Kozmična Amerika

Proučevanje bluesa po metodi Alberta Lorda

Kittredge je zagovarjal idejo o potisnjenem skupnem duhu, ta hipoteza pa kajpak lahko izhaja iz dejstva, da literarni znanstveniki očitno niso mogli dojeti, da en sam človek lahko ustvari lepo balado, četudi je nepismen.[1] Kar nekaj pevcev bluesa iz dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja je bilo nepismenih, veliko izmed njih pa je bilo za nameček še slepih, zato nič čudnega, da se je Davidu Evansu utrnila ideja po uporabi Lordove metode za študij bluesa. Predstavljamo vam njene osnutke.

Regina Bendix še piše, ko razlaga Kittredgeovo hipotezo: »Skupno gibanje, razburjenje in veselje so našli izraz v ponavljajočih se verzih, v katerih se da razbrati refren balad. To naj bi bila communal composition[2] – in celotna predzgodovinska skupnost naj bi se spozabila ob komponiranju pesmi.«

Kittredge je v uvodu v izdajo zbirke English and Scottish Popular Ballads iz leta 1932 zapisal:

»Eden za drugim ob tem spontano vnašajo nove verze in vsota teh skupinskih pripevkov je pesem – to je skupinska stvaritev, čeprav je vsak posamezni verz last posameznika. Tako nastala pesem je nikogaršnja last in nima posameznega avtorja. Ljudstvo je njen avtor.« Kittredge je dokaze za svojo hipotezo našel v baladah z otokov Faröer, kjer so zares plešoč prepevali, in v pesmi žensk iz neke ruske tovarne cigaret, ki so si krajšale čas z ustvarjanjem skupne pesmi. Menil je, da so škotske in angleške balade vrhunec davno minulega načina te vrste anonimne kreativnosti. Delal je s Childom na projektu angleških in škotskih balad in je tudi dokončal deseti zvezek po Childovi smrti. Regina Bendix opaža v Kittredgeevem pisanju še drugo značilno potezo, ki jo je v literarni folkloristiki mogoče opazovati na dolgi rok, in sicer, da se pesnikujočim in pojočim ljudem odreče njihova lastna ustvarjalnost – kot opravičilo za to, da se folkloristi usmerijo le na tekst in ne upoštevajo ljudi. Kittredge je menil, da ljudski pevec ni navdahnjen od muz kot literarni pesnik. Trdil je, da ljudska poezija izvira iz skupnega anonimnega zaklada in jo bolj po naključju interpertirajo posamezni ljudje, ki tako rekoč posojajo tradiciji svoje glasove. Teorijo skupnostnega izvora je že za časa njegovega življenja prepričljivo ovrgla Louise Pound, a je Kittredge trdil, da ona ni razumela njegove teorije in jo je ignoriral. Takšnih pogledov pozneje ne najdemo več, vendar je Kittredge imel vpliv na naslednike. Njegova predavanja je namreč obiskovala, vsaj nekajkrat, večina bodočih pomembnejših folkloristov, ki so Kittredgeevo literarno podkrepljeno raziskovanje folklore prenesli naprej. Po podatkih Regine Bendix so Kittredgeeva predavanja poslušali Walter Morris Hart, Stith Thompson, John A. Lomax in njegov sin Alan Lomax, Francis Lee Utley in drugi. Kittredgeeva ključna naslednika sta sicer bila Milman Parry in Parryjev učenec Albert Lord. Parry je bil še eden izmed izstopajočih Kittredgeevih študentov in prav Parryjevo delo o jugoslovanski epiki je vznemirilo akademski svet. Parry je namreč domneval, da sta Iliada in Odiseja ustvarjeni z ustno tradicijo. Izven tega kroga so delali tudi drugi literarno usmerjeni znanstveniki, na primer MacEdward Leach in Louise Pound, a prej našteti Kittredgeevi učenci so bili vplivnejši in so kljub slabim odnosom z antropološko usmerjenimi folkloristi[3] delovali zelo produktivno.

