh različicah – angleška s štirinajstimi, ameriška pa z enajstimi pesmimi; izločili so tri Lennonove, ki so v ZDA izšle prej kot v Angliji, na albumu Yesterday And Today. In potem je leta 1967 še daljši pljunek obrodil album Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band, ki je popolnoma zafrustrirala Wilsona; začel je pripravljati znameniti album Smile, ki v izvirni podobi ni izšel še nekaj desetletij (šele l. 2004), v malce modulirani pa istega leta z naslovom Smiley Smile. Občudovalci Beach Boysov so bili razočarani, čeprav jim ne bi bilo treba biti – iz frustracij nad Smiley Smileje nastala plošča Wild Honey, na kateri je Wilson prvič obrzdal produkcijo in začel ukinjevati svoj »spectorski« zid zvoka – vedno je bil v koraku s časom; tistega leta, 1968, so to naredili tudi Dylan (John Wesley Harding) in Beatli (The Beatles alias The White Album).

Ampak zdaj smo zašli že predaleč in to so samo dejstva, našteta zaporedja dogodkov, ki so pripeljala do tega, da so kritiki in poslušalci začeli pop jemati resneje – ne samo kot zabavne lahkotne popevčice, ampak tudi kot zahtevno glasbeno zvrst, v kateri se lahko znajde tudi poezija, in ki lahko služi kot statement, nekakšen strnjen nazor, indikator razmišljanja izvajalca.

Plošča Pet Sounds je imela dva pola. Prvi je ohranjal že zakoličeno podobo Beach Boysov, zahtevna večglasja in zapomnljive melodije (Wouldn't It Be Nice), vendar je bil drugi tisti, ki je prevladal: večglasja so postala še zahtevnejša, glasba in splošna izpovednost pa v primerjavi s prejšnjimi izdajami zasedbe precej bolj introvertirana. Sam Brian Wilson je izjavil, da je hotel s to ploščo ponazoriti, kaj se je takrat dogajalo v njegovi glavi. Marsikaj. Nekateri so album razglasili za največjo pop mojstrovino vseh časov. Ta izjava je malce pretirana, album je namreč ponekod malce zdolgočasen in razvlečen, vendar premišljeno dotuhtan (če ste sladokusec, vzemite v roke zbirko The Pet Sounds Sessions, v kateri je na štirih cedejih in v knjigi, debeli 125 strani, album preseciran do nezavesti), njegovi najboljši trenutki (Wouldn't It Be Nice, Sloop John B., Caroline No in God Only Knows) pa so med najboljšimi trenutki v zgodovini popa, vendar zveličavnost albuma najbolj najé ravno njegova frustracija: tekmovalnost z Beatli. Še dandanes se zdi, da je bil Wilson prav obseden s tem, kako ustvariti nekaj boljšega ali, v najbolj temnih trenutkih, nekaj, kar bi se lahko vsaj merilo z izdelki Beatlov. Še v zadnjih letih (ob izidu omenjene zbirke Pet Sounds Sessions in albuma Smile) ni nikoli pozabil omeniti teh frustracij; z njimi je verjetno albumoma Pet Soundsin Smiley Smile odvzel nekaj čarobnosti. Kakršna koli primerjava namreč težko zdrži – Beach Boysi in Beatli sta bili dve zelo različni zasedbi; čeprav obe brezkompromisni, po letu 1966 zelo obrnjeni vase in voljni eksperimentirati, kar se je pokazalo tudi v prelomnih albumih, ki sta jih ustvarili v letih 1966–68, sta se popa lotevali precej drugače. Beach Boys so po letu 1966 pravzaprav postali nekakšno eksperimentalno orodje v rokah Briana Wilsona, Beatli pa so avtorske ideje vse do konca lepo porazdeljevali; res da je bil McCartney po letu 1967 silno produktiven in verjetno najbolj zagnan (ta problem bo treba poglobljeno obravnavati kje drugje), vendar tudi Lennon in Harrison nikakor nista počivala, še posebej zadnji se je avtorsko zelo razcvetel. Tudi Ringo Starr je prišel na svoj avtorski račun. Res je sicer tudi, da so leta 1968 vse bolj vidno začeli postajati »vsak zase znotraj štirih«, torej Lennon z zasedbo, McCartney z zasedbo itd., vendar se je ob izidu albuma Abbey Road naslednje leto spet zazdelo, da je to bil le še en eksperiment – osebno nisem nikoli dobil pretiranega občutka, da bi se v njihovih izdelkih preveč moteče poznala njihova vse večja individualnost, saj so še v časih najhujše krize znali najti kak skupni imenovalec, medtem ko so Beach Boysi proti koncu šestdesetih nekako zvodeneli; Wilson je bil psihično precej slab, preostali pa nekako niso vedeli, kaj naj, čeprav so še v zgodnja sedemdeseta izdajali solidne studijske izdelke, vseskozi ohranjajoč osnovne značilnosti svojega zvoka. In ravno to zadnje jih tudi loči od Beatlov, ki so vse od leta 1966 do 1969 nenehno spreminjali svoj glasbeni obraz in se redefinirali kot rock in pop bend – po McCartneyjevi zaslugi so bili sposobni na istem albumu objaviti čisto lahkoten pop in zahtevno pop balado, po Lennonovem pa so lahko bili tudi cinični, dadaistični, nihilistični in psihedelični (Harrison).

