Dennis Gonzalez

Zbrana dela 2003 – 2006

Dennis Gonzalez, trobentač iz Dallasa v Texasu v ZDA, ki pogosto poprime tudi za druga glasbila, in ki je tudi skladatelj in vodja različnih zasedb, glasbeni animator in pedagog, avtor radijskih oddaj, ob vsem tem pa še vizualni in besedni ustvarjalec, že od 70. let prejšnjega stoletja neizbrisno soustvarja alternativno glasbeno dogajanje v svojem matičnem okolju, s svojimi koncertnimi gostovanji in nastopi na festivalih po Severni Ameriki in po Evropi pa pomembno prispeva k planetarnemu dogajanju v polju sodobnega jazza.

Po spletu okoliščin smo v teh krajih njegovo ustvarjalno delo posredno – s pomočjo plošč in drugih zvočnih virov − pa tudi neposredno – s koncerti, glasbenimi delavnicami in snemanji, ki jih je imel v Sloveniji − spremljali že vse od začetkov. Ne nazadnje je v določenem zgodnjem obdobju kar nekaj prispeval tudi k tukajšnjemu takratnemu »mlado jazzovskemu« dogajanju, ob tem povzročil precejšnje zgražanje domačih »bigbendovskih« glasbenikov, ki so seveda znali povedati, da trobente pač ne zna igrati, in − kot zanimivost − sodeloval s Svetlano Makarovič in z Ladom Jakšo, s katerima je posnel tudi po en skupni album.

Dennis Gonzalez je v 80. letih prejšnjega stoletja nastopal in snemal s številnimi poznanimi in cenjenimi ameriškimi in evropskimi glasbeniki, to uspešno ustvarjalno obdobje pa je bilo na začetku 90. za dobrih pet let nesrečno prekinjeno. Leta 1999 se je vrnil na glasbeno prizorišče s triom Yells At Eels. Ob delu s tem bazičnim triom je ponovno razvijal sodelovanja z obsežnim krogom uveljavljenih ameriških jazzerjev. Igral je z legendarnima basistoma Malachijem Favorsem in Henryjem Grimesom ter z lepim naborom drugih sposobnih mojstrov; med drugimi tudi z znanimi basisti Jojem Morrisom, Markom Heliasom, Kenom Filianom in Natom McBridom, s saksofonisti Elleryjem Eskelinom, Oliverjem Lakom in Sabirjem Mateenom ter trobentačem Royem Campbellom Jr.