Metoda »spominjanja po koščkih«

Kittredgeev naslednik Milman Parry torej ni več zagovarjal ideje o skupnostnem izvoru in je vse svoje zanimanje usmeril v raziskovanje problema, kako so si pevci lahko zapomnili tako dolga poetična dela, kot so epi in balade, na primer Homerjeva Iliada. Parry je predvideval, da se je v večji meri prenašal sistem kompozicije in ne celotna pesem kot takšna.[4] Šlo naj bi torej za nekakšno metodo spominjanja po koščkih. Ker je hotel dokazati svoje domneve, je leta 1933 odšel na Balkan[5] (v Jugoslavijo in Bolgarijo), kjer je obstajala nekakšna socialna institucija kavarne. »Kafana« oz. kavarna je imela poseben prostor za moške, kjer so ob večerih peli, recitirali in igrali različni pevci. Parry je v raziskavi epiteta[6] domneval, da gre za kompozicijsko tehniko. Homerjevi epi so bili ustno, tradicionalno prenašani in najverjetneje so tudi nastali ustno. Poskušal je natančno opisati obliko ustno − pripovedovane pesmi − in pojasniti, v čem se razlikuje od pisno − pripovedne literature. Tukaj gre torej za vprašanje razlike med ustnim in pisnim, ki je spodbudilo tako literarne kot tudi komunikacijske znanosti in lingvistiko. Milman Parry je posnel veliko[7] pesmi, ki so spravljene v arhivu harvardske univerze, žal pa je umrl v prometni nesreči, preden je uspel verificirati svojo teorijo. Njegovo delo je nadaljeval Albert Lord, ki je šel leta 1937 v Albanijo, v letih 1950−1951 v Jugoslavijo, leta 1958 pa v Bolgarijo. Mogoče ne bo odveč nekaj besed o Lordu[8]. Albert Bates Lord (1912−1991) je bil ameriški klasični filolog, slavist, folklorist in profesor Harvardske univerze. Njegovo glavno delo The Singer Of Tales (Pevec zgodb) iz leta 1960 je ena pomembnejših in vplivnejših študij o ustni književnosti. Knjiga ni spremenila le predstave o Homerju, ampak je fokloristiki odprla čisto novo perspektivo. V njej je raziskoval, kako se ep zgradi, prenaša naprej in nauči – raziskoval je torej gradbeni proces pripovedne pesmi. V prvem delu knjige raziskuje ustno kompozicijo, v drugem delu pa govori o Homerju. Lord jo je napisal na podlagi večletnih proučevanj načinov ustvarjanja in izvajanja ustne poezije na območju Črne gore, Sandžaka in dela Bosne in Hercegovine. Ta raziskovanja je začel že leta 1934 kot asistent zgodaj preminulega profesorja Milmana Parryja. Objavljal je bogate zbirke pesmi in pogovorov z epskimi pevci, ki sta jih s Parryjem posnela na omenjenih območjih. Objavljeno je bilo deset knjig zbirke Srbsko-hrvaške junaške pesmi (Serbo-Croatian Heroic Songs, Harvard University Press), ki sta jih uredila Lord in njegov učenec David E. Bynum.

Vpliv Matije Murka na Parryja

Zanimivo je, da je Parry odšel v Jugoslavijo in Bolgarijo zaradi spisov profesorja Murka in prav Murkovo delo ga je vodilo k študiju ustne poezije in epskih pesnitev južnih Slovanov. Glavno zanimanje Matije Murka (1861−1951) je namreč desetletja veljalo srbsko-hrvaški ljudski epiki, na kar je opozoril Vilko Novak: »Leta 1909 je Murko prvič potoval po Bosni in Hercegovini, pozneje še po severni Dalmaciji, Metohiji, Srbiji in Črni gori. Ni le snemal ljudske epske pesmi na fonograf, marveč si je zapisoval podatke o pevcih in vsem, kar je zanimivega videl, ter mnogo fotografiral. O svojih dognanjih o življenju, spreminjanju in izumiranju ljudske epike je pisal in predaval v raznih jezikih. Prvo večjo sintezo je podal v knjigi La poésie populaire épique en Yugoslavie (Paris, 1929). Pozneje pa sta nastali o tem dve knjigi z naslovom Tragom srpsko-hrvatske narodne epike (Zagreb, 1951). V prvi je opisal področja svojega raziskovanja, pevce in pevke, pisal je o glasbilih, o pesmih v rokopisnih in tiskanih zbirkah, o kraju, času in funkciji petja, njegovem načinu, jeziku, o motivih v pesmih, o kulturno zgodovinski tvarini v njih. V drugi knjigi pa je zbral dokumentacijo tehnike svojega dela na terenu, popis fonogramskih zapisov, fotografij, reprodukcij in slik.«