Vse te značilnosti združuje tudi album Revolver. Govorili bomo o izvirni različici s štirinajstimi pesmimi, ki je izšla avgusta 1966. Album je že junija nekako napovedala mala plošča Paperback Writer/Rain; prva je bila na videz lahkotna popevka, vendar sodeč po besedilu precej več kot to pa tudi kitarski aranžma je bil precej »umazan«, petje zahtevno, refren pa hote nalezljiv. Pesem na začetku ni bila tako silno priljubljena (samo dva tedna na prvem mestu) kot predhodnica Day Tripper, ki je bila druga v vrsti »predhodnic heavy metala«, kot je bil prepričan Lennon (spodajpodpisani se strinja) – prva je bila Ticket To Ride. Druga je precej dobro najavila album Revolver; Rain je bila aranžersko zahtevna in inovativna Lennonova pesem, ki je vsebovala že precej resno studijsko igračkanje, kakršen koli oksimoron se že to zdi; nazaj previti trakovi kot efekt takrat niso bili vsakdanji in pesmi je »nazaj previt« konec dal precej srhljiv in nadrealističen podton. Korak naprej za Beatle in korak bliže neverjetni raznolikosti, ki se je pojavila na albumu Revolver in sprožila obdobje psihedelike, predvsem po zaslugi Lennonove pesmi Tomorrow Never Knows, ki naj bi opisovala LSD-trip in je bila napolnjena s srhljivimi in nadrealističnimi zvočnimi učinki. Pesem je zaključila ploščo in zaključek skoraj ne bi mogel biti bolj različen od začetka, Harrisonove pesmi Taxman, ki je nastala, ko je George jezno jel ugotavljati, koliko denarja mu pobere davkarija in o tem napisal duhovito, a ostro protestno pesem. Lennonov drugi prelomni dosežek na albumu je bila pesem She Said She Said, ki naj bi jo baje navdihnil Peter Fonda z izjavo, da ve, kako je, če si mrtev. Pesem je zvenela, kot bi jo pel mrtvec iz truge. Preostale tri Lennonove pesmi And Your Bird Can Sing, Doctor Robert in I'm Only Sleeping so bile sicer prijetne in zanimive, vendar so nekako zbledele ob McCartneyjevih dosežkih. Gre seveda predvsem za dve antologijski baladi z besedili, ki bi jih prav tako lahko mirno objavili v vsaki antologiji angleške poezije 20. stoletja (pa jih zaradi zaplankanosti literarnih učenjakov seveda (še) ne) – Here, There And Everywhere in For No One; medtem ko je prva izjemno lepa in nežna, je druga precej tesnobna in otožna. V isti sapi, izpod istega peresa najdemo na albumu še motownovsko polzabavljico Got To Get You Into My Life (svetujem tudi različico Toma Jonesa!) in dve izjemno zabavni in nalezljivi pesmici, ki sta zdaj že ponarodeli – Good Day Sunshine in predvsem Yellow Submarine, ki je l. 1969 dala ime zabavni risanki in albumu z glasbo z njega, zapel pa jo je Ringo Starr. Pesem sicer ni tako preprosta, kot se zdi – aranžersko je zelo dobro zamišljena in izpeljana, zvočni učinki pa pionirski. Harrison se je v svojih preostalih dveh pesmih Love You Too in I Want To Tell You napol pridružil Lennonu na psihedeličnem izletu in introvertiranosti. I Want To Tell You je poleg Raxmana postala ena njegovih prvih »zimzelenih« pesmi, tudi pozneje jo je še rad izvajal.