Ne tako dolgo tega je v jazzovskem svetu odmevala zgodba o tem, kako je basist Henry Grimes »vstal od mrtvih«. Glasbenik je svojo profesionalno glasbeno pot začel že v 50. letih prejšnjega stoletja, nato kmalu igral z Gerryjem Mulliganom in Sonnyjem Rollinsom, se sredi 60. let pridružil newyorški jazzovski avantgardi, kjer je igral in snemal kot enakopraven sodelavec z Donom Cherryjem, Pharoahom Sandersom, Archijem Sheppom, še posebej pa z Albertom Aylerjem in Cecilom Taylorjem. Nenadoma je povsem izginil s prizorišča, nanj smo kar pozabili in raznesla se je tudi govorica, da je pokojen. Potem so ga na začetku tega tisočletja po naključju videli v Kaliforniji, vest je segla do New Yorka in basist William Parker se je potrudil, da se je Grimes kmalu spet vrnil. Nekaj podobnega, čeprav takrat manj odmevnega in po krajši odsotnosti, se je zgodilo že sredi 80. let prejšnjega stoletja, prste pri tem pa je imel prav Dennis Gonzalez. Takrat je prišel iz krivične nekajletne pozabe, onemogočenosti in odrinjenosti na rob preživetja vrhunski saksofonist Charles Brackeen. Prav Gonzalez ga je izsledil – prav tako v Kaliforniji – ga povabil k sodelovanju ter mu nato omogočil, da je spet nastopal, snemal in v kratkem času izdal tri odlične lastne LP-je pri švedski založbi Silkheart Records (s katero je Gonzalez takrat dobro sodeloval). Tudi zato lahko z Gonzalezovega albuma Old Time Revival iz leta 2003 poslušate pretresljivo skladbo Document for Charles Brackeen v izvedbi njegovega New Southern Quinteta. Kakor tudi njegovo značilno in v drugih kontekstih že večkrat posneto »himno« Hymn for Albert Ayler. Himne in dokumenti, posvečeni posameznim ustvarjalcem, predvsem glasbenikom, so za Gonzaleza značilna oblika ustvarjanja, s katero se srečujemo tudi na njegovih zadnjih albumih. Sicer pa je album Old Time Revival njegov prvi album po vrnitvi na glasbeno prizorišče, ki ga je posnel kot poseben projekt ob sodelovanju znanih afroameriških jazzerjev. Po nekaj časa trajajočih pogovorih z neworleanškim bobnarjem Alvinom Fielderjem se je avgusta 2002 odločil, da ponovno združi nekatere stare glasbene prijatelje z novim v svojem hišnem studiu v Dallasu. Ob že omenjenem Fielderju sta bila stara »frenda« še basist Malachi Favors, najbolj poznan kot član The Art Ensemble of Chicago, in pa v New Orleansu živeči saksofonist Tim Green. Nov pa je bil v New Yorku delujoči tenorski saksofonist Andrew Lamb. Dobili so se na »sešnu«, posneli so šest skladb, od tega pet Gonzalezovih in eno Fielderjevo, pet je bilo povsem novih, rezultat tega početja pa je zgodaj poleti 2003 izšel pri detroitski založbi Entropy Stereo kot album Old Time Revival. Maja naslednjega leta je založba Clean Feed Records na Portugalskem izdala naslednji album NY Midnight Suite. Njegova osrednja sestavina je njegova tridelna skladba istega naslova v trajanju slabih 40 minut, poleg nje so posneli še tri druge. Sicer gre »štorija« o nastanku tega albuma – zelo na kratko – takole. Junija 2003 so cenjeni jazzovski trobentači po vsem svetu med svojo elektronsko pošto našli povabilo vodilnih newyorških trobentačev Roya Campbella in Dava Douglasa, da se jima pridružijo pri projektu, ki sta ga poimenovala Prvi trobentaški festival, in ki naj bi s koncerti zapolnil avgustovske vikende istega leta v newyorškem klubu Tonic. Odziv je bil izjemen. Med drugimi so svoje sodelovanje takoj potrdili Bill Dixon, Butch Morris, Raphe Malik, Paul Smoker, Matt Lavelle, Cuong Vu in Graham Haynes, med povabljenimi pa je bil tudi Dennis Gonzalez. S pobudnikoma se je dogovoril, da bo za to priložnost s tremi znanimi