Lord citira Parryjevo misel, ki omenja Murkov vpliv: »Pisanja profesorja Murka so me v prihodnjih letih bolj kot kaj drugega vodila v raziskave ustne poezije same in junaških pesnitev južnih Slovanov.«

Moj namen ni natančno opisati vpliv Matije Murka na Milmana Parryja, rad bi nanj le opozoril. O delu Matije Murka in njegovih razmišljanjih o ljudskem pesništvu na primer piše Marko Terseglav v članku Štrekljev in Murkov pogled na ljudsko pesništvo[9], in sicer članek, kot piše Terseglav, izhaja iz predpostavke, da je v slovenski javnosti bolj poznano Štrekljevo kot Murkovo znanstveno delo. V istem zborniku iz leta 1995 sta tudi za to pisanje še bolj relevantna članka Petra Vlahovića Pristop Matije Murka k proučevanju ustnega ljudskega ustvarjanja in Davorja Dukića Razkrivanje epskega življenja: Murkov pristop k južnoslovanski ljudski epiki. Oba članka namreč jasneje nakazujeta, kako bi Murko dejansko utegnil vplivati na Parryja.Dukić piše: »Pri analizi Homerjevega jezika kot jezika ustnega pesništva se Parry na nekaj mestih − v vprašanjih pevčevega prevzemanja formulne dikcije od svojega učitelja, vloge pevčevega spomina, improviziranja in polpismenega/polustnega stanja pesništva − sklicuje na Murkovo delo iz leta 1929 La poésie populaire épique en Yougoslavie au début du XXe siècle.« O Murkovem vplivu na Parryja je bilo napisanih več mnenj. Dukić navaja mnenje Đenane Buturović: »Vseeno lahko zaključimo, da je Murko dal ameriškim homerologom odločne spodbude, vendar vprašanja improviziranja, ustnega stila in prenašanja epskih pesmi niso bila jedro njegovega znanstvenega zanimanja in tako niso mogla razviti celovite teorije ustne kompozicije, kakršno sta pozneje razvila Parry in Lord.« O oceni Kajetana Gantarja pa Dukić meni, da je rahlo nestrpna do predstavnikov oralne teorije: »Lahko rečemo, da je v teh Murkovih razpravah v zametku navzoče vse, kar je pozitivnega na poznejši teoriji 'oral poetry', le da v svojih ugotovitvah ohranja čut za zdravo mero in se ne izgublja v statističnih in matematičnih skrajnostih kot nekateri Parryjevi privrženci.« Vsekakor gre opozoriti tudi na vpliv Jerneja Kopitarja na Murka. Murko se je postopoma približeval folklorističnim temam. O tem piše Joža Glonar v Slovenskem biografskem leksikonu. V začetku študija se je Murko bolj zadržano približeval folkloristiki in sicer zgolj ob folklorističnih publikacijah, ki so mu prišle v roke za časa izpopolnjevanja v Rusiji. Ruska folkloristika je bila sploh izjemno vplivna in pod njenim vplivom se je na primer Alan Lomax začel posvečati posameznim izvajalcem − Leadbellyju, Woodyju Guthrieju in drugim − ter raziskovati znotraj biografskega konteksta. Marija Stanonik piše o Murkovem delu v folkloristiki v delu Slovstvena folkloristika iz leta 2004: Po trditvi Ivana Grafenauerja je Murko delovno metodo za proučevanje snovne ljudske kulture kmalu prenesel na raziskovanje srbske in hrvaške epske »ljudske« pesmi. Na mednarodnem zgodovinskem kongresu v Berlinu 1908 je predaval o bosanski mohamedanski folklorni epiki, ki jo je bil raziskal po knjižnih virih. Predavanje je vzbudilo splošno pozornost in iz Anglije je prejel vprašanje, kje bi se našlo še kaj več o tem problemu. »To zanimanje,« pravi sam Murko, »je dalo meni samemu pobudo za nadaljni študij ljudske epike, najprej muslimanske, pozneje tudi krščanske v Bosni in Hercegovini.« Kot profesor v Leipzigu je zbudil s svojimi poročili o srbski in hrvaški epiki ter nekaterimi primerjalnimi opazkami tako osuplost, da je odličen poznavalec starofrancoske epike, prof. Philipp August Becker, izjavil: »Če bi bili vi pred petdesetimi leti o tem takole predavali, bi vas bili proglasili za norca.«[10]