Raznolikost albuma Revolver ni prav nič odvzela splošnemu umetniškemu vtisu, album se zaradi skakanja v najrazličnejše zvrsti ne zdi preveč razkosan, saj ga skupaj, že po naslovu sodeč, drži nekakšna notranja napetost, sprožilni moment energije in talenta vsakega člana posebej in skupine kot enote, da bi dokazali, da Rubber Soul ni bil naključje. Pet Sounds je kot celota koherentnejši album, zelo zgoščen, prav zato pa je morda na njem tu pa tam malce premalo skupine. Pardon: nič ne bomo primerjali ali dvigovali en album nad drugega – oba sta prelomna in oba zelo zahtevna, vsak zase sta dva pomembna kažipota na poti, na kateri so vse do konca desetletja drugi izvajalci (s častnimi izjemami) iskali svoje mesto. Dylan ga je recimo našel drugje, Beatli so mu nekako intuitivno sledili pri vrnitvi h koreninam, tudi The Byrds in tudi Beach Boysi, vendar je njegov John Wesley Harding pravzaprav čisto iz drugega špila, z razvojem pop glasbe ima zvezo samo v še enem novem standardu pri pisanju besedil.

Kot zaključek zapisa o dveh prelomnih ploščah leta 1966 morda kljub vsemu še namig: omislite si obe različici Revolverja, in če se le da, zbirko The Pet Sounds Sessions. Je namreč neprecenljiva za razumevanje kreativnega studijskega procesa pri nastajanju albuma. Svetujem tudi v eni škatli zapakiran album Pet Sounds (na enem cedeju posebej) z albumoma Smiley Smile in Wild Honey (na drugem cedeju skupaj); zraven je tudi nekaj alternativnih različic pesmi in tako na enem mestu dobite vpogled v najpomembnejše izdaje Beach Boysov med leti 1966–68. Da o zanimivih knjižicah, ki sta priloženi albumom, ne govorim. Ali pa govorim, saj lahko. In ja – od izida obeh albumov letos mineva 40 let.

Pripis: Kdaj v prihodnosti bi veljalo omeniti še kakšne druge albume pomembnih skupin iz tega obdobja, denimo Aftermath Rolling Stonesov ali Face To Face Kinksov. Oba omenjena albuma nista nikakor nepomembna v kontestu razvoja pop in rock glasbe, hkrati pa na tehtnico Beatli/Beach Boysi pristavljata nove, zanimive uteži.

Matej Krajnc

Viri:

Ian MacDonald: Revolution In The Head, The Beatles' Records And The Sixties. Pimlico, 2005.

Chris Ingham: The Rough Guide To The Beatles. Rough Guides Ltd., 2003.

Mark Lewisohn: The Complete Beatles Recording Sessions. EMI Records Ltd., 2004.

David Leaf (ur.): The Pet Sound Sessions Booklets. Capitol, 1997.

Matej Krajnc: The Beatles – Zgodba s severne strani, filmi in glasba. (Predviden izid v l. 2007).

in plošče (med drugimi):

Beatles: Revolver (Parlophone, 1966) – angl. in am. Izdaja.

Beach Boys: Pet Sounds (Capitol, 1966), Smiley Smile/Wild Honey (Capitol, 1967 in 68).