newyorškimi glasbeniki oblikoval Dennis Gonzalez NY Quartet in da bo pripravil dolžini nastopa ustrezen obseg novega materiala. In tako so se popoldne, 9. avgusta 2003, v klubu Tonic na prvi skupni vaji, ki je bila tudi »soundcheck« za večerni koncert, ob Dennisu zbrali še tenorski saksofonist Ellery Eskelin, kontrabasist Mark Helias in bobnar Mike Thompson. Po popoldanski vaji je k Heliasu pristopil Pedro Costa iz (tedaj še sveže) portugalske založbe Clean Feed Records z željo, da bi njihov nastop posneli in morda izdali pri njegovi založbi. Gonzalez kot avtor vseh skladb in nosilec projekta se je strinjal, a 35 minut, kolikor so rabili, da so odigral 8 skladb, je bilo seveda premalo za album. Po večkratnem poslušanju posnetka se je Costa odločil, da bo založba finančno omogočila studijsko snemanje tega in dodatnega Gonzalezovega gradiva s tem kvartetom. 22. novembra 2003 so v petih urah v studiu v New Yorku nastali posnetki, ki jih je Gonzalez v lastnem dallaškem studiu konec istega meseca pripravil za izid, album pa je potem z naslovom NY Midnight Suite izšel maja 2004. Na koncertu v klubu Tonic 9. avgusta 2003 te suite niso igrali. Gonzalez jo je namreč napisal »okrog polnoči v noči pred snemanjem v mrzli, tesni hotelski sobi«, kot sam opisuje okoliščine, ko je »prisluškoval zvokom polnočnega New York Cityja«. Po obdelavi posnetkov se je izkazalo, da je postala osrednji del nastajajočega albuma, poleg je uvrstil še dve skladbi, ki sta bili sicer že posneti na koncertu v Tonicu, a so ju v studiu na novo posneli, dodal jim je še kratko, slabe tri minute trajajočo zgovornega naslova New Short Song − nekakšen zaključni poudarek. Mimogrede: Gonzalez je ta album posvetil staremu prijatelju in občasnemu sodelavcu Malachiju Favorsu, ki je malo pred njegovim izidom preminul v svojem 77. letu. S tem pa se od njega ni poslovil, saj je enega svojih naslednjih albumov Idle Wild (Clean Feed Records, 2005) vpeljal prav z več kot 20 minut trajajočo njemu posvečeno elegijo. Ob tem naj omenim še dve zanimivosti, povezani z albumom NY Midnight Suite. Gonzalez je bil dan pred omenjenim nastopom v newyorškem klubu Tonic, kjer so nastali nastavki zanj, tj. 8. avgusta 2003, v Bostonu, kjer je nastopil v kvintetu s tamkajšnjimi glasbeniki, med katerimi sta bila basista Joe Morris in Nate McBride. Posnetki, ki so takrat tam nastali, so izšli šele letos pri založbi Clean Feed Records na albumu No Photograph Available. Naslednji dan po snemanju NY Midnight Suite, tj. 23. novembra 2003, pa je v drugem newyorškem studiu s kvartetom povsem drugačne zasedbe posnel čisto drug, prav tako nov repertoar, katerega osrednji del je spet tristavčna Nile River Suite. Posnel ga je s kvintetom, poimenovanim Dennis Gonzalez's Inspirational Band, posnetke je pripravil za izid sam v svojem studiu konec istega meseca, izdal pa ga je junija leta 2004 pri lastni založbi Daagnim Records. Na ovitku posebej piše »featuring Henry Grimes« in ta albumje zagotovo eden prvih, če že ni čisto prvi, na katerem je spet dokumentiran Grimesov glasbeni prispevek. Poleg tega legendarnega basista so na snemanju sodelovali še trobentač, na tem albumu pa tudi flavtist Roy Campbell Jr., saksofonist, klarinetist in flavtist Sabir Mateen ter bobnar in tolkalec Michael »T. A.