Historična Afrika

Najboljše od Faatelekuja iz Gambije

Povod tokratnega pisanja je leta 2000 izdana plošča, ki dokumentira navidezni povratek enega izmed možnih izvornih pričevalcev o zlatem obdobju gambijske popularne godbe, na glasbeno prizorišče. Pevec Ismaila Oussou Njie, na kratko imenovan tudi Señor, je bil namreč nekoč član legendarne skupine Super Eagles of Banjul.

Gambija je med najmanjšimi afriškimi državami. Je zahodnoafriška država, vendar je edina med njimi, ki je bila angleška kolonija. Vse ostale okoliške države, ki imajo izvorno z njo seveda praktično vse skupno, so bile francoske kolonije in tudi po pridobljeni oziroma izborjeni neodvisnosti pripadajo frankofonskemu vplivnemu področju. Gambija je v resnici ozek obrečni pas ozemlja, ki se zajeda od obale Atlantskega ocena v notranjost današnjega Senegala. Južno od nje je še zanimiva senegalska pokrajina Cassamance, ki meji na bivšo portugalsko kolonijo Gvineja-Bissau oziroma malo višje v notranjost z bivšo francosko kolonijo Gvinejo. Te geografske podatke omenjam zgolj zato, ker niso nepomembni pri mešanju kulturnih vplivov, ki so delovali na glasbeno dogajanje v navidez majhni, a glasbeno močni Gambiji. Wolofski Dakar, južnjaška Cassamance, od koder so že v 60. letih prejšnjega stoletja prihajali bendi, kakršni so bili Toure Kunda, portugalska Gvineja-Bissao in izrazito mandinška Gvineja, so seveda sooblikovale bazično na griotski tradiciji mandinške kore izoblikovano, vendar pomembno z britansko pop kulturo 50. in 60. let prejšnjega stoletja vplivano sodobno gambijsko popularno glasbeno prizorišče. Beatlesi, Monkeesi, Rolling Stonesi in podobni angleški produkti niso bili v tistem času nikjer na področju Zahodne Afrike tako zelo prisotni, kot v Banjulu, prestolnici Gambije.

Sicer pa je bila kora tista, ki je v drugi polovici prejšnjega stoletja vladala Gambiji, in zelo zgodaj so jo mednarodno glasbeno uveljavili prav izborni igralci nanjo, bila pa je tudi med prvimi, ki je aktualno afriško glasbeno ustvarjalnost zanesla v te kraje. Naj omenim samo tiste iz griotske rodbine Jobarteh pa Jalija Nyama Suso in Kausuja Kouyateja, dva tradicionalista, ali pa Fodaya Muso Susoja, ki je kot vodja skupine Mandingo Griot Society v povezavi s čikaškimi radikalnimi jazzisti - v prvi zasedbi skupine je igral tudi tolkalec Hamid Drake - ter Herbiejem Hancockom v ZDA po svetu v tistem času najodmevneje plasiral mandinško glasbeno izročilo; med drugim pa je bil tudi prvi sodobni afriški glasbenik, ki je nastopil v Sloveniji. A takrat je imela Gambija tudi super pop skupino, ki je bistveno vplivala na razvoj popularne glasbe v Senegalu in okolici. To so bili Super Eagles of Banjul, kiso bili med letom 1965 in koncem 70. let prejšnjega stoletja veliki zahodnoafriški zvezdniki. Prvi so bili, ki so svoj zvok izoblikovali tako, da so vmešali elemente tedanjega britanskega popa in t. i. »latin music«, tj. predvsem glasbe, ki je prihajala tedaj s Kube, v amalgam lokalnih mandinških ritmov in melodij, kar so podprli s hkratno uporabo tradicionalnih in zahodnjaških glasbil. Na tem področju so bili pionirji, ki so vplivali na glasbene sodobnike tako v Senegalu kot v Gvineji in potem tudi v Maliju. Vpliv pa je bil tudi obraten in sprejemajoč t. i. »afrikanizacijo« oziroma »kulturno avtentizacijo« tamkajšnje glasbene produkcije, ki sta prihajali iz socialističnih zamisli kulturne politike tedanjih oblasti v Gvineji in v Maliju; sčasoma se niso le spreobrnili od prevladujočih tujih vplivov k domačemu griotskemu izročilu, ampak konec 70. let tudi spremenili ime v Ifang Bondi – »Bodi to, kar si«. Ifang Bondi pa seveda v teh krajih že kar dobro poznamo, saj smo že pisali o njih.

