Letnik: 2006 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: BIGor

Gal Gjurin

Anti-štanc avtor

Nekateri ga poznajo kot pesnika in prozaista, večina kot glasbenika – multiinstrumentalista pa tudi kot aranžerja. Na ožji glasbeni sceni je cenjen kot član BAST in spremljevalne skupine N'Toka, vesoljna Slovenija je vzljubila ali pa vsaj slišala za skupino Olivija. Po organizaciji nekdanjih torkovih jam sessionov v ljubljanskem Ortu in z obujenim Projektom Mesto danes prodira na glasbeno s sceno s skupino Gal and Galeristi. Tistega junijskega večera sem se ustrašil, da bom delal intervju s celo zasedbo. Gal Gjurin se je držal dogovora. To je bila le pijača po vaji, potem pa sva ostala sama za mizo v središču Ljubljane in končala najin intervju ob enih zjutraj. Še dobro, da nisva zabluzila!

S kakšno glasbo si rastel?

Veliko sem poslušal Faith No More, Nirvano, Hendrixa ... Najbrž pa so name vplivali le določeni segmenti teh glasbenikov, ki jih je moč zaslediti tudi v glasbi Galeristov. Raziskoval sem, kako so prišli do kakšnega efekta, kako so kaj počeli in bil predvsem pozoren na njihov razvoj. Na primer, med Nirvaninima albumoma Bleach in In Utero se je res marsikaj zgodilo. Zadnji je bil zrel in precej brezkompromisen in založbarji so ponoreli. Enako je bilo z Angel Dust, albumom Faith No More. Producenti so hoteli še en The Real Thing, še en hit, ki pa ga »Fejti« niso naredili. Faith No More so mi bili zmeraj všeč, pa tudi aktualni projekti Mika Pattona so mi všeč. Zmeraj so me zanimali in prevzeli točno določeni vidiki in glasbene plasti. Druge sem kasneje našel v jazzu in klasiki, pri Milesu Davisu, Johnu Coltraneu, Debussyu, Evansu, Ravelu, Waitsu ...

Kdaj se je zgodil ta preskok?

S faksom.

Nimaš glasbene šole?

Ne. Imam dve leti in pol klavirja in nekaj več teorije, mislim, da štiri leta. Za glasbo ni šole, tako kot je ni za poezijo.

Je oder šola?

Pravim, da institucionalno šole ni. Največ se naučiš, ko delaš sam. Obvladati moraš glasbeno teorijo, srce, artikulacijo, psihologijo ljudi, denar, biznis, živce ...

Kako ti znese delati v vseh teh projektih – Gal in Galeristi, Olivija, Projekt Mesto, pri BAST in pri N'Toku ...

Samo to delam in v to verjamem. Brezveze se mi zdi zapravljati čas za neumnosti. Le vedeti moraš, kaj hočeš. To je stvar volje!

Ali se da živeti od tega?

Seveda se da. Živeti se da tudi s kruhom in vodo na dveh kvadratnih metrih. Vprašanje pa je, koliko prostora in slastne hrane bi rad. Ne da pa se živeti od igranja kitare ali basa v rock bendu, ker v Sloveniji ni dovolj odjemalcev te glasbe. Če bi bil trg večji, bi se mogoče dalo ... pa saj poznamo to zgodbo.

Sprehajaš se med kluboma Gajo in Gromko ...

V Gajotu ne igram že lep čas. Najbrž sem bolj med Cankarjevim domom in Gromko, ha-ha. Grem tja, kjer je muska, kjer je dogajanje. Če je danes v Gromki in jutri v Gallusovi dvorani, mi ni pomembno. Na glasbo gledam kot na celoto. Separacija na alter in fensi je samo posledica družbeno-politične frustracije.

Te jam sessioni navdihujejo?

Veliko glasbenikov sem testiral v Orto baru, kjer sem vodil jam sessione kakšne tri ali štiri leta. Vabil sem glasbenike, ki jih nisem poznal, spoznal sem jih na odru. V bistvu je jam session nekakšna prostovoljna avdicija. Mora imeti namen. In zakaj ne hodim več v Gajota? Ker je tam vse crknilo, prav nič se tam ne dogaja. Če drgneš jazzovske standarde gor in dol in niti ne skušaš spremeniti aranžmajev, ne poskušaš česa novega, potem jam session res nima pomena.

Jazzbina je bila tudi takšen kreativen prostor.