« Thompson. Spet zelo zanimiva, udarna zasedba, ki jasno kaže na Gonzalezov pronicljiv občutek za izbiranje sodelavcev. Campbell in še posebno Mateen sta zagotovo ena izmed tistih v New Yorku delujočih glasbenikov, ki so navkljub izjemno dolgi glasbeni karieri, uspešni po vsebini lastnih izdelkov in po številnih sodelovanjih ter priznanjih, ki so jih bili deležni od svojih kolegov, v širši glasbeni javnosti, še posebej pa pri poslušalcih in promotorjih pa še vedno premalo cenjeni in premalo poznani. Michael Thompson, Gonzalezov stalni bobnar, saj ga lahko poslušamo na vseh treh njegovih albumih s posnetki, ki so nastali po 9. avgustu 2003, je v zadnjih letih postal nesporna vzhajajoča bobnarska zvezda. Prav zanimiva je pihalsko-trobilna kombinacija, ki ji v njeni prožnosti ne najdemo primerjave, saj omogoča, da v posameznih skladbah oziroma njihovih delih slišimo medigro dveh trobent, ko pa Campbell zamenja svoj bazični instrument s flavto, seveda subtilno okrepi pihalno pozicijo, ki jo zasedba Mateen, katerega nabor uporabljenih instrumentov sega preko dveh različic saksofonov in klarinetov spet do flavte. Tako se na tem albumu kar nekajkrat soočimo z igro pihalno-trobilnega tria v različnih kombinacija glasbil, ne izostane pa niti duet flavt. Tokrat je naslovna suita tudi z dramaturško umestitvijo zares osrednja skladba albuma, ki ga sicer vpeljeta dve daljši – uvodna je posvečena preminulemu pihalcu Jimmyju Lyonsu – zaključi pa še ena značilna »himna« − Hymn for the Ashes of Saturday. Avtor vseh skladb je spet Gonzalez. Opisani erupciji koncertnih in snemalnih dogodkov po vhodni obali ZDA v letu 2003, ki so poleg vsega porodili tudi prihodnjo trdno Gonzalezovo zvezo s portugalsko založbo Clean Feed Records,je sledilo že opisano obdobje priprave posnetkov za izid. Spomladi 2004 sta izšla omenjena albuma, 6. avgusta tega leta pa je bil spet v enem izmed brooklynskih studiev z dodobra obnovljenim kvartetom. Ob Michaelu »T. A.« Thompsonu sta se mu pri snemanju v glavnem spet novega repertoarja pridružila še legendarni altovski saksofonist Oliver Lake in odlični kontrabasist Ken Filiano − še eden izmed tistih glasbenikov z newyorškega prizorišča, za katerega velja vse tisto, kar sem že omenil pri Campbellu in Mateenu. To sicer ni bilo prvo glasbeno druženje Gonzaleza z omenjenima glasbenikoma. S Filianom sta se spoznala in skupaj igrala v Teksasu že v 80. letih prejšnjega stoletja. Z Lakom sta prav tako v Teksasu nastopila junija leta 1992, leta 2003 pa ju je ponovno povezal Pedro Costa za nastop na festivalu na Portugalskem ter dal nato tudi pobudo za skupno snemanje. Zasedbo so za to priložnost in za nekaj poznejših nastopov poimenovali Dennis Gonzalez's Spirit Meridian. Že naslednji dan po snemanju je posnetke studijsko pripravil, izšli pa so spomladi leta 2005 na albumu Idle Wild, ki je dobil naslov po nanj uvrščeni skupinski improvizaciji. Ostalih pet skladb je spet Gonzalezovih. Zaključna Document for Toshinori Kondo je sicer iz železnega repertoarja njegovega »družinskega« tria Yells at Eels in je bila v drugačnih obdelavah že nekajkrat posneta, izmed preostalih štirih novih pa je uvodna, najdaljša in s svojo sporočilnostjo osrednja Elechi s podnaslovom Elegy for Malachi Favors. Vendar velja omeniti vsaj še Bush Medicine zaradi njenega neprikritega političnega stališča, ki še veliko bolj prihaja do izraza pri njenih koncertnih izvedbah, ki jih avtor pospremi z ne čisto prevedljivim komentarjem − besedno igro: »Če si prehlajen, vzameš zdravilo proti prehladu. Če je tvoji domovini slabo od Busha, ji moraš dati zdravilo proti Bushu.« Sicer pa je ta album izvedbeno v znamenju Oliverja Laka s prisluhi na zgodnjega Ornetta Colemana. Kar ne čudi, saj je Gonzalez pisal skladbe prav z mislijo na prvega ter se je hkrati ob obujanju njune skupne teksaške izkušnje spominjal še na drugega – prav tako velikega Teksačana, katerega ustvarjalni koncept je blizu obema.

