Hot Chip

Kot krompir vroča sinergija nasprotij

Kaj bi dobili, če bi združili Princa in hip hop in temu dodali nekaj pop disko vpliva Donne Summer in r'n'b vpliva R Kellyja? Nov boy band? Na nek način da. Toda še preden pomislite na Backstreet Boys in Blue, prisluhnite Hot Chip. Čaka vas pravo presenečenje.

Londonski Hot Chip v glasbeni svet prinašajo nov trend. S štirimi vrstami klaviatur, boben mašino, eno samo kitaro in obilico humorja so iznašli edinstveno alternativno formulo, ki odstopa od vsega do zdaj slišanega. »A veš, ko daš v usta vroč krompirček in je tako vroč, da ti opeče jezik? Gre za tisti takojšen, neizpodbiten, eksploziven občutek. In takšno glasbo smo hoteli delati.« Takole je njihovo glasbo za Dusted Magazine opisal soustanovitelj Hot Chip Joe Goddard, ki skupaj z Alexom Taylorjem tvori ustvarjalno jedro londonskega kvinteta. Ta takojšnjost, neizpodbitnost in eksplozivnost so včasih resda imele zasedbe z energično kitarsko osnovo, toda dandanes, ko sredi vsesplošne globalne apatije vsi po vrsti reagiramo samo še na takšna in drugačna šok presenečenja, se v poplavi kitarskih bendov res težko najde še nekdo, ki ponuja nekaj »ekstra«. Da, gotovo smo čedalje bolj zahtevno in kritično občinstvo, ki ga je težko zadovoljiti, toda tako kot se povečujejo naša pričakovanja, tako je čedalje bolj številčna in vrhunska tudi tehnologija, ki ustvarjalnim glasbenim dušam ponuja vedno novo izrazoslovje, s katerim lahko nekaj povsem enostavnega povedo na zanimiv in še ne slišan način. In sredi vsesplošnega trenda vračanja h koreninam, osnovam ali »v garažo« so se našli Hot Chip, ki so preprosto okupirali spalnico v londonskem Putneyju in tam začeli ustvarjati nov glasbeni žanr. Njihova glasba z eno nogo poplesuje na podestu trendi nočnega kluba, z drugo pa se dotikajo številnih glasbenih žanrov, ki svojo osnovo iščejo v različnih ritmičnih izrazih, od hip hopa do funka in r'n'b-ja. Vpliv zgoraj naštetih zvezdniških imen je ob poslušanju njihove glasbe, zasnovane na »razštelani« harmoniji, ki se na koncu zlije v presenetljivo poslušljivo in ritmično nalezljivo celoto, izredno subtilen, vendar je tam, v jedru njihove glasbe. Alex Taylor, ki je od sedmega leta naprej velik oboževalec g. Rogerja Nelsona, alias Princa, in Joe Goddard, ki, dokler ni srečal Alexa, o Princu ni vedel dosti več kot tega, da je majhen, in da neznansko rad seksa, sta svoje poznanstvo in glasbeno sodelovanje utemeljila predvsem na razlikah. Medtem ko je bil Alex mahnjen na izvirni funk, je Joe prisegal na hip hop. Jasno, da sta se zaradi različnih glasbenih okusov in zagrizene privrženosti vsak k svojemu žanru večkrat sporekla, toda nazadnje vendarle dosegla skupni jezik – Hot Chip. Združena v svojih nasprotujočih si okusih in s še tremi glasbenimi navdušenci, Owenom Clarkom (klaviature), Felixom Martinom (celotna ritem sekcija) in Alom Doylom, ki pravzaprav obvlada vse, kar se od inštrumentov in programske glasbene opreme obvladati da, sta Alex in Joe ustvarila posebno glasbeno gibanje, ki ga je zaenkrat še izredno težko definirati in mu najti ime. Dejstvo pa je, da Hot Chip svoj zvok gradijo prav na tem temeljnem konfliktu, ki terja soočanje in izzivalno združevanje različnih žanrskih smernic. Rezultat tega nenehnega prilagajanja in kompromisnega ozračja je ambientalno-plesna zvočna podlaga, ki je vse prej kot do potankosti produkcijsko izpiljena. Namesto popolnih svilnatih ambientalnih melodij se Hot Chip veliko rajši osredotočajo na grobo tkano zvočno blago, ki s ponosom pokaže tudi na svoje napake. »Ideja, da v pesmi vključimo tudi nepravilnosti, ki se zgodijo med igranjem na inštrument, je za nas izredno pomembna. To je v nasprotju z večinsko moderno snemalno produkcijo, kjer vsako takšno napako digitalno popravijo,« je za Dancefrontdoor povedal Goddard.