Ja, ves čas smo viseli v Jazzbini. V njej se je dalo svobodno igrati. Velikokrat sem vletel tja ob treh zjutraj in igral klavir, recimo. Danes je ni več, to je problem. Enkrat bodo tudi Metelkovo sesuli, o tem sem prepričan, so nameravali že velikokrat. Pa naj bo to povezano z zdajšnjo vlado ali ne, to sploh ni pomembno, pomembno je to, da tega prostora enkrat ne bo več. Prostor svobodnega muziciranja bo izginil.

Bi kdaj zbežal iz tega mesta?

Iz Ljubljane? Meni je super mesto! Zbežal bi le zaradi trapastih psevdoliberalnih restrikcij, npr. da ne smeš igrati zunaj. Če bi bilo po moje, bi prav zdaj prav tukaj igral z devetčlanskim bendom, žgali bi kot prasci, tako na glas, da bi zbudili celo mesto. Poglej kako je lepa ta junijska noč! Jutri bo lepo jutro, ljudje pa so šli spat, ker morajo v službo, ker bo petek. Ko se bodo vrnili iz službe, se bodo uredili in šli ven in se ga nasekali. V soboto bodo imeli mačka, mogoče bodo še kakšen pir spili za povrh, v nedeljo pa bodo morda končno fukali. V ponedeljek bodo imeli občutek, da so morda celo zadovoljni. Potem bodo spet delali cel teden in v četrtek bo že skoraj petek in jovo na novo. Na živce mi gre, da smo ljudje del sistema, ki je ena sama velika produkcija dobrin. Treba bi se bilo zbuditi, narediti revolucijo – treba bi bilo igrati, komunicirati, ne pa si biti sovražni tujci.

Vedno nove omejitve zatirajo užitek.

Užitek se nudi predvsem na nadzorovanih področjih. V City Parku načeloma ni užitka. Je kakšen užitek gledati film v Koloseju?! Poglej, v sistemu družbene zabave imamo glasbeniki vlogo zabavljačev. Ampak: nam mora biti okej, ko igramo. Lahko smo žalostni, pa igramo, ljubimo to žalost, se zabavamo z njo. Lahko smo čisto veseli, potrebni, pijani, kar koli, ampak ta občutek mora biti živ. In glasbo je treba dojemati tudi v družbenem kontekstu. Resnično pogrešam angažiranost med glasbeniki, ni pretiranega angažmaja za splošne moralno-etične vrednote. Kako si lahko glasbenik, če nimaš posluha za stvari okoli sebe? Naloga umetnika je vendar biti intelektualec, biti razgledan, nadrkan in včasih tudi docela angažiran. Večina glasbenikov pri nas pa ne bere, ne pozna likovnega sveta, ne pozna jezika, ne pozna zgodovine, nič ne zna. Samo gonijo in prestavljajo inštrumente sem in tja. Kar pomeni, da se ne zavedajo golega dejstva, da je glasba lahko še kako močno orožje.

Stanje na naši pop sceni odraža tudi stanje na naši kreativni glasbeni sceni.

Problematično je predvsem to, da se nam skozi masovne medije vsiljuje en sam okus, ki ne presega določenega intelektualno-mentalnega praga. Za to je treba seveda kriviti urednike, ki filtrirajo predvajanje, ne dovoljujejo odklonov od že ustaljenega in se ob tem izgovarjajo na to, da pač vrtijo tovrstna glasbena jajca, ker drugače njihovi radii ne bodo poslušani. Gre pa seveda le za slabo vzgojo ljudstva! Posluša se v večini to, kar je sforsirano v medijsko ospredje. In točno tam se je treba nahajati, že zaradi higienskih razlogov. Tako ali tako pa je glasba trenutno najbolj zlorabljana umetnostna panoga, odmeva prav povsod, v TV-reklamah, v supermarketih, na avtobusih. A nič ne pove.

Z Olivijo se je zgodil dar-mar na naši sceni ...

Se je zgodil?! Ti dar-mari potegnejo za sabo seveda tudi kup neprijetnosti. Zdaj mi včasih npr. namignejo, da določena skladba, ki jo napišem, ni v mojem stilu. Če bi pa pozorno poslušali linije in fore v skladbi, bi ugotovili, da še kako JE. In kje je Olivija pristala? Deloma je bila porinjena v ozvezdje Katalena-Terrafolk-Brina, v slo-etnokoncept, kar Olivija nikoli ni bila. Šlo je za urban avtorski projekt, nismo vneto obdelovali etno materiala kot našteti. Olivija je bila zame eksperimentalen jazzovski projekt. Zraven so bili jazzovski glasbeniki, prisotna je bila brezkompromisna in nevsiljiva svoboda.