Ves ta čas pa si je Dennis zelo želel, da bi postali javnosti dostopni tudi posnetki, ki so nastali 8. avgusta 2003 na koncertu v eni izmed bostonskih galerij s tamkajšnjimi glasbeniki. Razlogov za to željo je bilo več, med njimi pa ob prepričanju o glasbeni, izvedbeni (ne pa tudi tehnični) kvaliteti posnetega gradiva omenjam še dva: to je bil njegov prvi koncert brez Yells at Eels po njegovem povratku na glasbeno prizorišče leta 1999, hkrati pa je igral z zelo posebno zasedbo, katere osišče sta postavljala dva izborna kontrabasista – Nate McBride in Joe Morris – ob sodelovanju saksofonista Charlija Kohlhaseja, še ene dobro varovane jazzovske skrivnosti vzhodne ameriške obale, ki sicer deluje in kar obilno snema v svojem bostonskem okolju že vse od leta 1980, ter šele 19-letnega Croixa Galipaulta, bobnarja in v času snemanja Morrisovega študenta. Vsaj ti dve komponenti sta naredili ta koncertni dogodek za neponovljiv, zato ni čudno, da ga ni mogel pozabiti. Posnetek je pripravil za izid že sredi oktobra 2003 v lastnem studiu in lahko ga bi izdal pri (samo)založbi Daagnim Records. Vendar je v tistem času že načrtoval novembrski snemanji in izid kar dveh novih projektov; izdal je Nile River Suite in pripravljal naslednji album tria Yells at Eels, za katerega je predvideval, da bo prav tako moral sam izdati. Hkrati pa se mu je zdelo, da bi ti posnetki zaslužili večjo prodornost s pomočjo močnejše založbe. Ko se je potem zgodila srečna zveza s Clean Feed Records in sta bila za njim dva uspešna diskografska projekta z njo, se je le odločil, da Pedru Costi predstavi ta dokument. Tudi Costa je prepoznal njegovo kvaliteto in letos spomladi je izšel album No Photograph Available, naslov pa je spet povezan z drobno anekdoto. Dennis naj bi sam poskrbel za dokumentiranje dogodka, a zaradi naglice in vznemirjenosti, ker se mu je obetal prvi tak koncert po daljšem času, s tehniko ni imel sreče. V Boston je sicer pripeljal snemalno opremo, a med koncertom sta dva mikrofona odpovedala (kar se kljub studijski obdelavi pozna na kvaliteti posnetkov). Še prej pa je ugotovil, da je doma pozabil svoj fotoaparat. Ker tudi na samem prizorišču ni bilo nobenega fotografa, je bil prepričan, da koncert vizualno ni dokumentiran in je album tako naslovil. No, čeprav mu je McBride nekaj mesecev po koncertu poslal fotografijo, ki jo je za svoje potrebe naredil nek poslušalec, je album ob izidu vseeno ohranil ta naslov. Še več: prilagojena mu je tudi likovna podoba embalaže, katere naslovnica je ob zapisu naslova in nazivu zasedbe Dennis Gonzalez Boston Project samo črn pravokotnik, obrobljen z bež paspartujem. Tudi sicer je kartonska embalaža tega albuma nekaj posebnega in je vredna ogleda. Kakor je vredna poslušanja tudi njegova glasbena vsebina, vpeta v pet njegovih skladb. Pri njihovem pregledu ugotovimo, da je bil repertoar oblikovan okrog dveh skladb, ki ju je Dennis sicer leto dni prej že posnel in spomladi tega leta že tudi izdal na albumu Old Time Revival. Ena, The Matter of Hand, je doživela zasedbi prirejeno poustvaritev, druga, Old Time Revival, pa precej več, saj so jo na koncertu izvedli v dveh ločenih obilnih delih: najprej v prirejeni izvedbi, potem pa kot nadgrajeno tematsko iztočnico skladbi, ki je dobila tudi nov naslov Constrictor, in je koncert zaključila. Tako je edina prej neobjavljena skladba na tem albumu uvodna Primate, mednje pa se vplete tudi odlična izvedba Hymn for Julius Hemphill, ki jo je sicer avtor napisal že leta 1989 ter je bila nato del njegovega železnega koncertnega repertoarja pa tudi posnel jo je kar nekajkrat. To plodovito obdobje je letos zaokrožil še z albumom Geographia tria Yells at Eels. Glej okvir.