Murko se je zavedal možnosti, ki jih ponuja terensko delo. V letih od 1930 do 1932 je potoval po številnih pokrajinah prve Jugoslavije. Sintezo vsega dela je končal že v visoki starosti in v njej zajel široko problematiko predmeta. Delo Tragom srpsko-hrvatske narodne epike (Zagreb 1951) tako prinaša niz vprašanj in tudi veliko odgovorov. Matija Murko je trdil, da je vsak dober narodni pevec pripovednih pesmi bolj ali manj improvizator. Ivan Grafenauer pa pravi, da ta trditev za slovenske pevce in pevke načelno ne velja, ker ti pojejo, če le mogoče, vsaj v dvoje in drug drugega s svojim znanjem podpirajo. Tudi David Evans, ki je izhodišča šole ustne kompozicije prilagodil študiju bluesa, se je ukvarjal s solističnimi izvajalci, sam pa sem na terenu snemal tudi bluesovske skupine, ki so sproti improvizirale in komponirale v večini kar na kakšno znano temo. Eden takšnih primerov je bil nastop Herbieja Goinsa v Postojni leta 2004[11]. Murko je sicer odprl tudi številna druga vprašanja, kot so: problem folklorizma[12], improvizacija na ravni jezikovne teksture in vprašanje žensk kot nosilk epske tradicije, če naštejem samo nekaj pomembnejših. Zdi se, da so Murkova spoznanja (pa tudi dileme) prek Millmana Parryja in pozneje Lorda zaznamovala ameriško novo folkloristiko, v kateri imata poleg ravnine teksta pri nastajanju slovstvene folklore enako težo tudi ravnina teksture in konteksta.

Stephen Mitchell in Gregory Nagy pišeta v uvodu v drugo izdajo knjige The Singer Of Tales, da zahodni znanstveniki velikokrat kritizirajo estetske standarde južnoslovanske ustne pesemske tradicije samo zato, ker ne znajo jezika.[13] Potreba po matematični skrajnosti je sicer po svoje opravičljiva, če vemo, za kako obsežne epe gre, uporaba Parryjeve oziroma Lordove metode za študij veliko bolj kratkih[14] bluesovskih pesmi pa se glede na to, da je bila ustvarjena ob študiju epskih pesmi, zdi še toliko bolj smiselna in torej obeta dobre rezultate (Prihodnjič: Šola ustne kompozicije).

Jane Weber

Viri:

Bendix, Regina. Amerikanische Folkoristik, Eine Einführung. Berlin: Dietrich Reimer Verlag, 1995.

Buturović, Đenana. Bosanskomuslimanska usmena epika. Sarajevo: Institut za književnost, Svjetlost, 1992.

Dukić, Davor 1995. Razkrivanje epskega življenja: Murkov pristop k južnoslovanski ljudski epiki. Slovensko etnološko društvo, Ljubljana 1995.

Gantar, Kajetan. Matija Murko in sodobno homeroslovje. Jezik in slovstvo 27/4; Ljubljana, 1982, 119−121.

Lévy Zumwalt, Rosemary. American Folklore Scholarship: A Dialogue of Dissent. Indiana University Press; Bloomington and Indianapolis, 1988.

Lord, A.B. The Singer of Tales. Harvard University Press; Cambridge, 1960 in 2000 (izdaja iz leta 2000 ima priloženo dragoceno zgoščenko in nov uvod).

Novak, Vilko. Raziskovalci slovenskega življenja. Cankarjeva založba v Ljubljani, 1986.

Stanonik, Marija. Slovstvena folkloristika med jezikoslovjem in literarno vedo. Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana, 2004.

Terseglav, Marko. Štrekljev in Murkov pogled na ljudsko pesništvo (članek je bil objavljen v zborniku prispevkov s kongresa, Ljubljana, Cankarjev dom, 24.−27. oktober 1995: Razvoj slovenske etnologije od Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških prizadevanj (izdalo Slovensko etnološko društvo)). Ljubljana, 1995.

Opombe:

1 Tu si ne morem kaj, da ne bi omenil misli enega od pevcev zgodb, s katerimi sem se srečal. Pokojni teksaški pisec pesmi in pevec Townes Van Zandt, sicer tudi velik ljubitelj bluesa, je v intervjuju z Michaelom Timminsom iz kanadske skupine Cowboy Junkies, na vprašanje, kako je literatura vplivala na njegove pesmi, dejal, da so slepi pevci bluesa , kot je bil Blind Willie McTell, pisali odlične skladbe, čeprav je jasno, da Shakespearea niso prebirali. Intervju je bil objavljen kot priloga k plošči Rain On A Conga Drum (Silenz, 1991).