Kaj pa je sploh tvoj stil?

Kot pravim ... na prvi pogled morda kakšne moje glasbene stvaritve ne zgledajo kot moj stil, če pa pozorno prisluhneš, zagotovo ugotoviš, da je ta bas linija moja, da je ta harmonija moja, ta in ta ritmičen štos. Enako velja za melodijo. Eni deli pri Galeristih so čisto Olivijski, eni so kot iz Projekta Mesto, eni so čisto novi. Nova entiteta pa je nov zvok, nova estetika. Pri glasbi gre vendar za zvok. Pri prepoznavnosti stila gre za eno in isto ponavljanje, ki pa se ne razkrije nujno nemudoma. Ampak poglej Coldplay. Takoj veš, da so oni, niso prav nič izmuzljivi (z rokami karikira igranje na klavir). Spet bi se vrnil na Faith No More in njihov Angel Dust. Ta plošča je drugačna od naslednje pa tudi od prejšnje in to se mi zdi zelo dobro. Zakaj bi dvakrat snemal isto ploščo? In če poslušaš Beatle, ugotoviš, da je na Sgt. Peppers ali na White Albumu vsak komad drugačen, še vedno pa veš, da so to oni, ker slišiš, kakšen je zvok ali kako je narejana recimo vokalna linija.

Ne štancaš komadov?

Kje pa! Delam točno to, kar mi sede. Pravzaprav sem anti-štanc avtor. Štancanje me pa res ne zanima, v svetu klonov in neskončne reprodukcije pa res ne. Nagovarjali so me, da naredim še kakšen komad, kot je Kadar sva sama. Lahko ga naredim, vendar če ga ne bom začutil, ga ne bom napisal. Če mi bo jutri recimo sedel brutalni deathmetalski sound, ga bom zagotovo dal v komad, pa če se svet podre. Tudi glasbeniki, katere si izbiram, morajo imeti posluh za tovrstno ekstremno spektralnost.

Kaj je tvoja muza?

Moji ljubezenski odnosi, splošno dogajanje v vsakdanjem življenju in navezava metaforične vrednosti na to.

Naletel sem na tvojo pesem, v kateri govoriš o kopnem in morju, o improvizaciji ...

... kjer je improvizacija edini način življenja. Ja. Veš, ta verz sem umaknil iz te pesmi.

Sem opazil v srbskem prevodu.

Bil je preveč direkten. Pri poeziji je podobno kot pri glasbi. Ko postaviš neko umetninsko celoto, ti ne sme biti škoda metati stran, tudi če je nekaj dobro. Boš tisto že dal kam drugam, kje drugje uporabil. Stravinski je tako delal. Strigel je partiture in jih lepil skupaj. Ta misel o improvizaciji kot načinu življenja pa nima kaj iskati v poeziji. Je stališče, ne poezija. V poeziji ni treba zapisati besede »življenje« – moraš ga opisati. To je potem poezija.

Stališče, improvizacija je edini način življenja, udejanjaš z glasbo?!

Kompozicija oziroma skladanje je v osnovi improvizacija. Ne moreš biti kreativen, če ne improviziraš. Improvizacija pa je stoodstotna kreativna dejavnost. Skladatelji iz zgodovine evropske umetne glasbe so bili izvrstni improvizatorji, dobri instrumentalisti, multiinstrumentalisti. Improvizirali so po dvorih, kjer so bili izvrstno plačani. Kraljem je bilo precej vseeno, če so Mozart, Chopin ali Paganini improvizirali. Sploh Mozart, ki je bil za svojega časa od svojih stanovskih kolegov bolj cenjen kot improvizator in ne kot skladatelj.

Koliko te zgodbe velikanov vplivajo na tvoje delo?

Toliko, da vem, da sem na približno enaki poti kot oni. Glede na svoj čas so delali sodobno, svežo, inovativno glasbo. Glasbo so beležili z notami, saj so bile edini medij za beleženje glasbe, in si pri tem ob svečah pokvarili oči – ne pa za to, ker so note sveta zadeva, kot jih ima danes večina klasičnih glasbenikov za svete in igrajo celo izpisane Mozartove kadence, čeprav jih je Mozart sam prvotno predvidel kot izključno improvizacijske kadence, prepuščene domišljiji interpreta samega. Zelo pa me zanima, kaj bi se zgodilo, če bi imel Mozart MP3-snemalnik.