Zoran Pistotnik

DENNIS GONZALEZ YELLS AT EELS

Geographia

Iror, 2006

Že desetletja trajajoča preverjanja povzročajo obstoj velike verjetnosti, da bomo ponovno poslušali po pristopu svež, po sodelavcih zanimiv, po izvedbi kompetenten in po vsebini luciden glasbeni izdelek. Dodatna dragocenost je, da Dennis Gonzalez, ta vztrajni samohodec po prizorišču severnoameriškega sodobnega jazza, tudi za okoliščine njihovega nastanka v glavnem poskrbi sam. Če plošče že ne izidejo pri njegovi založbi, pa je največkrat »kriv« vsaj za organizacijo in izvedbo snemanja, zagotovo sodeluje pri obdelavi in produkciji posnetkov, pogosto tudi sam ustvari vizualno podobo albuma, mu doda kakšno svojo misel, še prej pa verz in seveda, kar je najpomembneje, vedno znova mu uspe k izvedbi lastnih glasbenih zamisli povabiti odlične sodelavce. Večino tega srečamo tudi pri albumuGeographia. Trio Yells At Eels se je v preteklosti za različne priložnosti razširil z glasbeniki z dallaške scene, na koncertnih gostovanjih pa tudi z nekaterimi po svojem dosedanjem delu širše prepoznavnimi, kot so Assif Tsahar, Douglas Ewart, George Cartwright ali Alvin Fielder. Tako so ravnali tudi za to priložnost. Tudi ta album pa velja poslušati v kontekstu dveh vzporedno potekajočih ustvarjalnih procesov Dennisa Gonzaleza: tistega, ki se udejanja v sodelovanjih z bolj ali manj poznanimi afroameriškimi glasbeniki in je dokumentiran na njegovih lastnih albumih, in tega, ki je bil od leta 1999 vezan na ta trio. Poleg njega ga sestavljata še njegova sinova Stefan in Aaron, ki sta z glasbo dobesedno zrasla. V Dallasu vodita vsak lastno glasbeno skupino, na tem albumu pa sta se prvič obširneje predstavila še kot skladatelja. To velja posebej za bobnarja in vibrafonista Stefana, ki je izmed šestih skladb prispeval dve sam, pri ostalih pa je sodeloval pri ustvarjanju, ker so bodisi kolektivno delo vseh treh − v enem primeru pa še gostujočega saksofonista Carla Smitha – bodisi si avtorstvo deli z bratom Aaronom, ki sicer igra akustični in električni bas. Geographia je že njihov tretji album. Začeli so ga pripravljati takoj po izidu drugega dvojnega, ki je ponudil koncertne posnetke z njihove ameriške turneje. Tako je nastajal več kot dve leti. Sam Dennis se je tokrat odrekel uporabi klaviatur in elektronike, zato je ob različnih trobentah v uvodni skladbi vzel v roke flavto in sedel tudi za bobne. To pa ne pomeni, da se je tokrat zvok Yells At Eels čisto odrekel elementu, po katerem smo ga do zdaj prepoznavali: za električno proizvedene zvoke sta v dveh najdaljših skladbah ob Aaronu poskrbela še dva gosta. Trombonist Kim Corbet, kultna figura dallaške glasbene scene, je poleg svojega osnovnega instrumenta prispeval še klaviature, elektroniko in glas, Bill Pohl pa zvok električne kitare. Zvočno album razpade v dva po obsegu in kvaliteti precej enakovredna dela ter na uvod − skladbo Ethereal Carpet Ride Stefana Gonzaleza. Ta je poudarjeno akustična ter se z meditativnim pristopom, grajenim predvsem na zvoku vibrafona, ki ga igra avtor, in flavt – prvo igra gost Devon Wells, občasno pa se mu pridruži tudi Dennis, ki se je sicer v tej skladbi umaknil za bobne in trobente ne vzame v roke −, od vseh ostalih povsem razlikuje. V naslovni Geografia in naslednji zgovornega naslova Elegy for a Slaughtered Democracy zavijemo v tipično jazzovske vode, ko se triu trobenta-akustični kontrabas-bobni pridruži še tenorski saksofon Carla Smitha. In potem spet precejšen obrat; ko se trio razširi v kvintet ter zazvenijo električni instrumenti in elektronska manipulacija, smo po zvoku spet pri tistih Yells At Eels, ki smo jih poznali s prejšnjih posnetkov. Za konec pa se v kratkem izteku kolektivnega avtorstva z naslovom Document for William Parker ponovno oglasi jazzovski kvartet in tudi dramaturško solidno zaokroži vsebino tega albuma. Ta me povsem prepriča o potencialu tega dallaškega tria, ki Dennisu Gonzalezu ob njegovih odmevnih sodelovanjih z uveljavljenimi afroameriškimi ponuja sveže glasbe izzive.

Zoran Pistotnik