Uravnotežanje dveh nasprotujočih si silnic je čutiti tudi v samem odnosu med glasbo in besedili. Temačni in mestoma otožni melodiki namreč stoji nasproti preprosta in duhovita besedilna podlaga in obratno: otožna in izredno intimna besedila se kopajo v soju hudomušnih zvočnih žarometov. Tovrstno mešanje resnega z, recimo temu, prismojenim je sicer izredno tvegano početje, saj je z vidika poslušalca težko ovrednotiti sam namen in rezultat takšnega ustvarjanja, vendar pa ima to v filozofiji Hot Chip vseeno velik pomen: »Nekateri deli naše glasbe so namenoma duhoviti in na nek način precej otročji, drugi pa smrtno resni … In čeprav ustvarjamo nekakšno pop glasbo, bi ji vseeno rad dodal delčke, ob katerih ljudje pomislijo na resne in razmišljujoče stvari. Klovnovske in žalostne reči združujemo zato, ker nočemo, da bi naša glasba izražala samo eno čustvo, vse to pa počnemo na zelo domačen, »naredi si sam« način, ker se mi zdi, da je zato veliko bolj verodostojna,« je Goddard povedal za Dusted Magazine.

Prilagajanje in združevanje nasprotij v harmonično celoto je čutiti tudi v kontrastni vokalni izvedbi. Alexov nežni deški vokal pri Hot Chip igra vlogo ženskega vokala, ki mu nasproti stoji Joejev globok, neroden in trezen, tipičen moški glas. Tudi takšen vokalni duet predstavlja nekaj novega v poplavi tipičnih zahodnjaških duetov, značilnih predvsem za pop-soul in country izvedbe, tudi zato, ker Alex in Joe s tem ne poskrbita za lepotni, harmonični učinek pesmi, temveč za njeno gosto, kompaktno zgradbo, katere harmonija namesto na vokalu temelji na sinergiji inštrumentov, ki je s tem postavljena v ospredje. Učinek je seveda izreden. V nostalgični pesmi And I Was A Boy From School, na primer, njuno hkratno petje poskrbi za zanimivo sozvočje dveh nekompatibilnih nasprotij, angelsko popolnega in človeško nerodnega. Nalezljiv ritem v melodiji in preprosto besedilo, ki naredi vtis prav z nekaj enostavnimi in neposrednimi besedami (We tried, but we didn't have long, we tried, but we don't belong), prispevata k močnemu estetskemu učinku, ki ga je zaznati tudi v drugih pesmih na njihovem drugem albumu The Warning, ki je poleti izšel pri DFA/EMI/Dallas. Pesem Colours se tako ponaša z na moč duhovitim besedilom, vendar s spet izredno močnim nalezljivim ritmom, prismojenim ščebetanjem ptičk v ozadju in Alexovo nežno melodično vokalno izvedbo, ki poslušalca zmanipulira do te mere, da je prepričan, da posluša klasično pop mojstrovino. Kar konec koncev po svoje tudi je. Moč njihove lirike je namreč prav v tem, da v poslušalca vstopi skozi stranska vrata in ga povsem nepripravljenega zadene nekje od zadaj in potem v hipu pristane v središču njegove pozornosti. Brez pretencioznih besed, brez glamuroznih simfoničnih glasbenih vložkov in brez zborovskih vokalov.

Če so Hot Chip na svojem prvencu Coming On Strong (Moshi Moshi, 2005) še preizkušali svoje potenciale, jim je na The Warning uspelo doseči vrhunsko sinergijo žanrskih nasprotij in različnih okusov.

Marta Pirnar