To je bila nekakšna historia. Njena poanta, ki se je »prizrcalila« skozi glasbo, ki jo vsebuje leta 2000 v ZDA izdan album Best of Faateleku, pa je v naslednjem. Eden od pevcev Super Eagles of Banjul je bil tudi Ismaila Oussou Njie - Señor. Po preoblikovanju Super Eagles v Ifang Bondi ter nato njihovi izselitvi v Evropo, ki je sledila državnem udaru, ki je bil v Gambiji leta 1981, se je osamosvojil in pričel novo življenje, ki pa ni pustilo kakšnih opaznih glasbenih sledi. Leta pozneje se je Oussou odločil, da bo poustvaril nekatere svoje uspešnice iz najbolj odmevnega albuma skupine Super Eagles Viva Super Eagles. Izšle so na njegovem prvem samostojnem, še vinilnem albumu Faateleku, ki mu je potem sledil še enako koncipirani Faateleku Vol. 2. Na obeh je torej združil in poustvaril vse, kar je predhodno ustvaril. Precej neopazno in zagotovo objektivno obsojeno na zgodovino, če ne bi bilo naključja po imenu Elie Nachif. Ta je živel v Gambiji in je imel osem let, ko je prišel na svetlo prej omenjeni album skupine Super Eagles. Kupil si ga je iz žepnine v tedanji Oussoujevi trgovini, kar je dokončno zaznamovalo njegovo življenjsko pot. Od tedaj je bil njihov »fen« in še posebej »fen« njihovega pevca Ismaile Oussouja Njieja. Medtem je zrasel, postal producent in sodelavec studia Yellowgate v Banjulu v Gambiji, poznal je oba njegova omenjena precej neopazna albuma in leta 2000 se je povezal z njim. Odbrala sta najboljše z obeh albumov »Faateleku«, zbrala nekaj zanimivih glasbenikov in vse skupaj v omenjenem studiu precej sodobno obdelala. In tako smo dobili album Best of Faateleku s podnaslovom Music from the Gambia, ki je podpisan z Ismaila Oussou Njie - Señor »ex-Super Eagles«, naredil pa ga je v resnici Elie Nachif v že omenjenem Yellowgate Studios julija 2000 z vsemi razpoložljivimi studijskimi pripomočki. Album je izšel še istega leta pri ameriški založbi Anonymous Web iz Albuquerquea v Novi Mehiki, ki smo jo spoznali predvsem po aktualnih albumih Thomasa Mapfume. Rezultat: sočna nostalgična pop RetroAfrika s sodobnim studijskim »glancem«, za katerega je vrhunsko poskrbel Nachif, in ki jo sestavlja 13 skladb, za katerimi stoji avtorstvo Ossouja Njieja tudi, kadar so izvorno tradicionalne, a ki jih je Nachif s smelimi aranžmaji dogradil in nadgradil do te mere, da se upravičeno pripisuje kot njihov soavtor. Svojski pa je tudi pristop, saj si je producent Nachif namesto vabljivega »presemplanja« materiala vseeno zbral »živo« sodelovanje samega avtorja in še nekaterih vabljenih studijskih glasbenikov ter si šele v zaključni fazi produkcije privoščil res temeljite studijske posege. In tako se je Ismaila Oussou Njie − Señor preko svojega »medija« priložnostno vrnil na glasbeno prizorišče s sicer precej neobveznim glasbenim izdelkom, ki pa poleg ležernega užitka Ismaile Oussouja Njieja - Señorja hkrati ponuja tudi zanimivo dokumentarno razsežnost, saj nas je na neobičajno prijazen način spomnil na polpozabljeno zgodovinsko epizodo zahodnoafriške popularne godbe.

Zoran Pistotnik