2 Torej: kompozicija skupnosti.

3 Ameriški antropološki folkloristi so delali predvsem na univerzi Columbia v New Yorku.

4 Da gre za prenos sistema kompozicije je razvidno iz posnetkov pesmi bluesa, narejenih pred drugo svetovno vojno pa tudi poznejših. Le redke izvedbe določene teme bi lahko imeli za priredbe matične teme v doslednem pomenu besede - se pravi naučene na pamet. Pri tem mislim, da naj bi priredba domnevne matične teme imela vse ključne značilnosti, a v bluesu velikokrat ni tako. Hitro nam namreč postane jasno, da so se tudi pevci bluesovskih zgodb, podobno kot epski pevci, kakšne znane teme spominjali zgolj po koščkih in te koščke so pozneje uporabili kot bolj ali manj togo ogrodje za določeno izvedbo.

5 Ker meje Balkana različni avtorji različno določajo, uporabljam izraz Balkan samo tam, kjer izrecno povzemam po literaturi, sicer pa se trudim bolj natančno in jasno locirati kraje.

6SSKJ razlaga besedo epiteton -a in -eta m, mn. epiteti tudi epiteta s (i) v literaturi kot: atributivna beseda ali besedna zveza, ki natančneje določa samostalnik, pridevek: v knjigi so pogosti baročno nabrekli epiteti; kopičenje epitetov otežuje dikcijo; pren. skoraj obvezni epiteton za vse nove vlade je, da so revolucionarne, progresivne. Formelhaft pomeni: v formulah; kot stalna formula.

7 Rosemary Lévy Zumwalt piše, da je v harvardskem arhivu 12.500 posameznih tekstov in 3000 posnetih 12-inčnih aluminijastih plošč (Lévy Zumwalt 1988: 62).

8 Stephen Mitchell in Gregory Nagy pišeta o Lordovem delu v uvodu v drugo izdajo knjige The Singer Of Tales; na spletni strani www.chs.harvard.edu pa najdemo pregled dela štirih generacij znanstvenikov, ki so zaznamovali študij ustne književnosti na Harvardu. Po teh zapisih povzemam osnovne podatke o Lordu in njegovem delu.

9 Članek je bil objavljen v zborniku prispevkov s kongresa, Ljubljana, Cankarjev dom, 24.−27. oktober 1995: Razvoj slovenske etnologije od Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških prizadevanj (izdalo Slovensko etnološko društvo, Ljubljana 1995).

10 Stanonikova povzema Murkove besede po: Matija Murko, Spomini, Slovenska matica, Ljubljana 1951, 169−170.

11 Nastop je bil 24. septembra leta 2004. Herbie Goins je pevec bluesa, spremljala pa ga je skupina italijanskih glasbenikov. Zdelo se je, kot da glasbeniki prvič igrajo skupaj in Goins je večkrat prevzel vlogo nekakšnega dirigenta, da je improvizacija na določeno temo vsaj približno zvenela kot skladba (posnetek koncerta je v mojem arhivu). Lahko bi zapisal, da je sproti komponiral, njegovo glasbilo pa je bila kar zasedba kot takšna, saj jo je sproti usmerjal skozi skladbo.

12 Stanonikova povzema Murkove Spomine: Ko išče poročila o kraju, času in funkciji ljudskega petja, pravi, da je to »umetnost za manjše družbe na deželi in za resne družbe tudi v mestu« in odbijajo ga »turneje epičnih pevcev po šolah in še bolj po tujini« in »turnirji epičnih pesmi, ki so se razpasli po prvi svetovni vojni, nikakor niso bili v duhu intimne ljudske umetnosti« (M. Murko, Spomini, 238−239; glej v Stanonik 2004: 312). M. Stanonik pravi, da se je Murko v tem že soočal s folklorizmom, ne da bi pojav sam poimenoval s tem terminom (Stanonik 2004: 312).

13 Lordovo delo bi lahko bilo deležno kritike tudi zaradi podobnih predsodkov.

14 Naj obsežnost epske poezije prikažem z nazornim primerom: Pesem Ženidba Hadži Smailagić Mehe bi v natisnjeni različici zapolnila približno 16 strani, bluesovske pesmi, ki jih bom obravnaval v nadaljevanju, pa sem praviloma brez težav spravil na eno stran.