Svojo glasbo ustvarjaš z igranjem, z notami se bolj ukvarjaš kot aranžer.

Najraje bi imel orkester na vajah in bi vsakemu posebej povedal, kaj in kako naj zaigra, ne pa da dobijo note, ki so v osnovi mrtva stvar. So, kot da bi ti nekdo prinesel nekaj crknjenega na pladnju. Ni treba kaj dosti razmišljati, kaj si odigral. Če pa posnemaš glasbeni material, se ti v glavi začnejo ustvarjati posebne strukture in posebni načini razmišljanja, ki ti pridejo prav v kompozicijskem delu in pri improvizaciji. Ti načini so zelo pomembni za tako rekoč momentalno razumevanje strukture, harmonije ali ritmične plati. Poznam ljudi, ki znajo recimo zelo dobro brati note, so profesionalci in berejo samo note, vendar iz sebe zelo redko spravijo kakšno glasbo. Za njih obstaja zgolj notirana glasba, o funkcionalni harmoniji pa recimo nimajo pojma, celo huje, nimajo pojma, kaj nekdo poleg njih igra. Si predstavljaš, kakšna osama je to, kako majhen svet mora biti to. Pri svojih projektih skušam razširiti svoj nazor na vse, ki igrajo. Če se identificiraš z vsem, kar se igra in je igrano okrog tebe, se pomnožiš. Postaneš prekleto odgovoren za to, kar se dogaja. Kar nekdo zaigra, postane del tebe – in to je tista prava pot, da lahko dobro improviziraš, da najdeš užitek v tem. Poslušanje je včasih še bolj pomembno, kakor igranje samo.

Kakšen se ti zdi razvoj glasbe? Sploh zdaj, ko se vse stvari medsebojno prepletajo.

Imam teorijo, ki se deloma naslanja na dva pomembna romantična misleca izpred dvestotih in več let – na filozofa Herderja in literarnega teoretika in literata Schillerja. Napovedala sta, da bo umetnost razpadla do osnovnih enot in se nato spet sestavila. Preko celotnega 19. stoletja, fin-de-sieclovske dekadence, impresionizma, ekspresionizma, kubizma in strukturalizma pa vse do skrajne točke modernizma je umetnost resnično razpadala. Vrh tega razpada postavljam v šestdeseta in sedemdeseta leta 20. stoletja, ko je prišlo do operiranja s piko, črto, pokom, šumom, z belim, črnim ... z osnovnimi elementi. Šlo je tako daleč, da si lahko pikici na praznem belem papirju rekel pesem ali slika. Umetnost je razpadla na osnovne gradnike, sledil pa je zloglasni postmodernizem, ki je ukinil veliko romantično zgodbo, začel s parafrazo že znanega. Pojav postmodernizma vzporejam z naslednjim: Stopiš v svojo sobo. Nekdo ti jo je tako razmetal, da imaš vse sesuto. In kaj storiš? Impulzivno skušaš rekonstruirati, jo narediti takšno, kakršna je bila prej, poskušaš se spomniti, kako je bilo – parafraziraš in s tem ukinjaš veliko zgodbo. Pri postmodernizmu gre za moment kreativnosti, ki je pasivna in ki je vzniknila zaradi frustracije, nastale zaradi razpada umetnosti na osnovne gradnike. In sodobno spajanje glasbenih žanrov, multimedijskost, pojav interneta je že združevanje nazaj. Gre za nove sinteze. Zgodil se je razpad, zgodila se je faza frustracije in zdaj gremo nazaj v sestavljanje. Smo že tam. Pri Projektu Mesto smo imeli slogan »Sestavi umetnost, sestavi se!« Prihodnost je v večžanrskosti, v spajanju, v sintezi. Spajanja se ne da umestiti, česar tržna ekonomija, hvala bogu, še ni zaštekala. In zakaj se stvari dajejo v žanre, zakaj se etiketirajo? Zato ker mora na prodajnih policah pisati jazz, pop, klasika, rock, ex-jugo, domače uspešnice in top glasbena lestvica od ena do dvajset. Sicer je pa tudi naša glava bila v šoli vedno velika le od ena do pet, a ne?

BIGor